Gogogoairheart

“Even though my youth is fading, I've found that every now and then a recording enters into my life and makes me feel young again ...”

Uvodni del zapisa na temo zadnje istoimenske plošče naših gostov, ki ga je prispeval 'sodelavec' newyorške trgovine s ploščami Other Music.

No, pa smo ga končno našli tudi v drugih 'luknjah'. No-Wave seveda, da ne bo pomote. S tem bendom bržkone ponovno v polnem zagonu in sijaju. Tako kot pred časom. A Čikago je v zadnjem času 'poniknil', zasejal povsem drugačno 'seme' za prihodnost, New York pa je, vsaj kar se tiče tovrstnih zvočnih struj, pravzaprav 'mrtev' že slabih 30 let. Že res. Omejili smo se zgolj na Ameriko. A razlog je preprost - bend, ki vam tokrat ponuja 'mladostno' in radikalno zvočno podobo, prihaja z one strani Atlantika. Ha. Zveni pa tako prekleto angleško. In še čudaško ime ima; jasno, povsem v kontekstu (po nekaterih legendah so piscu všeč predvsem bendi s čudnimi imeni). V redu. Reče se jim namreč Gogogoairheart. Skupina nadobudih mladcev, ki ne samo, da zveni sveže, namensko 'oskrunjeno' in napadalno, temveč si ne more kaj, da se ne bi nostalgično obrnila nazaj v preteklost. Natančneje, v osemdeseta leta. Nič novega, boste porekli. Res. Nekaj povsem vsakdanjega za recentno glasbeno ponudbo, ki ji polpretekla zgodovina kar ne da miru. A v našem primeru z opazno razliko. Tale nostalgija namreč posega v tiste kroge, ki so se že davno tega oplemenitili z nazivom kulta in ostali zgolj pozabljeni (ali pač ne) biser popularnogodbene zgodovine. Stari 'prdci' se jih bodo najbrž spomnili. Mogoče so jih videli celo brusiti strune v živo. Mogoče. A bržkone je malo tistih ustvarjalnih in kreativnih mladcev, vsaj meni znanih, ki na vse pretege in z veliko mero entuziazma obujajo spomin prav na tovrstne revolucionarne in daljnosežne zvočne ideje in čudaške bistroume, na primer The Fall, Birthday Party, Gang Of Four, Pere Ubu, Wire, Mission Of Burma, Public Image Limited ... Na tiste, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let neustrašno 'bruhali' mladostno energijo ter rušili obče norme in vrednote. Brez predsodkov. Vedno na 'prvo žogo'.

Še eno ime bomo pristavili na seznam. Mar vaš spomin seže celo do Marka Stewarta in njegovih Pop Group, ki so s specifično dejavnostjo tako neusmiljeno spečali 'manipuliran' punk rock, večnamenskost 'dubizma' in v njihovem primeru nič kaj škodljivo artistično noto? Mogoče. A to znanje vam bo prišlo zelo prav pri Gogogoairheart. Le-ti so namreč na zadnji, istoimenski veliki plošči poleg avtorskih komadov ponudili tudi nadvse originalno priredbo komada Trap. In ta se ni kar tako znašla na tej plošči. Ne. Je predvsem nadvse skrbno izbrana 'viža', ki ohranja zaokroženo celoto albuma in mu pristavi dodatnih razsežnosti. Dodaten izziv.

In potem priskoči na pomoč 'čudež' interneta. Na spletni strani, namenjeni Pop Group, na 'oddelku', kjer fani 'nalagajo' orgazmična sporočila in videnja originalnosti, se je med drugim znašel tudi Ben White, kitarist in klaviaturist kvarteta Gogogoairheart. Povzetek zapisa sledi nekako takole: “Naša skupina jim vsekakor dolguje kar precej. A na žalost se v glavah ljudi v naivnih referencah večinoma znajdejo bendi tipa Make Up. Če pa je recenzent nekoliko bolj 'načitan' in podučen, mogoče doda še Can, Gang Of Four ali celo Pere Ubu. Zelo redko se zgodi, da bi kdo pristopil k nam in rekel, da smo kot 'prenovljeni' Pop Group. To nas je totalno 'očaralo'. In prav s tem razlogom smo se odločili, da jih obdelamo in ljudi opozorimo, kdo 'za boga' Pop Group sploh so.” In te besede niso zgrešene, če pomislimo, da je njihov rodni kraj San Diego bržkone daleč od 'Otoka'. In da so bili najbrž štirje člani tega kolektiva še v 'peskovniku', ko so že omenjeni monstrumi 'vihrali' po zemeljski obli in namensko šokirali prisotne.

In ko nadaljujemo, se mi utrne misel, da o kakršnikoli izraziti in povezani sceni v San Diego ni ne duha ne sluha. Najbrž nekje še vedno buri duhove kult 'velikih' Black Flag. Danes pa v analih pravzaprav ostane zgolj obsežna dejavnost tudi pri nas videnih Rocket From The Crypt. Mogoče vaše ušesje zastriže tudi ob melanholično-pravljično-zasanjanih Black Heart Procession (nekdanji člani Three Mile Pilot), ki s subtilno in magično muziko odpirajo nova zvočna 'vrata'. Mogoče. Potem pa se zgodba zelo hitro konča. A v zadnjih treh letih so buren in mnogokrat 'zavržen' odziv dočakali tudi Gogogoairheart. Povsem v anonimi seveda. Zavestno izbrani osamitvi. Ob vrsti spregledanih izdaj - predvsem kasetnih (beri: Cassettepets) in vinilnih, ki so izšle pri različnih založbah (npr. elektronsko usmerjeni Vinyl Communication, 'vsega boga vsebujoči' Sympathy For The Record Company, Overcoat, GSL ...) - ter koncertni 'kilometrini' po lokalnih klubih in barih so tokrat naposled le prilezli tudi do naših ušes. Zastal mi je dih. V moji glavi se je zgodila eksplozija. Kot takrat, ko te zadnji takt stresa še nekaj ur. In ti kar ne gre in ne gre iz glave. Trga te. In zanimivo, srečanje je bilo povsem naključno. Malo je manjkalo, pa bi spolzeli mimo. Odločilna je bržkone prav že omenjena priredba Pop Group. Ha, nič neobičajnega, saj je njihov spomin že kar nekaj časa povsem 'zavržen'. In čakati na novo, prvikrat 'izgubljeno' priložnost se prekleto splača.

In potem brskaš in brskaš in v nekaterih dobronamernih recenzijah zaslediš dokaze, da govorimo o pravovernem undergroundu z močno 'destruktivno' konotacijo. Neki tip je o koncertni izkušnji zapisal: “Videl sem te tipe, kako so dvorano spraznili v desetih sekundah. Pijane 'dečve' so v njih metale prazne kozarce, natakarji pa so jih hoteli na vsak način 'razbiti'. Tole je čistokrvna improvizirana glasba, ki hoče močno 'zatežiti' in najedati naše živčne in možganske celice. Prisostvujete edinemu sandiješkemu No-Wave bendu.' Noro. Pa še res je, bom pritrdil. Super, obožujem take bende, ki uporabijo večnamenske provokacije. In v poskusih tudi uspejo. Vsaj med nami - čudaki in heretiki.

In ko prisluhnem njihovim ploščam - letošnjemu istoimenskemu albumu, genialni lanskoletni 'predhodnici' The Things We Need, split EP-ju z zadubiranimi, 'matematično' navdahnjenimi rockerji The Syncopation (frakcija hedonističnega rock'n'roll kolektiva Los Cincos iz Los Angelesa) ter dolgometražni konspiraciji z elektronskimi psihedeliki in ambientalisti Spacewurm (priznam, da še sam ne vem, koliko nosilcev zvoka sploh imajo) -, vem, da sem zares priča nadvse izvirnemu in ustvarjalnemu bendu. Niti pomislil ne bi drugače. Prisostvujemo skupini, ki najlepše možno sprevrača žanrske pregrade in jih bržkone tudi nadgrajuje. Pa naj bo dub, punk rock, ideologija No-Wava, melanholična stran 'indie lo-fi scene', oskrunjena, popolna pop pesem (a tole mogoče diši po najboljši verziji 'britpop' evforije?), novi val, celo elektronska 'kreatura' ali 'hrup', 'hrup' in še enkrat 'hrup'. Nič ni sveto. Prav nič. In tole je vsekakor popoln produkt trenutka; kljub vsem možnim referencam, ekleticizmu in navidezno prepoznavni fuziji.

In zvočna kaotičnost, neposrednost in spontanost izvedbe, prepojena s sarkazmom in z močno improvizacijo, nas vsakokrat opomnijo, da imamo opravka z izrazitim 'živim' bendom. Zasedba poskuša vso energijo, ki jo ustvari na koncertu in v vadbenem prostoru, prenesti tudi v studio. Če si ga lahko konec koncev sploh privošči. Poleg klasičnega instrumentarija dodajo bogatemu in bujnemu, a razsekanemu in neuravnovešenemu godbenemu izrazu še različna eksotična tolkala, raznorazne analogne klaviature, pihala in godala. In potem se oglasi moja punca in z asociacijo prida: “Ej, tile so pa 'razmetani' po vsem prostoru.” Oj, pazi, tole je No-Wave. 'Smrad' je že pravi. Čisti zadetek v polno.

In čustva se razlikujejo in nadgrajujejo iz komada v komad. Pa naj bo zvočno 'skeleten' ali 'nabit'. Bobneča bas linija A. Vyasa in drveč ritem 'kovača' Jaya Hougha sta ponovno v ospredju. Tako kot v starih dobrih časih, ko kitarist ni bil v središču pozornosti in je preprosto zgolj 'kolažiral' z ekspresivnimi rafali napetosti in morbidnega ozračja. Vokal Michaela Vermilliona je nadvse 'pasji', kričeč in maničen, ko 'razklada' verze o izgubljeni ljubezni, potrošniški družbi, življenjski 'rutini' in 'izganjanju' duha ikone Briana Ferryja. Smith, Lydon, Cave in Thomas so nekje v bližini. A pazi, tale je njihov 'pankrt'. Splav na žalost ni uspel. Ha. A s tem smo prišli šele do zadnjih dveh izdaj - najnovejšega 'istoimenca' in predhodnega dejanja z The Things We Need. Že v naslednjem trenutku lahko 'manipuliran' in napadalen punk rock nasede v elektronsko zadubirani eksperimentali zarote s Spacewurm - njihove prve izdaje iz leta 1998. In to pri založbi Vinyl Communication, ki ima zelo, zelo rada Merzbowa in nam v žile spušča elektronski 'strup'. Povsem druge sfere, a ne? In ta plošča te lahko z neobičajnim tokom ponese v povsem psihedelične in zamaknjene loge, ki presenetijo z vsakim vnovičnim poslušanjem. In vsakič je izkušnja povsem drugačna. Povsem drug planet. Tako kot bend, ki na vsaki plošči zveni povsem drugače. Včasih se mi celo zazdi, da ne poslušam zgolj ene skupine, temveč imam opraviti z nešteto skupinami. In vsaka radikalno 'zareže' v svoje polje raziskovanja. Zastrašujoče, vam rečem. In vsakič so nevarnejši in še bolj neposredni. Kot bi rekel moj prijatelj: “Imajo pravi 'attitude'!” In bržkone bodo prišli daleč. Pazi, da te tale vlak ne podre. Meni pravzaprav že ni več pomoči. In vsekakor komaj čakam na novo ploščo. Veliko odkritje novega tisočletja, ki smo ga tako težko čakali. Piči! Se vidimo na oni strani. Naj ti 'sede'.

Danijel Mežan