Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Marta Pirnar
The Cure
Namišljeni fant(je)
Dvajset let kariere, dvajset albumov, petindvajset milijonov prodanih izvodov; z novim albumom Bloodflowers se bo ta številka povečala za milijon, morebiti dva. Več ne. The Cure namreč nikoli niso bili paradni konj tržnih zapovedi. Nekje na stičišču mističnega ekshibicionizma visoke kulture in popularnih vzorcev že slišanega se rojevajo kulti. In to The Cure nedvomno so.
“Zame zvok ni pomemben. Tudi to, kar je rečeno, ne. Pomemben je občutek. Glasbila se spreminjajo, zvok se spreminja, besede so druge. Občutje ostaja enako. Kot da bi nekaj iztrgal iz sebe, neki na videz majhen delček, in ga potem prvič pokazal sam sebi ... Kot da ne morem jokati zase in bi vse te pesmi, ki jih ne morem pokazati nikomur, ponudil drugim, kot da je zvok nekakšen bog, moja bolečina pa nekakšna žrtev ... Zavedam se samo tega, da moja duša joče. Da skozi usta izlijem vso bolečino tako kot tekočino iz steklenice.”
Besede najbolj prepoznavne glasbene maskote na svetu so jasen izraz tistega, kar nam poskuša Robert Smith dopovedati že več kot dvajset let. Krhka notranjost in kričeča zunanjost se na albumih pregneteta v dovršeno mešanico zvočne bolečine in trpljenja, ekstatičnega veselja in manične depresije. In pri tem ni važno, iz kakšnega kozarca ali steklenice pijete: občutek je vedno enak. Tako kot podobe Tima Popa, ki od leta 1982 skrbi za vizualno promocijo morbidne zvočne kulise The Cure. Popova izjava, da so The Cure “eden najbolj bedastih bendov, s katerim je sploh možno delati, po drugi strani pa eden najbolj bistrih in inteligentnih,” bi lahko podkrepila prav vsak poskus opisa zasedbe. Kakšna sporočilna vrednost se skriva za pajčevinami, Robertovo standardno masko in norčevskimi prijemi, verjetno ni jasno nikomur. A če se vizualnim umotvorom marsikdo še vedno posmehuje, so se zvočnim že zdavnaj nehali vsi. Če ne prej, takrat, ko je božanska iskra kresnila Roberta Smitha tako močno, da se je v vsej poetični bistroumnosti razblinil v leta 1989 izdani Disintegration.
Seveda mu delamo krivico. Tihožitje s hladilnikom, lučjo in sesalcem, ki krasi njihov prvi album Three Imaginery Boys, je že leta 1979 vpilo po novih merilih zaznave, ki nima nobene zveze z večinskimi glasbenimi normami, ki so se tedaj še evforično klanjale punku. Modernizem, ki se je prevesil v postmodernistični zmazek potrošniškega opisovanja resničnosti, torej vsega tistega spolitiziranega in zbirokratiziranega družbenega dreka, je s Smithovim zgledovanjem po Camusovem Tujcu prerasel v nekaj, kar je sam poimenoval Killing an Arab. To je bil prvi, nekajminutni izdelek, ki ga je Robert Smith z Michaelom Dempseyjem na basu, Lolom Tolhurstom na bobnih in Porlom Thompsonom na kitari pokazal svetu. S tem se je zaplodilo tudi še vedno trajajoče sodelovanje s Chrisom Parryjem, podjetnim založnikom, ki je ravno takrat ustanovil glasbeno založbo Fiction. In fikcije Smithu že takrat ni manjkalo. Bil je, po lastnih besedah, izrečenih leta 1988 v Spinu, pijani kitarist, ki je pisal čudaške pesmi. Posebnih pevskih ambicij, kot kaže, ni imel, a vendarle mu je uspelo opozoriti nase tudi z izrazitim, boleče feminilnim glasom. Joy Division in The Jam, s katerimi je Smith s prijatelji odjezdil v koncertno areno, česa takšnega niso imeli. Razpoznavni znaki The Cure so bili tako kmalu zapečateni. Čudaška darkerska podoba, nevrotičen zvok, čudaška besedila in še bolj čudaški vokal. The Cure so postali hipno zdravilo za punkersko “božjast”, balzam za darkersko razpoložene Evropejce, dolgoročno gledano pa očetje gotskih glasbenih razsežnosti in botri alternative.
Danes kultna Boys Don't Cry (1979) je uročila celo angloskeptične Američane, katerih naklonjenost je bila bogato poplačana z istoimenim albumom. Šlo je za nekoliko bolj dodelano in obogateno različico prvenca Three Imaginery Boys, ki je bila namenjena ameriškemu trgu. Stara celina se je medtem naslajala nad živimi nastopi The Cure in nad Smithovim brenkanjem pri bratskih Siouxsie and The Banshees, ki jim je Smith dobrohotno ponudil kitarske usluge potem, ko so Siouxsie ostali brez kitarista. Kriza v članskih vrstah je nastopila tudi pri The Cure. Prvi med mnogimi, ki so se poslovili od zasedbe, je bil basist Dempsey. Na njegovo mesto je vskočil Simon Gallup, zvočno podobo skupine pa je temeljito dopolnil še klaviaturist Matthieu Hartley. Tudi po njegovi zaslugi je leta 1980 nastala minimalistična klasika Seventeen Seconds. Smithova čedalje bolj temačna besedila, vmešana v graciozni eksperimentalizem na trenutke neobvladljivega navdiha, so s tako popolnjeno instrumentalno zasedbo zaživela v popolni zvočni podobi, ki je leto kasneje na albumu Faith (1981) pridobila še več srhljive atmosfere. Darkerski nihilizem je še bolj ustoličil album Pornography (1982). Čustveni eksces, ki je nažiral ušesa poslušalcev, je načel tudi živce članov zasedbe. Prihodi in odhodi v članskih vrstah so postali vsakdanja praksa, prav tako kot iz standardnega curovskega okvirja izstopajoče štancarske uspešnice, kot sta bili Let's Go To Bed leta 1982 ali pa jazzovsko obarvana histerija Lovecats iz leta 1983. Slednja je bila prva Smithova poskočnica, ki je prilezla med prvih deset najbolje prodajanih singlov na Otoku.
Medtem je psihedelično razpoloženje albumov dobilo novo potuho v režiserski kreativnosti že omenjenega Tima Popa. Sledi, ki jih je pustil na elektronsko obarvanem materialu z albuma The Walk (1983), Smithovem tako rekoč solo projektu (vsa glasbila razen bobnov je odigral sam) The Top (1984) in nekoliko bolj pop obarvanem The Head On The Door (1985) je leta 1987 zapečatil s koncertnim filmom The Cure in Orange. Film, namenjen kinematografom in videotekam, je bil po nepogrešljivi “the best of” avdio in vizualni kompilaciji Standing on the Beach/Staring At The Sea poslednje dejanje moške Kate Bush (kot so v ameriškem tisku poimenovali Roberta Smitha) pred stremečim in žanrsko bogatim dvojnim albumom Kiss Me Kiss Me Kiss Me (1987). Medtem ko se je zdaj šestčlanska zasedba potepala po koncertnih prizoriščih na turneji, poimenovani Kissing Tour, sta radijsko poslušalstvo in MTV-jevsko gledalstvo tavala med sanjavimi liričnimi podobami in grozljivimi nočnimi morami singlov Why Can't I Be You?, Catch, Just Like Heaven in Hot Hot Hot!.
Deset let nenehnega studijskega dela in koncertnega garanja je The Cure ustoličilo na knežjem stolu alternative. Tudi tisti, ki jih niso marali, so morali pred Smithom in drugimi (zasedbo so zdaj sestavljali Boris Williams, Simon Gallup, Porl Thompson, Lol Tolhurst in Roger O'Donnell) sneti klobuk. “Lahko, da nas ne marajo, vendar pa se ne morejo izogniti temu, da ne bi vedeli, kdo smo,” je leta 1988 za Spin izjavil Smith.
Deset namišljenih let, kot je bila poimenovana njihova prva uradna biografija (Ten Imaginery Years), je preteklo v znamenju postopnega vzpenjanja in Smithovega duhovnega bivanja v namišljeni psihiatrični celici. Če si dotlej še ni oblekel prisilnega jopiča (v to nisem povsem prepričana), si ga je nadel v Popovi mali video mojstrovini za malo ploščo Lullaby. Odličen, osvežujoč in razpoloženjski album Disintegration (1989), na katerem je bila Lullaby samo ena od tistih stvaritev, ki jim pri opisu radi dodamo še kakšen presežnik ali dva, je bila popolna realizacija Smithove perverzne želje, da naredi depresiven album. Če je s Pornography, prvim temačnim albumom v tako imenovani trilogiji, poskušal poiskati meje, do katerih se lahko spusti perverzno mučeniški ego, jih je na Disintegration potopil v halucinatoričnih uspavankah, ki same od sebe v poslušalcu prikličejo najslajše ali pa najbolj moraste sanje. Freudove in Jungove analize človeške psihe ob Disintegration zgubijo kakršnokoli vrednost. Robert Smith nam namreč na pladnju prinese tako kolektivno nezavedno kot podzavest; sebstvo, jaz in nadjaz se izgubijo v libidinoznem zadovoljstvu slišanega. Lahko samo še ugasnemo luč, se zvijemo pod odejo in pristanemo v pravljici.
Skrajna Smithova čustva so odslej preplavljala glasbene lestvice in svetovne stadione. Tri noči zapored so nastopili na Wembleyju, razprodane so bile največje ameriške arene na prostem. Predani oboževalci, kakršna je bila nevrotična Annie (Lynda Steadman) v zadnji domislici režiserja Mika Leigha, v filmu Karieristke (Career Girls), ki je poleg vsega še velik poklon obsežnemu opusu The Cure, so zelo ustrezali temu opisu: The Cure privlačijo ljudi, ki postanejo obsedeni z vsem, kar zasedba naredi. Kot da bi samo čakali na to, kdaj bo Smith skupaj spravil še en album, pa še enega in še enega ... Opirali so se na vsako besedo, ki jo je izrekel, na vsako pomembno podrobnost melanholičnega imidža. The Cure so tržili z glasbo in podobo, postali so kult, ki je presegel meje poznovečernih predstav in postal stadionska terapevtska seansa. Naposled so njihove dosežke priznale tudi sredinsko usmerjene britanske nagrade Brit Awards. The Cure so februarja leta 1991, po dvanajstih letih potrpežljive kariere, dočakali naziv najboljše britanske skupine. Saj ne, da bi Smithu in drugim nagrada pomenila ne vem kakšen uspeh. Mar ni bilo dovolj veliko priznanje to, da jih je zdaj poznal že vsak glasbeno osveščeni najstnik, vsaka povprečna družina iz predmestja? Ne glede na to, ali smo se na Smithovo letečo preprogo usedli na začetku deliričnih podvigov ali pa kasneje, je še vedno vztrajno letela proti očarljivi Smithovi viziji, ki je čudežno začarala vse, ki so sedeli na preprogi. Pričakovanje nepričakovanega je bilo po Disintegration še močnejše.
Konec koncev je po mnenju glasbenih kritikov njihov najboljši album šele prihajal. V trgovinah se je znašel leta 1992. Plodno sodelovanje s producentom Davom Allenom, ki je z The Cure sodeloval vse od albuma The Top, je tokrat doseglo svojevrsten vrhunec. Ena najbolj plesnih in pozitivnih Smithovih pesmi Friday I'm In Love je stopila v vrsto, v kateri so se gnetle pretekle curovske poskočnice, razprodana Wish Tour je nasledila prejšnjo Prayer Tour in bila dokumentirana na dveh koncertnih izdelkih Wish in Paris. The Cure so bili na nikoli poleglem višku ustvarjalnih moči, Smithov pričakovani vzorec vedno znova ponovljivih izraznih sredstev je obujal spomine preteklih predindie let in izzival standardno alternativo devetdesetih. Psihične zlorabe so navdihovale podobe motnih jezer, zvezdnatega neba in histeričnih vzdihov. Zgodbe o zavisti, ljubezni in hrepenenju so pisale bridkosladke dneve Wild Mood Swings (1996), s katerimi so The Cure končali tisočletje. Vedno prisotne posesivnost, obsedenost in osuplost so spet vabile v tokrat za kritike manj avtentično domišljijsko deželo temačnih goščav in poplavljenih dolin, iz katerih so se dvigale uspešnice The 13th, Mint Car in Strange Attraction. V marsičem neklasičen album The Cure je pobiral plevel na še neobdelanih zvočnih površinah, podkrepljenih z latino ritmi, violinami in mariachijevskimi podvigi. Kljub temu je tudi zadnji izdelek vezala nevidna tipična curovska rdeča nit, za katero je Smith upal, da se ne bo nikoli končala. Kako bi se pravzaprav sploh mogla. Njegova osebna vizija, ki zdaj že dvajseto leto tke “zdravilne” niti, je obdana z neizmerno odločnostjo in prepričljivostjo. Člani zasedbe se menjavajo v skorajda takšnem tempu kot Madonna spreminja pričeske, toda Smithova ostaja vedno enaka.
Duša, potegnjena vase, ovita z neprepustnim celofanom morbidne in brezizhodne žalosti, ne obljublja nič drugega kot trpljenje. Nihilizem, odsotnost božje transcendence in svetniškega sija, ki bi razrešil zemeljske muke trpečega Jezusa, kot odmev odzvanja tudi na nekaj mesecev starem Bloodfowers (glej Musko #4/2000). Predanost življenjski resničnosti in vsem mukam, ki jih prinaša duhovni in čustveni svet zrelega štiridesetletnika, je zaokrožila trilogijo, začeto s Pornography in Disintegration. Pod producentsko sotaktirko Paula Corketta, ki je med drugim sodeloval tudi z Björk, Tori Amos, Depeche Mode, Nickom Cavom in Placebo, je Smith do potankosti uresničil menda poslednjo glasbeno zamisel The Cure. Album je tako popoln, da mu zdaj mnogi očitajo preračunljivost. Dati ljudem tisto, kar si najbolj želijo, je po današnjih merilih netržno usmerjenih glasbenih protagonistov pač zločin - ne šteje niti slabih petdeset minut poslušljive in predvsem kvalitetne glasbe. Zakaj na stara leta Smithu očitati ustaljenost in že znano odstopanje od norm? Tik pred krizo srednjih let je Smith še vedno tak, kakršen je bil pač vedno. In če kdo pogreša kakšno novo pop lahkoživko, naj se raje ozre na prejšnje Smithove mojstrovine. Ali pa naj se obrne drugam.
In za konec še dobrih deset let star Smithov citat, ki bo morda kolikor toliko odgovoril na njegove trditve, da je s kultno zasedbo definitivno konec: “Če dobro pomislim, z The Cure ne bo konec, lahko pa si ga izmislim, če si to res želite.”
Marta Pirnar
PRIHODI/ODHODI
1976: Sedemnajstletni Robert Smith s sošolci Michaelom Dempseyjem (bas), Lolom Tolhurstom (bobni) in lokalnim kitaristom Porlom Thompsonom ustanovi Easy Cure, ki se kasneje preimenuje v The Cure.
1978: Po odhodu Porla Thompsona The Cure postane trio, zato logičen naslov prvenca Three Imaginery Boys.
1979: Michael Dempsey tiho zapusti zasedbo.
1980: The Cure postanejo spet kvartet z basistom Simonom Gallupom in klaviaturistom Matthieujem Hartleyjem, ki je še istega leta zaradi stresne turneje prisiljen zapustiti skupino.
1982: Simon Gallup se po turneji The Fourteen Explicit Moments odloči, da ima vsega dovolj; pomanjkljivo zasedbo dopolni bobnar Steve Goulding (Wreckless Eric), Lol Tolhurst pa se izza bobnov preseli za klaviature.
1984: Na Top Tour se The Cure predstavijo v prenovljeni podobi. Andy Anderson sede za bobne, Phil Tornalley prime bas, kitara spet pristane v rokah Porla Thompsona. Sestava po nekaj mesecih razpade. Anderson in Thornalley odideta, vrne se Simon Gallup, za bobni pa odslej sedi Boris Williams.
1987: Zasedba pridobi novega člana, klaviaturista Rogerja O'Donnella.
1988: Lol Tolhurst zapusti skupino in za seboj pusti grenak priokus; sodni epilog so Smith in drugi dočakali leta 1994.
1990: Roger O'Donnel po treh letih zapusti skupino, zamenja ga dolgoletni prijatelj skupine, 'roadie' Perry Bamonte.
1993: Po Wish Tour zasedbo spet zapusti Porl Thompson.
1994: Boris Williams popolnoma nepričakovano napove odhod; po številnih avdicijah The Cure v svoje vrste povabijo Jasona Cooperja, za klaviature pa se vrne Roger O'Donnell.
2000: Nespremenjena zasedba, torej Simon Gallup (bas), Perry Bamonte (kitara), Jason Cooper (bobni), Roger O'Donnell (klaviature) in njegova malenkost Robert Smith (glas in vsa že prej našteta glasbila, razen bobnov), izda album Bloodflowers in se odpravi na turnejo.
IZBRANA DISKOGRAFIJA ...
... ZA CURE PARTY
Standing On a Beach (Fiction, 1986)
Galore! (Fiction, 1997)
... ZA (NE ČISTO) VSAK DAN
Seventeen Seconds (Fiction, 1980)
Faith (Fiction, 1981)
Pornography (Fiction, 1982)
The Head on The Door (Fiction, 1985)
Disintegration (Fiction, 1989)
Wish (Fiction, 1992)
Bloodflowers (Fiction/Multimedia, 2000)