Urbana črnina

S priporočilom revolucionarjev!

O distribuciji glasbenih dobrin smo na urbano črni strani v zadnjem letu in pol že kar nekajkrat pisali. Osnovne smernice besedil so bile večinoma v bentenju čez glasbeno industrijo, ki cene ploščic za poslušanje izstreljuje v brezvezno visoko nebo. Mi, prijatelji glasbe in feni glasbenikov, pa zavedeni mislimo, koliko denarja po tej poti natlačimo v žepe zadovoljevalcev naših glasbenih potreb.

Če ocenimo, da je povprečna fanovska zbirka človeka v poznih dvajsetih obsežna vsaj 100 glasbenih del, potem nas izračun pripelje do minimalnega glasbenega vložka 2500 DEM. Za ta denar pa si človek lahko privošči že kar fejst izletek, recimo enotedensko križarjenje po New Yorku. Ni čudno, da je človeški um tudi na tem področju deloval po Darwinovem konceptu in se v boju s konkurenco začel posluževati cenejših poti do zadovoljevanja velikih in malih kulturno umetniških potreb. Če odštejemo fotokopiranje knjižnega gradiva (ali, bog-ne-daj, krajo po knjižnicah in knjigarnah), je med najbolj priljubljene piratarije naše mladosti sodilo presnemavanje računalniških igric z Radia Študent ter domačijsko kasetno množenje glasbenih izdelkov. Zato velja na tem mestu posvetiti dve vrstici praznine Philipsovim inženirjem, ki so izumili snemalno kaseto in naprave zanjo.

Slava jim! E, in kdo, povejte, si je pred dobro desetnijo let zamišljal, da bi muziko lahko doma zapisoval na CD-je? Nihče, a ne? Še manj je bilo tistih, ki bi jim (pa četudi v sanjah) prišlo na misel, da boš cele komade v nekaj minutah z računalnikom izcuzal iz telefonske linije, jih nato pretvoril in posnel na CD, pa nato poslušal in predvajal frendom na partijih. Ampak prihodnost je prišla hitreje, kot bi si mislili, in nekatere je ujela popolnoma nepripravljene. Glasbena industrija, na primer, jo je hudo omamljena pričakala stoječ na eni nogi. In še danes, ko se je prihodnost v nekaterih stvareh že pretvorila v preteklost, ne ve, kaj bi z njo počela. Ampak mi vemo, in vi boste tudi, ko preberete nadaljevanje ...

Vse se je začelo z zanimivim programskim produktom, ki mu še danes rečemo real audio; najprej so ga uporabljale internetne kramarije s ploščami zato, da so z njim s kratkimi odlomki ponazarjale vsebino ponudbe. Kvaliteta zvoka je bila v kand#$u, tako da o snemanju nihče sploh ni razmišljal. Prva revolucija je prišla s kompresiranim zapisom zvoka v formatu mp3 – MPEG multi layer 3 -, ki vam klasično popformatno vižo zbije v štiri megabyte ničel in enic. Ko datoteko prenesete na svoj stroj, jo odkodirate s posebnim programčkom (mp3 player) in poslušate. Po želji lahko komade zapečete tudi na CD, ki tako namesto 74 minut godbe v sebi nosi približno desetkrat več muzik. A pozor, tako zapisane komade lahko poslušate le na računalniku, če pa jih hočete butniti v hi-fi, jih morate z istim programom pretvoriti v format wav in zapeči na drug CD. In prav ta korak – spreminjanje datotek mp3 v wav - je vznemiril korporativne šefe, ki so seveda zavohali, da se muzike kmalu – razen iz sentimentalnih razlogov – ne bo več splačalo kupovati v trgovinah. Nove širokopasovne tehnologije prenosa podatkov bodo namreč kmalu prišle tudi v kraje tako bogu za hrbtom, kot so pri nas, in takle komadek vam bo skozi kabel zdrsnil v minuti ali dveh.

Tole piratiranje se na prvi pogled zdi sila enostavna reč. Pa ni čisto tako: legalno dostopni mp3-ji so bolj obskurne sorte in se jih v upanju, da jih bo kdo opazil, poslužujejo uveljavljajoče se skupine. Če hočete napraskati kakšen rariteten singel ali svežo zadevico, se morate pognati globoko v netovsko podzemlje, med crackerske strani, kjer vas čaka milijon raznih reklam, glasovanj, prestavljenih strani in sesutih povezav. Neprijetno, skratka ... Čeprav bi bilo prejšnje besede bolje pisati v pretekliku, kajti pred nekaj meseci se je pojavil Napster. In to, pobje in dekleta, je ena silno fina zadeva. Ne samo po imenu, ki se prav prisrčno sklada z mojim, ampak predvsem po funkcionalnosti in človekoljubnosti. Napster je softverska firma, ki ima sedež v kraju San Mateo v Kaliforniji. In programerji so napisali prav luštkan programček, ki zdajle močno dviguje prah, predvsem pa krvni pritisk zaposlencem v glasbenih korporacijah. Zakaj?

Napster je pravzaprav komuna, neke vrste digitalna hipijada, ki deluje po principu, da je vse od vseh. Če bi bil ata Marx še živ, bi ga zagotovo priporočal. Deluje pa takole: oddeskate na www.napster.com in si zastonj naložite kratek programček istega imena. Ko ga poženete, ugotovite, da ima firma zaposlenih bolj malo oblikovalcev, saj je uporabniški vmesnik videti silno preprosto. Zvijača Napsterja pa je v tem, da da vsak uporabnik v uporabo tisti del trdega diska, na katerem ima zapisane datoteke mp3, v zameno pa so mu na voljo diski vseh drugih uporabnikov. Še lepše: nihče te ne vpraša, koliko komadov imaš posnetih, torej si lahko tudi brez njih ... v vsakem primeru lahko brskaš po komadih drugih uporabnikov. Recimo, da te zanimajo Eminemovi komadi. V Napsterjev iskalnik zapišeš Eminem, in v trenutku dobiš spisek vseh Eminemovih komadov, s katerimi razpolaga občestvo Napsterja. Z zeleno barvo so označeni tisti, ki imajo hitro povezavo in so trenutno na zvezi, z rumeno oni, ki imajo bolj šibko brzino povezave, z rdečo pa tisti, ki so v službi ali pa spijo in imajo računalnik ugasnjen. Ko izberete favorita, se komad pretoči v vaš stroj, in z njim pač počnete, kar hočete. Napster je torej neke vrste brezplačna izmenjevalnica muzike, z jako obsežnim arzenalom muzike, ki je iz dneva v dan večji, ker pač raste skupaj s številom uporabnikov.

A tovrstna prosta, za glasbene industrijalce skorajda že anarhistična distribucija glasbe se ne zdi vsem pozitivna. Prvi ansambel, ki je povzdignil glas proti Napsterju, je bil Metallica. Pobje so z odvetnikom šli celo tako daleč, da so morali z odredbo sodišča pri Napsterju blokirati vse uporabnike, ki so imeli na trdih diskih zapisane mp3-je z njihovo muziko. In ker za pravne posle našega znanca Dr. Dreja skrbi ista odvetniška pisarna kot za Metallico, se podobna blokada obeta tudi tistim, ki imajo v stroju Dre Day, Let Me Ride, The Watcher ali katero koli drugo Drejevo pogruntavščino. A Napster ima tudi močne in kredibilne zagovornike: najuglednejši med vsemi je frontman Public Enemy Chuck D. Pred slabim mesecem se je v neposrednem televizijskem soočenju srečal in pregovarjal z Metallicarjem Larsom Ulrichom. Po izbranih odlomkih, ki jih je moč prebrati na domači strani www.rapstation.com, je bila debata mirna in dostojanstvena. Ulrichov argument je bil, da morajo imeti avtorji nadzor nad svojimi izdelki, Chuck D pa trdi, da je Napster le neke vrste radio z ogromno fonoteko in da morajo imeti ljudje prost dostop do kulturnih dobrin. Fani so seveda bolj na Chuckovi strani in množica tistih, ki jim je Metallica onemogočila dostop do Napsterja, je že postavila zelo obiskan “hate page”.

Chuck D pa se je spomnil še ene zanimive pronapsterske poteze. Na že omenjeno domačo stran www.rapstation.com lahko vsak, ki ga mika mikrofon, pošlje svoj komadek, ki naj govori o tem, zakaj je Napster v redu. Glasbeno podlago, ki jo je pripravila produkcijska skupina Public Enemyjev Bomb Squad, je moč sneti z istega naslova. Najboljšega MC-ja po izboru obiskovalcev strani čaka bogata nagrada, pa še večna čast in slava. K zvezi pronapsterjev so pristopili tudi drugi znani rap artisti, predvsem pobje iz undergroundovske scene predela Bay Area, se pravi iz San Francisca in okolice: Boots, Rasco, Planet Asia, Ras Kass ... Medtem ko vi tole berete, se začenja tudi ameriška pronapsterska turneja. Nasprotniki Napsterja medtem grozijo, da bodo vložili predlog za spremembo ameriškega zakona o avtorskih pravicah, ki je na področju sodobnih tehnologij popolnoma neizdelan in tako praktično neuporaben ...

Kakršnekoli bodo že posledice vseh omenjenih dejanj, je dejstvo, da kasete romajo na pokopališče, nadomeščajo pa jih ničle in enice. Če bomo zanje morali plačevati mastne denarje, ne bomo preveč zadovoljni, a tolažila nas bo misel, da se bodo heckerji že spomnili kakšne nove distribucijske ideje. Za muziko, ki jo je vredno tudi gledati, ne le poslušati, boste pa tako še vedno posegali po časopisu, ki ga imate pravkar v rokah. Mi pa bomo naredili vse, da se vam bo splačalo. Pa prijetno poletje vsem, in dobro počrnite ...

Napo-Lee-Tano