Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Marta Pirnar

HIM

Satanska romantika

Odprli so skrinjico starih legend in mitov, s katerimi so začeli ustvarjati lastno popularnost. Misticizem in z njim povezana eros in tanatos sta glavni adut finske zasedbe HIM. Največjim ljubezenskim pesmim sledi kot britev ostra romanca.

Postmoderni romantiki ugrofinskega rodu skrbno uresničujejo ambiciozne načrte. S tako imenovanim love metalom in s karizmatičnim frontmanom so vdrli v ušesa neangleško govorečih Evropejcev ali bolje Evropejk. Histerični kriki oboževalk na razprodani evropski turneji že preglašajo temačne ljubezenske balade, podkrepljene s težkimi, a melodičnimi kovinskimi podlagami.

Vnetljiva mešanica Fincev HIM je eksplodirala tudi pri nas. Najprej je po radijskih postajah in lokalih odzvanjala priredba Wicked Game Chrisa Isaaka, že nekaj mesecev pa vsesplošno slovensko mladino obseda predvsem verz This life ain't worth living z uspešnice Join Me. Brez dvoma nam in drugi Evropi primanjkuje takšnih in drugačnih morbidnih krikov, ki so poniknili s svetlim obdobjem darkerstva in se obdržali samo v ekskluzivnih, iz prevladujoče glasbene scene odrinjenih gotskih srenjah.

V tem smislu HIM pravzaprav ne prinašajo veliko novega. Prav gotovo tudi sami ne trdijo drugače. Osebna idolatrija je več kot očitno zakoreninjena v Black Sabbath. Sami se zelo radi pohvalijo, na primer, s tem, da so drugi album Razorblade Romance posneli v Rockfield Studios, rojstnem kraju prvenca Black Sabbath Razorblade. Zdaj veste, od kod naslov albuma, pa tudi iz kakšnih duševnih globin črpa Ville Hermanni Valo, motor skupine, morbidna ljubezenska besedila.

Mešanica nečesa, čemur Ville pravi heavy in soft, se zrcali tudi v simbolu “heartagram”. Srce kot simbol ljubezni in pentagram, ki kot starodavni simbol mikrokozmosa obrnjen navzgor simbolizira Kristusa, navzdol pa Satana, v sebi skrivata konflikt svetlobe in teme, ljubezni in smrti, po drugi strani pa se skupaj zlijeta v popolno mešanico, enakovredno kitajskima yinu in yangu. Kakšne posebne duhovne veje HIM s tem sicer niso odkrili in je tudi nočejo, vendar pa so prav posrečeno “zadeli” ponazoritev konflikta, ki se skriva v človeku. Kot nam je v Romeu in Juliji povedal že Shakespeare, ni prav nič bolj romantičnega od ljubimcev, ki sta tako ali drugače ovita v tančico smrti.

A s tem se misticizem HIM šele dobro začne. Afrodizične balade vsekakor dobijo še močnejši učinek, če jih poleg otožno globokega glasu vizualno pospremi še Vallejeva podoba. Zaradi seksipilnosti in tipične drže, s cigareto v eni in s steklenico vina v drugi roki, ga primerjajo z Jimom Morrisonom. Brez dvoma je to za triindvajsetletnega Helsinčana velik kompliment, ki pa mu sam ne daje posebne pomembnosti, prav tako ne upravičenosti. Konec koncev mu Doorsi nikoli niso sedli v uho. Poleg tega pa ima Valle v rokavu veliko močnejši adut. Po vsej Evropi namreč krožijo zgodbice o njegovem karpatskem izvoru in grofovskih prednikih njegove, na Madžarskem rojene babice, med katerimi naj bi bil tudi zloglasni tiranski grof Drakula. S tako močno mitologijo v ozadju se je Valleja že oprijel sloves, ki nedvomno pomeni novo stopnjo priljubljenosti. Tako krščen in požegnan je lahko samo še čakal na razpelo, ki bo njegovo telo z žeblji ali brez njih povzdignilo med glasbene bogove.

Prav to je Valle s skrbno izdelano fasado tudi postal. HIM je pravzaprav on, naličeni androgini vampir s poudarjenimi ličnicami in večno uganko, ali v ustni votlini skriva par dolgih podočnikov ali ne. Pridih neznanega vzburja gledalčev in poslušalčev libido – prvo in poslednjo človeško sestavino, iz katere izvira zdravi ali bolestni užitek. A, kot pravi Valle, glasbene kariere ni začel zato, da bi postal seks simbol. Zanimiva izjava za nekoga, ki je od trinajstega leta delal v očetovem sex shopu. Toda tako kot je prodajal erotične pripomočke kot nekaj (hvalabogu) popolnoma normalnega, se mu zdi popolnoma normalna tudi zvezdniška prodaja telesa. Lepo je pač, če te imajo ljudje za privlačnega, toda “glasba mi pomeni veliko več kot moje na pol gole fotografije na naslovnicah glasbenih revij,” je povedal za poljsko rockovsko revijo XL.

Je pa res, da vsaka njegova “ljubka” podoba proda kakšen izvod obeh albumov. Greatest Love Songs Vol. 666, izdan jeseni leta 1997, je HIM predstavil v posrečeni mešanici metala in grenkobnega pop romanticizma, ki mu je poleg Nordijcev prisluhnila predvsem Nemčija. Nemška glasbena televizijska postaja Viva Zwei je rolala njihovo When Love and Death Embrace, HIM pa ponujala kot najbolj vroč in hrustljav krompirček, kar jih je kdaj prišlo iz Skandinavije. Sploh pa s Finskega. To je morda še najmanj pomemben podatek. Glasba pač govori sama zase, “dobra pesem je dobra pesem in sploh ni pomembno, od kod prihaja,” je v istem intervjuju povedal Valle. In HIM delajo ne le poslušljivo, pač pa tudi dobro glasbo. Pod nekakšnim pokroviteljstvom gibanja love metal, katerega vodja je Valle, pisec besedil in pevec skupine, je prva zgoščenka ponujala temačen in srce parajoč pop, ki je v Razorblade Romance pod producentsko taktirko Johna Fryerja (ta je sodeloval z White Zombie, Nine Inch Nails in Depeche Mode) dozorel v veliko bolj zabaven in med seboj povezan zvok, ki je po Vallejevem mnenju bolj podoben tistemu, kar so HIM sposobni dati od sebe v živo na odru. Razvojna funkcija je, kot vse kaže, pomemben del njihove glasbene kariere, saj se HIM z vsemi štirimi upirajo temu, da bi ponavljali stvari, ki so jih že naredili. Monotono ponavljanje namreč slej ko prej botruje dolgočasju - in HIM prav gotovo niso dolgočasni. S čedalje večjim medsebojnim zaupanjem v skupini so postali glavna atrakcija spomladansko-poletne koncertne kolekcije. Prihodnost HIM je obetajoča: kljub (ali pa predvsem zahvaljujoč) njihovemu mističnemu zadahu po smrti.

Marta Pirnar