Melvins

Snivlem

S pravim odmerkom zgoščenega humorja se Melvins neukročeno spuščajo po slalomskem glasbenem grebenu in se ne ravnajo po uveljavljenih pravilih, ampak vedno znova neprilagojeno povzročajo kopico težav kritiškim sodnikom in poslušalstvu. Ko so začeli, so bili črna raca med (post)punkovci; preden se je vnela grunge mrzlica, so se iz deževnega Seattla pravočasno umaknili v toplo Kalifornijo; ko jim je velika založba Atlantic ponudila pogodbo, so jo brez pomislekov podpisali, a tudi svojeglavo izkoristili najboljše plati. Z neukročenim cinizmom so za kratek čas preskočili k Amphetamine Reptile, po kateri so si vzeli čas za premislek - in udarili s trilogijo albumov Bootlicker, Maggot in Crybaby za Pattonovo Ipecac. Pogovarjala sva se v San Franciscu, govorita King Buzzo (B) in Dale Crover (C).

Na vaši zadnji plošči Crybaby je veliko gostov. Kako ste jih izbirali?

B: Nekatere glasbenike poznamo že dolgo, druge – denimo Jima Thirwella – sem poznal, a nismo imeli tesnih stikov. Ko smo se odločili za izdajo treh plošč in smo razmišljali o tem, kakšna naj bi bila zadnja, smo ugotovili, da bi na njej radi imeli goste. Sčasoma se nam je zamisel zdela še boljša in smo jo pripeljali do točke, ko je v vsakem komadu tudi gost. Razmišljali pa smo o glasbenikih, ki niso zelo znani, a so nam všeč. Jim Thirwell je zanimiv, že dolgo časa smo njegovi feni, izziv je bilo delati z njim. Zamislil sem si osnovo za komad, potem smo v San Franciscu posneli bas, bobne in kitaro in mu večstezni posnetek poslali v New York. Sporočili smo mu, da ima proste roke. Vedel sem, da bo to, kar bo naredil, v redu. Na trak je dosnel vokale, glasbila in jih zmiksal, kakor je hotel, ter nam posnetek poslal nazaj. S Hankom Williamsom III smo hoteli narediti priredbo komada njegovega pradeda, in to precej čistunsko, pa on ni hotel in je navijal za rockersko obdelavo. Morali smo se pregovarjati. Potem je le popustil in smo zadevo posneli v San Franciscu, pri tem nam je pomagal še basist skupine Helmet, Henry Bogdan, ki zelo dobro igra na steel kitaro. Potem je tu Mike Patton, ki ga poznam že zelo dolgo časa. Zdaj imava tudi skupen bend Fantomas, zato je bilo sodelovanje z njim že kar očitno. Vedel sem, da bo sprejel, kar koli mu bomo dali, in da bo s tem tudi naredil kaj čisto posebnega. Komad z Leifom Garrettom je nekaj posebnega. Razmišljali smo tudi o drugih glasbenikih, ki niso z naše scene, da bi peli Smells Like Teen Spirit. Ko smo naleteli na njegovo ime, se mi je zdela zamisel fenomenalna.

Ta model naj bi bil na sceni v sedemdesetih letih?

B: Bil je VELIKA zvezda. Kot je Britney Spears zdaj ali kot so bile Spice Girls. Pravi, da je takrat prodal 50 milijonov plošč.

O, hudiča. Kaj počne zdaj?

B: Nič.

Kako ste ga izbrskali?

B: Pravzaprav ga je našla založba. Zadnje čase mu sploh ne gre več tako dobro. (Pokažejo nama sliko Leifa Garretta, ko je bil star 15 let in je bil pop zvezda; smeh.)

Fant je videti, kot da bi bil iz skupine Hanson.

B: Le da so bila takrat sedemdeseta. Ironična nrav Melvinsov se mu ni mogla upreti. Komad nam je uspel odlično.

Potem je tu članica benda Pain Teens, ki - vsaj pri nas - res ni znan.

B: To je underground bend. Bliss Blood sem spoznal prek Jima Thirwella, pripravljena je bila nekaj narediti - in pomislil sem, zakaj pa ne? Poslal sem ji zares dolg (11 minut) in počasen komad. Dodala je le glas in nekaj glasbil. Komad je bil slišati dobro. Na plošči so še Skeleton Key, Godzik Pink, Tool in Kevin Sharp iz skupine Brutal Truth, ki sem jih imel vedno zelo rad.

Sodelujoči so torej bolj ali manj delali s komadi, ki ste jih vi že pripravili?

B: Večini sodelujočih smo dovolili, da so s komadom naredili, kar so sami hoteli, sploh jih nismo usmerjali. Objavili smo, kar so nam poslali nazaj, brez kakršnih koli sprememb.

Seveda, saj ste že izdali dve plošči.

B: Že, a načrt je bil, da izdamo tri. Da bi se nam izšlo, je morala biti tretja plošča popolnoma drugačna od drugih dveh. Sicer bi bilo precej bedasto – izdati tri popolnoma enake plošče.

Zadnja plošča je nekaj novega tudi z vidika vaše dosedanje diskografije.

B: Absolutno, prej se nikoli nismo lotili česa podobnega. Reč je izpadla super, vesel pa sem vseh treh plošč. Trije albumi v enem letu, hkrati pa vsak od njih zveni drugače! Ne morem izjaviti kaj drugega, kot da je to super in da sem zaradi tega srečen.

Vendar imajo vse tri plošče nekaj skupnega.

B: Seveda, mi smo na njih.

Seveda, a v mislih imam rože z naslovnic. Kaj je s tem?

B: Prav nič, hoteli smo le, da bi bilo že po naslovnici jasno, da te tri plošče sodijo skupaj. In to, da sem bil vedno naklonjen takemu oblikovanju naslovnic, ki ne namiguje, kako glasba na plošči zveni. Sprijeno, ni kaj.

Sicer ste tudi pred to trilogijo izdajali konceptualne plošče – v začetku devetdesetih ste izdali tri albume, vsakega je naredil le en član benda ...

B: Tisto je bilo bolj šala. Kiss so nekoč naredili nekaj takega, v bistvu smo se šalili iz te reči. Mogoče je šala šla predaleč, ampak je bilo dobro.

Potem ste izdajali še vsak mesec eno malo ploščo in na koncu še kompilacijski CD s komadi z malih plošč.

B: Zdelo se nam je zabavno izdajati po eno malo ploščo vsak mesec, vse leto. Vse gradivo je bilo že pripravljeno – uporabili smo predvsem komade, ki so se nam že dolgo časa valjali naokoli. Nekaj je bilo tudi takih, ki smo jih prej že objavili – na primer komad, ki ga najdete tudi na albumu Wayna Kramerja, pa obdelava Lexicon Devil s kompilacije Germs. Izhajal sem iz zamisli, da naj bi bile strani A malih plošč “normalne”, medtem ko bi si na strani B dovolili objaviti kar koli. Na koncu se je plošča z zbirko singlov izkazala za eno od naših boljših. Če bi človeku, ki za nas še ni slišal, moral dati kaj reprezentativnega, bi izbral prav to ploščo. Na njej se najde vse, s čimer se ukvarjamo. Z njo bi mu največ povedal, za kaj gre pri Melvins. Ko sem ploščo prvič poslušal v celoti, sem bil navdušen do konca, srečen. Čeprav ne gre za album - prej je kompilacija, ki ne daje nekega kohezivnega občutka, saj je bila zbita skupaj. Najprej smo celo nameravali zadeve pustiti samo na malih ploščah in šele kasneje - morda - izdati tudi CD. Potem pa smo CD s temi komadi na hitro izdali zato, ker se je v ZDA pojavila butleg izdaja. Pohiteli smo tudi mi – če jo ljudje že kupujejo, zakaj je ne bi kupovali od nas?

In tako pridemo do prve plošče iz trilogije, Maggot, kjer ste indekse komadov pomešali med sabo. Ste to storili zaradi vse pogostejšega presnemavanja?

B: Pojma nisem imel, da se bo kaj takega zgodilo. To sem ugotovil šele po izdaji in moram priznati, da sem se kar razveselil. Najprej pa sem razmišljal o tem, zakaj morajo biti indeksi komadov vedno na začetku. In sem se odločil, da bom indekse postavil na sredino vsakega komada.

Za drugo ploščo, Bootlicker, si vse komade prispeval sam. Kako to? Ali druga dva člana Melvins nista imela dovolj navdiha?

B: Vse komade za Bootlicker sem pripravil, še preden je bil basist Kevin član benda. Poslal sem mu posnetke, všeč so mu bili taki, kot so bili. V bistvu mi je vseeno, kdo piše komade - če hočeta, lahko tudi onadva prispevata komade, zelo vesel bi jih bil. Bobnar Dale Crover jih je že veliko naredil. Zgodilo se je pač tako, da sem jih za to ploščo napisal vse sam.

Opazila sva pač, da si eno ploščo v celoti prispeval ti ...

B: To je popolno naključje, brez kakšnih tehtnih razlogov.

Kako sploh delate novo muziko? Živeli naj bi v različnih mestih.

B: Nič več, oba sta se preselila v L. A. Končno! Prvič po osmih letih je bend skupaj.

To je za vas nova situacija, zdaj imate vaje. Koliko ste vadili pred to turnejo?

B: Pred tole turnejo smo veliko vadili. Predvsem zato, ker imamo novega kitarista, Dava. Dva meseca smo vadili štirikrat, petkrat na teden. Veliko materiala je za dva dela, ki jih igramo, in prav vse smo morali naštudirati.

Z dvema deloma smo vas videli igrati že pred leti v Grazu. Del koncerta je bil bolj eksperimentalen, drugi je bil “navaden”. Kaj stoji za dvema deloma koncerta tokrat – takrat je bila razlika očitna, zdaj ni tako.

B: Ni več TOLIKŠNE razlike, vendar se mi dela zdita različna.

To je vprašanje: v kakšnem smislu?

B: Med prvim sem precej bolj sproščen, drugi je bolj divji.

Ali govoriš o veselih in jeznih komadih?

B: Ne. Le o tem, da v prvem delu nismo zelo agresivni. Komadi niso bolj veseli, le moj odnos do njih je drugačen, svetlejši. Sicer pa smo hoteli le spet enkrat igrati na turneji, kjer bi kraljevali mi in kjer bi bilo veliko naše glasbe, ne bi pa bilo nobenih drugih bendov.

Kje je Dave igral pred tem? Menda so ga vrgli iz benda - iz jeze, ker je na turneji z vami.

B: To je res, vrgli so ga iz benda The Get Hustle, ki je pravkar izdal ploščo pri Kill Rock Stars. Nameravali smo narediti izjemo in nekaj zadnjih koncertov na turneji odigrati z njimi kot predskupino, a so se med našo turnejo odločili, da ga nočejo imeti več v bendu. Meni se zdi vse skupaj neumno.

Cows seveda niso razpadli zaradi tega, ker je njihov basist Kevin začel igrati z vami?

B: Ne, tisto je bila povsem druga zgodba. Cows so razpadli zaradi kitarista, ki se je posvetil nečemu drugemu, naveličal se je benda. Tako da ni bilo nobene zamere zaradi Kevina.

Kako to, da ste se odločili za še enega kitarista? Veliki bendi imajo na koncertih ponavadi uradno postavo, potem pa še kup dodatnih glasbenikov, ki polnijo prazen prostor in prikrivajo napake. Vi tega ne potrebujete.

B: Nikakor. Dava poznam že dolgo časa, nekoč sta z mojo ženo igrala skupaj v bendu Hydrofist, potem je žena šla iz benda, midva pa sva se še naprej veliko družila, igrala skupaj kitare. Pri njegovem igranju me predvsem zanima hrup, ki ga ustvarja, in to, da igra kitaro v primerjavi z mano precej drugače. Že pred sodelovanjem z njim sem veliko razmišljal o dodatnih glasbilih in prišel do zamisli o dveh bobnarjih in dveh kitaristih. Za zdaj prvega dela zamisli še nismo uresničili, a to ne pomeni, da ga ne bomo v prihodnje.

Že veste, kdo bo drugi bobnar? Dale Crover je eden od boljših.

B: Pojma nimam, težko bi kaj rekel. Že za kitarista nismo vedeli, kako se bo izteklo, a bili smo pripravljeni tvegati. Zanimajo me novi prijemi, reči, ki niso pričakovane in ki niso bile nikoli narejene.

S tem početjem ste vedno bolj kot pri publiki nabirali točke pri drugih glasbenikih.

B: Drži. V ZDA smo zato velikokrat igrali kot predskupina večjim bendom in mislim, da nam je to precej pomagalo tudi pri širjenju publike. Melvins se namreč ne vrtijo na radiu ali na MTV.

Ja, v zadnjih letih ste končno naredili močnejši vtis tudi na poslušalce. Sicer pa so o vas že pisali kot o botrih grunga.

B: Oh, ja, seveda.

Stališče glede tega ste že večkrat jasno povedali. Kaj pa praviš na najnovejša namigovanja, da ste botri stoner rocka?

B: Ojoj.

Je še huje, kaj?

B: Huje. O, groza. Nočem biti del teh groznih reči. Na nas nisem nikoli tako gledal. Nikoli nismo imeli bajkerskega imidža ali kaj takega. Ljudje pa naj si mislijo, kar hočejo. Meni se zdi ta glasba večinoma dolgočasna in predvidljiva. Zato bi raje videl, da stoner bendi o nas ne bi razmišljali kot o vplivih.

Melvins obstajate že zelo dolgo časa in bili ste pri velikem številu različnih založb.

B: Drži, veliko jih je bilo.

Vprašanje zna biti naporno, a vendar bi bilo zanimivo slišati, kaj ti je ostalo v spominu o delu z vsemi temi založbami, o njihovem odnosu do vas ...

B: Upam, da se bom vseh spomnil. Prva, Alchemy Records, je bila brez denarja in je še vedno. Z glasbo na plošči Gluey Porch Treatments sem zadovoljen, vse drugo pa je bilo grozno - od ovitka naprej. Zna se zgoditi, da bomo ta album ponovno izdali na kompaktni plošči. Doslej namreč ni izšel samostojno, ampak le kot dodatek k plošči Ozma. Če ga bomo ponovno izdali, ga bomo v nakladi le nekaj tisoč izvodov in s tako naslovnico, kot sem jo želel imeti takrat, pred 14 leti. V tej fazi naše kariere si to končno lahko privoščimo. Naslednja založba - Boner - je bila v redu, dobro je bilo delati z njimi. Vedno je bilo točno tako, kot smo se dogovorili, še vedno nam plačujejo vsakih 6 mesecev vse, kar nam dolgujejo, nikoli se nam niso zlagali, krasno je bilo. A to je hudo izredna situacija za večino neodvisnih založb. Kajti večina neodvisnih založb je groznih in goljufivih. Od Boner smo se poslovili samo zaradi zanimanja, ki ga je za nas pokazala založba Atlantic. Pripravljeni so nam bili dati kupe denarja, z njimi smo se celo uspeli dogovoriti za pogodbo, ki nam je dajala proste roke, da počnemo, kar nas je volja. Niso nam mogli ukazovati, zato nam tudi ni bilo težko oditi z neodvisne založbe.

Kakšna pa so bila takrat pričakovanja?

B: Nikoli si nisem mislil, da bi lahko prodali milijone plošč. Razmišljal pa sem o priložnosti, s katero lahko zaslužimo precej denarja, predvsem pa se mi je zdela misel o nas pri veliki založbi hudo ironična. Vedel sem tudi, da se ne bomo podali v ustvarjanje pop komadov, zato me ni skrbelo, da bi izgubili jedro publike. Zato se nisem ustrašil tega koraka. In še enkrat bi ponovil vso zadevo: dali so nam veliko denarja, pustili so nam, da smo počeli, kar smo hoteli, nikoli se nismo skregali. Prav v redu je bilo. Nimam kake grozne zgodbe o veliki založbi – kot jih ima veliko glasbenikov. Mi smo jim dostavljali dokončane albume, oni pa največkrat niso imeli niti toliko pojma, da bi vedeli, kaj delamo, kdaj in kje snemamo, kaj se z nami dogaja. Vsi posnetki, ki smo jih izdali za Atlantic, so pri meni.

Kaj pa je bilo z albumom Prick? Menda vam ga niso hoteli objaviti.

B: Ni bilo čisto tako. Ko smo naredili to ploščo, smo sami hoteli, da bi izšla pri Amphetamine Reptile. Atlanticu smo povedali, da jih ta plošča ne bo zanimala, da jo bomo izdali sami in da ob njej ne bo velikega hrupa. Oni pa so nam kar težili, da smo podpisali za njih in zakaj jim ne dovolimo objave. Naš argument je bil, da je tako ne bodo hoteli izdati, ko jo bodo slišali. Potem so prišli na misel, da bi jo izdali pri eni svojih manjših založb, in tako smo se kregali in kregali. Reč torej sploh ni bila taka, da je niso hoteli izdati, ampak nasprotno, prizadevali so si, da bi jo. Potem sem jim obljubil, da jim z dobičkom iz prodaje plošče Prick povrnemo denar, ki smo ga bili dolžni s snemanja prve plošče. S takim dogovorom so se strinjali, potem pa od njih o tej plošči in denarju nisem slišal nič več. Očitno so končno slišali album in potem so bili samo še tiho. Prick je tako izšel pri neodvisni založbi, medtem ko smo imeli pogodbo z Atlanticom, plačali pa jim tudi nismo niti centa, zadržali smo ves denar. Tudi v tej zgodbi torej ni čisto nič slabega. Poleg tega je bila plošča Stoner Witch že pripravljena za izdajo in je bila tudi eden od argumentov – najprej smo izdali to in čez nekaj mesecev je na trg prišla Prick. Po eni normalni plošči za njih, smo izdali eno čudaško za AmRep.

Kaj pa meniš o odzivih na album Prick?

B: Veliko ljudi je razočaral in celo užalil, to se mi zdi smešno. Pred tem smo izdali že pet, šest plošč, tako da je bil že skrajni čas, da objavimo kaj malce drugačnega. Ljudi pa je po Prick začelo skrbeti za nas. A nas ni preveč skrbelo, meni je plošča še vedno zelo všeč, zdi se mi popoln izraz našega početja. Je nekaj, česar se pred tem nismo lotili, niti ene reči na njej ne bi spremenil. Med našimi albumi zaseda prav posebno mesto. Zdi se mi, da bi se bendi kdaj pa kdaj morali lotiti reči, ki jih normalno ne počnejo, vse skupaj bi bilo bolj zanimivo. Bilo bi mi všeč, če bi si bendi upali več tvegati, v pozitivno in negativno stran. Še posebej bi to pričakoval od bendov, ki imajo veliko denarja.

Kako je bilo delati z AmRepom?

B: Toma Hazelmayerja poznamo že zelo dolgo in smo tudi prijatelji. Večina bendov z njegove založbe nam je všeč - Halo of Flies, The Cows in taki. Ko smo iskali koga, da bi objavljal vinilne izdaje naših albumov, ki so izhajali pri veliki založbi, smo se ga spomnili. To sodelovanje ni bilo nikoli problematično, vse je bilo in je še vedno čisto OK. Za AmRep smo izdali Prick, 12 singlov in album Honky. Tom nam še vedno plačuje od prodaje vseh izdaj, je pa v bistvu prenehal z izdajanjem in se zdaj ukvarja z gostinstvom, v lasti ima nekaj barov v Minneapolisu. Tudi singli, ki smo jih izdajali pri njem, so izhajali v času, ko smo imeli pogodbo z Atlanticom. Namesto, da bi Atlantic vprašal kaj v zvezi s singli, sem jih pripravil za objavo, in ko so bili gotovi, sem jih nesel našemu AandR predstavniku in ga vprašal, kaj si misli. Zelo so mu bili všeč, tako da ga je zanimalo, ali jih lahko nekaj odkupijo in jih uporabijo v promocijske namene. Če bi se s temi singli trudil in šel po normalni poti, mi nikoli ne bi uspelo. Ker pa so bili že narejeni in so bili lepi, se je končalo tako, da jih je Atlantic od AmRepa kupoval in jih uporabljal za promocijo. Neumno, ni kaj. Ne bi vedel, zakaj bendi takih reči ne počnejo pogosteje. Kaj bi se jim lahko zgodilo? Nimajo jajc za kaj takega, bi rekel. Najhuje, kar bi se zgodilo, je, da založba ponori. Tožila jih že ne bi, v najhujšem primeru bi ji morali dati plošče ali denar, ki bi ga z njimi zaslužili. Pa kaj? Pri nas se je vse izteklo super, niti besede nam niso rekli, nič! Niso se niti razjezili, bili so navdušeni nad izdelkom: “Vav, to je pa res dobro, jih lahko kupimo?” Neverjetno! Male plošče in Prick so bili povsem neodvisne izdaje, ki so prišle na trg v času, ko smo imeli pogodbo, podpisano z veliko založbo!

Kako ste se z Atlanticom razšli?

B: Zadnje poglavje z njimi je bila plošča Honky. Po Stag smo že vedeli, da se nam bodo odpovedali, zato smo poskrbeli, da smo šli ploščo posnet in pripravit za objavo, še preden so prekinili pogodbo, in se tako pripravili za odhod. Malo smo morali še počakati, da so se odločili, da nas odpustijo, potem pa smo že čez mesec imeli objavljeno novo ploščo.

C: Takrat so zavlačevali, da naj malo počakamo, da se morajo še odločiti, ali bi nam objavili še eno ploščo ali ne. Takoj smo vedeli, kaj to pomeni.

B: Zato smo Honky posneli, ne da bi oni vedeli. Če bi se takrat odločili, da nam izdajo še en album, bi pač malo počakali in jim pod nos pomolili že pripravljeno zadevo. Vedel sem, kaj se ne sme zgoditi: Oh, Atlantic nas je odpustil, to je konec, konec z bendom. Niti blizu nismo bili temu! Ne glede na to, kaj bi se zgodilo, smo v rokah imeli ploščo, ki bi lahko izšla tudi za Atlantic. Takoj po Honky smo dali na CD še single. Tako se je zgodilo, da so Stag, Honky in CD singli izšli v 13 mesecih.

Naslednja izdaja je bila spet nekaj posebnega.

B: Ja, to je bila koncertna plošča, ki smo jo natisnili v omejeni nakladi 7000 izvodov za AmRep. Izdali smo jo zaradi poletne turneje, kjer smo jo edino tudi prodajali. Hotel sem, da bi imeli nekaj posebnega, kar bi prodajali le na turneji. Ta EP plošča nam je dala dovolj časa, da smo se lahko pripravili na naše zadnje tri plošče. Medtem smo zamenjali tudi basista. Brez EP plošče bi bila med našimi izdajami precejšnja časovna luknja. Tako pa je trajalo le leto in pol, preden smo objavili Maggot, nekaj več kot 18 mesecev, če sem natančen. Všeč mi je nenehno izdajanje plošč, tako se stalno kaj dogaja.

O Melvins lahko govorimo kot o zelo produktivnem bendu.

B: Ja. Ni nas strah objavljati – skoraj vse, kar smo kdaj posneli, smo tudi objavili. Nekaj reči ne zveni najbolje, nekaj je tudi takih, ki so zanič.

Zagotovo že pripravljate kaj novega.

B: Skoraj dve leti že pripravljamo izdajo za založbo Man’s Ruin, sodelujemo tudi s članom skupine Enemy Mine, ploščo naj bi izdali enkrat prihodnje leto. Pripravlja se še nekaj drugih sodelovanj. Jaz grem po tej turneji na evropsko turnejo s Fantomas, avgusta pa bomo naredili natančnejše načrte za Melvins. Ne vem še, česa se bomo točno lotili, vem pa, da ne bo podobno zadnjim trem ploščam, nekaj popolnoma drugačnega bo. Gradiva je veliko, ne vem pa, kam se bomo usmerili.

Kdaj pride na vrsto Evropa?

B: Pojma nimam, v tem trenutku bi težko rekel. Lahko pa obljubim, da takoj, ko bodo plošče izšle tudi v Evropi, pridemo na turnejo. Že kar nekaj časa nismo igrali po Evropi, mislim, da vse od leta 1997.

Nič še nisi povedal o vašem sodelovanju z Ipecac Records, vašo novo ameriško založbo.

B: Mika Pattona sem spoznal dolgo časa nazaj, Melvinsi smo včasih odpirali koncerte za Mr. Bungle, kasneje pa sva se tu in tam srečevala. Pred dvema letoma in pol me je poklical, če bi se priključil projektu Fantomas. Poslal mi je kaseto, zvenela je zelo čudno - in seveda sem rekel, da bi bil rad soudeležen pri tem projektu. Zelo dolgo je trajalo, da se je kaj zgodilo, ko pa je bila plošča pripravljena, smo se morali le še dogovoriti, kako bo naprej, posneti ploščo ter najti založnika. Pa nam ni šlo tako dobro, kot smo mislili, da nam bo. Našli smo ljudi, ki jih je izdaja sicer zanimala, a so želeli, da bi nekatere reči spremenili, ali pa so bili pripravljeni ploščo izdati, a nam niso ponudili čisto nič denarja, ali pa so preprosto rekli, da jih ne zanima. Mike in njegov manager Greg Werckman, ki je nekoč vodil Alternative Tentacles, sta se odločila, da bi bilo mogoče treba najti samo koga, s katerim bi se dogovorili za izdelavo plošč in distribucijo, založbo pa bi ustanovila kar onadva. Ponudbe, ki sta jih dobivala od drugih založb, so bile za kaj drugega preveč nemogoče. Uspela sta se dogovoriti z distribucijo Caroline. Čez čas sta nas vprašala, če bi tudi mi izdajali pri Ipecac - in seveda smo bili za. Dobro smo se dogovorili, veliko mi pomeni, da imamo opravka samo z dvema človekoma, da ne gre za veliko podjetje. Za zdaj je vse OK.

Kako je s prodajo vaših plošč?

B: Fantomas so samo v ZDA doslej prodali 40.000 plošč, to je super. Tudi Melvins se prodajamo dobro, bolje, kot sem pričakoval. Ko izdajamo pri neodvisnih založbah, ponavadi prodamo nekaj več kot 20.000 izvodov. Z založbo Ipecac smo se dogovorili tako, da imajo oni 5 let licenco za našo glasbo, potem pa lahko s posnetki počnemo, kar hočemo. Tudi naš dogovor z Atlanticom je bil v tem pogledu super.

Obrali ste jih in izdajali, kar ste hoteli.

B: Za prvo ploščo smo dobili 100.000 dolarjev. Za snemanje smo porabili 20.000 dolarjev, ostali denar smo zadržali zase. Za naslednjo ploščo so nam dali že 125.000 dolarjev, porabili pa smo jih mogoče 45.000. S tem smo živeli, bilo je super, kako naj se nad tem pritožujem? Če bi vsaj kdo te plošče poslušal in uspel najti kake vplive velike založbe ... A jih ni. Cela naša zgodba z Atlanticom se zdi mogoče čudna zato, ker velike založbe takih reči ne izdajajo, tudi bendi, ki so imeli priložnost kaj ukreniti, so se raje uklonili korporativnim pričakovanjem. Založbo zanima le, kako se bo reč prodajala. Zato so za situacijo, kakršna je, po mojem odgovorni bendi. Če bi mi šli do založbe in povprašali, kaj naj storimo, da postanemo zvezde, sem prepričan, da bi nam z veseljem asistirali pri tistem, kar bi mislili, da nam bo pomagalo. A nas vse to ni zanimalo. Dali smo jim le naše posnetke in jih vprašali, kje je njihov denar. Ni bilo problemov.

No, katera je vaša najbolje prodajanja plošča?

B: Houdini, prodali smo je nekaj čez 100.000 izvodov in še vedno se dobro prodaja, Stoner Witch smo prodali 75.000 izvodov, Stag se je prodala nekaj čez 50.000 izvodov. Te tri plošče so se prodale v daleč večji nakladi kot naši drugi albumi. Enostavno zato, ker lahko velike založbe bolje prodajajo plošče kot neodvisne. S tem ni prav nič narobe. Vesel sem, da smo bili pri veliki založbi in prav nič ne bi spremenil. Če bi bili naši koncerti razprodani po vsej državi, ne samo v velikih mestih, bi bilo še bolje, vendar se tudi zdaj ne pritožujem. Če je to naš domet, smo zadovoljni. Z glasbo se preživljam in bolje ne bi moglo biti.

Za razprodajo dvoran imaš še veliko let pred sabo ...

B: Upam, da res.

BIGor in Viva