Moloko

Tekoča glasba

Zvarek iz Sturgesove peklenske pomaranče, mleko po rusko. Kaj mleko - mleko in med se cedita takrat, ko se Roisin Murphy in Mark Brydon v domačem studiu prepustita ustvarjalnim silam, s kakršnimi so obteženi pravi glasbeni rokodelci.

“Ali ti je všeč moj oprijeti pulover? Poglej, kako se prilega mojemu životu,” je leta 1994 na neki kletni zabavi osvajalski nagovor, namenjen postavnemu Marku Brydonu, začela Roisin. “Hmm ... v tem se skriva dober komad,” ji je odgovoril Mark. Ne le dober komad, tudi dober glas in nenazadnje dober album.

A pojdimo po vrsti. Mark je v duhoviti sogovornici odkril ne le telesne čare, ki jih je očitno dovolj spretno poudarjala s tesno prilegajočim se puloverjem, pač pa tudi glasovne. Fantastičen glas, upogljiv kot žlica, ki se je loti telekinetik, prožen kot tisti sadni žvečilni gumiji, s katerimi smo svoje čase delali, kot je pravila reklama, veliiike balone. Roisin, ki je dotlej pela samo v kopalnici, se seveda ni zavedala, da je Mark mojster house glasbe, studijski čarodej, mešalec in soustanovitelj sheffieldskih Fon Studios, predvsem pa očitno dober lovec na talente, kakršna je nedvomno bila Roisin. Njen nenavaden glas je zaudarjal po svežih sapah dišečega mehčalca, ki bi lahko pod pravim produkcijskim vodstvom zavel v zatohlo plesno sceno kletnih zabav. Mark, prvovrstni rokodelec producentskega ceha, je Roisinin glas izpopolnil do te mere, da je bila nad njim presenečena še sama Roisin. Nedvomno je v tem pogledu Mark njen junak vseh časov, kot sama rada pravi. Konec koncev je iz nje naredil veliko pevko, pravo sireno, ki je lansko poletje v svetlečem kostumu in s primernim modnim pokrivalom s svoje skale z vabljivim glasom zapeljevala mimoidoče mornarje. When you are ready, I will surrender, take me and do what you will. Za več kot pol leta je očarala množico letoviščnikov na Ibizi, obiskovalce močne newyorške plesne scene in britanskih klubskih getov. Takrat je večina za Moloko slišala prvič. Moloko ... Je to žensko ime? Vzdevek? Kakšen nerazumljen alter bend, ki je uspel z disko uspešnico, ali projekt muhe enodnevnice, kakršnih v današnjem instantnem kotlu ne pogrešamo. Sumljivo dobra produkcija, preprosta pesem, igriva vokalna izvedba in hudomušno enostaven video so skrivali veliko več izkušenosti. Ta je bila seveda neprimerljiva s pičlo promocijo Moloko v krajih južneje od britanskega otoka. Kot se rado zgodi, so tudi pri nas nemilostno prezrli dotedanje delo irsko-angleškega dueta. Tako je njun prvenec z nepogrešljivim naslovom, ki je ovekovečil usodni Roisinin stavek Do You Like My Tight Sweater (Echo), sicer prodan v 250.000 izvodih, Moloko že leta 1995 predstavil kot divje inovativno zasedbo, ki s plesnimi, trip hop in funk prijemi spominja na bristolsko dubovsko sceno. A od garaških kontemplativcev Massive Attack in Portishead je Moloko ločeval nenavaden občutek za humor, ki je presegal temačne žalostinke in ranljivi glas kakšne Beth Gibbons. Unikatna produkcija Moloko ni dopuščala monotonosti. Večplastni žanrski nanosi so belino zvočnega zidu pobarvali v pisane kariraste vzorce, ki so s kompleksnostjo popolnoma obsedli anglosaksonske ljubitelje glasbe.

Stotine obličij je imela tudi druga uspešna plošča dueta, I Am Not A Doctor (Echo, 1998); sloves se je z novim izdelkom razširil na plesno evropsko in ameriško sceno. Roisin je Markovo eksperimentalno zvočno podlago navlažila s sočnimi, duhovitimi in bistroumnimi komentarji o bolj ali manj vsakdanjih fenomenih. Tako imenovana trip pop pesem dueta, imenovana Sing It Back, ki jo je Roisin posvetila newyorškemu primarnemu dogajanju na plesnem podiju tamkajšnjega Body and Soul, je našla dom na nič manj kot 110 svetovnih kompilacijskih ploščah. Ujela je duh mladeži in duh časa planeta, ki je v luči nestrpnega čakanja na novo tisočletje vse poletje 1999 plesal na preprosto in stilsko dodelano melodijo. Kot je za Attitude pred nekaj meseci povedala Roisin, je bil uspeh pesmi bolj ali manj pričakovan. Če ne bi uspela s tako preprosto diskotečno pesmijo, ne bi z nobeno.

S tem je Roisin posredno primazala klofuto velikemu deležu glasbene publike. A v začetku letošnjega leta jo je dobila nazaj. In jo sprejela z veseljem. The Time Is Now, prva uspešnica z novega albuma Things To Make And Do (Echo, 2000), bi z zahtevno klasično eksperimentalnostjo pravzaprav morala ostati v ozkem ovoju alternativnih biserov, pa hvala bogu ni. Podobno bi se lahko zgodilo z novim albumom. Na Things To Make And Do se namreč ne tarejo diskotečne poskočnice, pač pa napredna poetika Roisinine čedalje bolj nabrekle pesniške žilice in slikovita, na trenutke za večino mlade pop dance generacije težavna Markova produkcija. Zadnji album Moloko je resda klasičen eksperimentalni pop, a to še ne pomeni, da je rojen za mainstreamovsko zvezdništvo. Prav zato je Moloko svojevrsten fenomen, katerega uspeh morebiti le obljublja drugačen, kvalitetnejši, da ne rečem boljši okus povprečnega poslušalca popularnih lestvičnih viž. Prihodnost bo o tem povedala več, z bistroumno manufakturo pa nedvomno tudi Moloko.

Marta Pirnar