Kozmična Amerika

Upornik z razlogom

Leta 1970 je izšla plošča z naslovom Greatest Hits ameriškega avtorja Phila Ochsa. Zbirke “največjih uspehov” so bile na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta dokaj pogoste diskografske izdaje, vendar je bil album Phila Ochsa nekaj posebnega. Na njem so bili samo novi, do takrat še neizdani posnetki. Plošča - prodajala se je slabo - je pomenila še zadnji ustvarjalni vrhunec v tragični karieri enega najvidnejših ustvarjalcev protestniškega folka šestdesetih let.

Philip David Ochs se je rodil v El Pasu v ameriški zvezni državi Teksas 19. decembra 1940. Njegovega očeta Jacoba - “Jacka” - Ochsa, sina rusko-poljskih emigrantov, so kot zdravnika ob začetku druge svetovne vojne mobilizirali, zato se je družina Ochs z otroki Philom, starejšo sestro Sonio in mlajšim bratom Michaelom selila po ameriškem jugozahodu iz ene vojaške baze v drugo. Jacka Ochsa so pred koncem vojne poslali v Evropo in leta 1945 se je vrnil psihično zlomljen. V začetku petdesetih let so se Ochsovi ustalili v Columbusu v državi Ohio. Šestnajstletni Phil se je na lastno pobudo odpravil na vojaško šolo Stauton v Virginiji, saj ga je premamila romantična ideja, da bi postal tako imenovani “mišičasti Američan”, kakršni so bili njegovi tedanji idoli, filmski igralci John Wayne, Marlon Brando in James Dean. Ker ga je glasba izjemno privlačila, se je pridružil šolski vojaški godbi, saj je že prej igral klarinet. Prek lokalne radijske postaje se je navdušil tudi za country in izvajalce, kot so bili Ernest Tubb, Webb Pierce, Lefty Frizzel in še posebno Faron Young, zvezdnik countryja, ki je pozneje močno vplival na Ochsov način petja. Phil pa je poslušal tudi izvajalce prihajajočega glasbenega sloga, rock’n’rolla: Buddyja Hollyja, The Everly Brothers in seveda Elvisa Presleyja. Zanimala sta ga tudi politika in novinarstvo, zato se je leta 1959 vrnil v Ohio in začel študirati novinarstvo.

Pojoči novinar

V obdobju, ko je na Kubi izbruhnila revolucija in se je v ZDA stopnjevala protikomunistična gonja senatorja McCarthyja, se je Phil Ochs začel resneje zanimati za politiko. Njegovi politični komentarji, ki jih je objavljal v študentskem časopisu The Lantern, so bili med bralci dobro sprejeti. Na univerzi je spoznal folk kitarista Jimija Gloverja, ki ga je naučil igrati kitaro, in tako sta skupaj ustanovila duo The Singing Socialists (pozneje The Soundowners) ter nastopala po študentskih klubih s pesmimi Woodyja Guthrija, Peta Seegerja in skupine The Weavers. Phil je začel pisati tudi izvirne skladbe in si hitro pridobil sloves obetavnega novega avtorja. Leta 1962 se je odpravil v New York, središče protestniške folk glasbe, in kmalu postal reden gost na odrih številnih folk klubov Greenwich Villagea, pesmi pa je začel objavljati v angažirani reviji Broadside. Skoraj vsak teden se je s polnimi žepi zapiskov oglasil v uredništvu, sedel pred magnetofon in posnel nekaj novih pesmi. Del zgodnjih Ochsovih posnetkov je bil pozneje objavljen na plošči Broadside Tapes, Vol. 1, založbe Folkways, na albumu, ki ga ljubitelji Phila Ochsa ne smete spregledati. Med najboljše pesmi s teh snemanj sodi skladba It Must Have Been Another Country, ki jo je Ochs napisal po umoru črnskega aktivista Medgarja Eversa v ameriški zvezni državi Misisipi, album z zvočno sicer nekoliko slabšimi posnetki pa prinaša tudi številne druge odlične pesmi in Ochsa kaže v drugačni, bolj intimni luči.

Leta 1963 je ameriška folk glasba doživljala razcvet. Kritiki so hvalili album The Freewheelin’ Bob Dylan, skupina Peter, Paul and Mary pa je s priredbo Dylanove Blowin’ In The Wind dosegla tudi velik komercialni uspeh in tako odprla vrata nadobudnim glasbenikom. Julija so Bob Dylan, Joan Baez, Pete Seeger in drugi vodilni predstavniki ameriške folk glasbe nastopili pred 50.000 poslušalci na festivalu v Newportu. Phil Ochs je na festivalu izvajal pesmi Too Many Martyrs, Talking Birmingham Jam in himnično Power And The Glory. Zadnjo je navdihnilo življenje in delo Woodyja Guthrija, naslov pa je povzel po romanu Grahama Greena. Po festivalu v Newportu leta 1963 se je povečalo zanimanje gramofonskih založb za izvajalce protestniške folk glasbe in nadobudni Ochs je tako kmalu podpisal pogodbo s takrat elitno folk založbo Elektra Records. Na snemanju prvega albuma je kot drugi kitarist sodeloval Danny Kalb, ki je pozneje igral v inovativni newyorški skupini The Blues Project. Na albumu All The News That’s Fit To Sing, ki je izšel v začetku leta 1964, so protestniške pesmi o vojni, kršenju človekovih pravic in položaju ameriškega proletariata, in po mnenju številnih poznavalcev je to ena najlepših plošč protestniškega folka. Na vprašanje, od kod dobi ideje za pesmi, je Ochs odgovoril, da v časopisih, kot sta Newsweek in New York Times. Protivojna pesem One More Parade - Phil jo je napisal skupaj z Bobom Gibsonom že leta 1961 - odpira prvo stran Ochsovega prvenca in sodi med največje mojstrovine pevčevega opusa. Album All the News That’s Fit to Sing se je razmeroma dobro prodajal, naletel pa je na mešane kritike. Nekateri so menili, da je Ochs le nekakšen pojoč novinar; kako zelo so ga cenili drugi protestniški avtorji, pa najbolje ilustrira izjava njegovega prijatelja Boba Dylana iz zgodnjih šestdesetih let: “Ne morem se več kosati s Philom. Mislim, da postaja vse boljši in boljši.”

Prvi uspehi

Leto 1964 je bilo za Phila Ochsa uspešno. Veliko je nastopal, še zlasti na univerzah. Z drugimi angažiranimi glasbeniki je potoval tudi v države ameriškega juga in na nastopih protestiral proti rasnemu razlikovanju in kršenju človekovih pravic. Zaradi pogumnega izražanja idej se je zameril mnogim, ki niso imeli enakega političnega prepričanja. Na ovitku druge velike plošče za Elektro, I Ain’t Marching Any More, je Ochs navedel nekaj pritožb, ki jih je slišal na nastopih: Ne bodi tako negativen. Pesem je dobra, toda koga bo to še zanimalo prihodnje leto? Stavim, da ne hodite v cerkev. To ni folk glasba. Prišel sem se zabavat, ne pa poslušat pridige. Zakaj se ne preseliš v Rusijo?

Naslovna pesem albuma I Ain’t Marching Anymore je povzela razmišljanje in jezo generacije, ki je doživela vojaški nabor v obdobju ameriškega posega v Vietnamu. Postala je ena najbolj znanih in priljubljenih Ochsovih pesmi. Leta 1965 je začela sprejemljivejša protestniška glasba končno uspešno prodirati tudi na mainstreamovske radijske postaje. Joan Baez je Ochsovo pesem There But For Fortune predstavila širokemu krogu poslušalcev, Phil pa je v tistem obdobju dokončno izoblikoval koncertne nastope in se začel na odru vesti bolj sproščeno, pesmi pa je pogosto napovedoval s politično obarvanimi šalami. Novi album se je odločil posneti na koncertih v Bostonu in New Yorku, vendar je tik pred razprodanim koncertom v Carnegie Hallu dobil hudo tremo, zato je zapel tako slabo, da so morali njegov glas še enkrat posneti v studiu. Kljub temu je bil album Phil Ochs In Concert njegov najboljši dotlej in pomeni vrh Ochsovega akustičnega protestniškega obdobja. Poznavalci po navadi med drugimi hvalijo predvsem dve skladbi: Santo Domingo z Ochsovo značilno hudomušno napovedjo in Changes, prelepo izpovedno pesem, v kateri je izrazil občutke ob razpadu zakona z ženo Alice. Predvsem skladba Changes - sijajno različico je posnel tudi Gene Clark - pomeni novost v Ochsovem pesniškem opusu, saj je bila ena njegovih prvih pesmi, ki ni imela protestniško politične vsebine, velike spremembe pa so se tedaj dogajale tudi v Philovi karieri. Menedžerske posle je zaupal bratu Michaelu, ki je bil že uveljavljen fotograf rockovskih zvezd.

Michael Ochs je Philu omogočil podpis ugodne pogodbe z neodvisno založbo AandM records; vključevala je zajeten predujem in avtorske pravice od objavljenih pesmi, hkrati pa mu je pustila popolno umetniško svobodo pri snemanju plošč. Več o vzrokih za slovo od Elektre je Phil Ochs povedal v enem od posnetih intervjujev za revijo Broadside, ki so sredi sedemdesetih let izšli tudi na plošči založbe Folkways: “V zadnjih letih je založbi Elektra in Vanguard zapustilo veliko glasbenikov. Glede Elektre imam mešane občutke, saj je bila to edina založba, ki mi je omogočila snemanje, ko sem začel nastopati. Še vedno jo spoštujem, ker je izdajala kontroverzne plošče. Založba Vanguard je bila vedno zelo snobovska in vzvišena, ker je imela Baezovo in Weaverse. Postala je arogantna, prav tako tudi Elektra. Zapustil sem jo, ko sem posnel tri albume. Zdaj sem pri založbi AandM na zahodni obali, ki je komercialna in daleč od newyorške scene. Njen lastnik je Herb Alpert. Zame je bila AandM kot otok, oddaljen od vrveža.”

Na zahodni obali

Ochs se je preselil v Los Angeles ravno tedaj, ko so se na zahodni ameriški obali začele uveljavljati številne skupine psihedeličnega rocka. Navdušil se je celo za studijske eksperimente, ki sta jih tedaj na ploščah uporabljali skupini Beatles in Beach Boys, ter podobne zamisli sklenil vključiti na prvi album za AandM, Pleasures of the Harbour, ki je izšel novembra leta 1967. Na novi plošči so bile dolge skladbe z aranžmaji, narejenimi pod vplivom klasične glasbe, ragtima in celo coctail glasbe. Še posebno opazna je ambiciozna poema Crucifiction, ki pripoveduje, kako družba občasno ritualno žrtvuje najboljše posameznike - Ochs je pri tem namigoval na atentat na predsednika Kennedyja. To je ena najbolj nenavadnih pesmi v pevčevem repertoarju. Avantgardne aranžmaje za skoraj devetminutno temo Crucifiction je prispeval kalifornijski skladatelj Joseph Bird, ki je bil konec šestdesetih let tudi vodja psihedelične skupine The United States Of America. Če boste kdaj vzljubili glasbo Phila Ochsa, mogoče ne boste verjeli, da je tudi skladba Crucifiction njegovo delo. No, to je brez dvoma zelo močna plošča, in ne preseneča, da je bil Ochs zelo ponosen na album Pleasures Of The Harbour, ki se je za nameček prodajal bolje kot katerakoli od njegovih prejšnjih plošč. Že v začetku leta 1968 je imel napisanega dovolj novega gradiva za naslednji album. V novi pesmi When In Rome je primerjal po njegovem mnenju propadajočo Ameriko s propadanjem Rimskega cesarstva, pesem The War Is Over pa temelji na Philovem članku, objavljenem v časopisu Los Angeles Free Press, v katerem je (7 let prezgodaj!) naznanil, da je vojna v Vietnamu končana. Poleg omenjenih dveh pesmi je bilo na novem albumu z naslovom Tape From California tudi nekaj skladb, ki so bile vsebinsko in slogovno blizu Ochsovim zgodnjim, akustičnim ploščam. Posebno prepričljivi sta na primer protivojna skladba White Boots Marching In A Yellow Land in naslovna pesem Tape From California z Ochsovimi vtisi ob selitvi na zahodno obalo ZDA. Ochs je bil v tem obdobju še razmeroma močan, žal pa se je kmalu začela njegova pot navzdol.

Dogodki v Chicagu

Avgusta 1968 so v Chicagu potekali dogodki, ki so močno zaznamovali preostanek Ochsovega življenja. Skupaj s prijatelji Jerryjem Rubinom, Abbiejem Hoffmanom in drugimi člani organizacije Youth International Party je bil organizator protivojnih protestov, ki so potekali med shodom demokratske stranke ob imenovanju predsedniškega kandidata Huberta Humphreyja. Ko so se demonstranti odpravili skozi Lincolnov park, jih je napadla policija in brutalno pretepla nekaj sto ljudi. Ochsa je nasilje, ki ga je videlo tudi na milijone televizijskih gledalcev po vsem svetu, tako prizadelo, da je izgubil zaupanje v učinkovitost političnega aktivizma. Prepričan je bil, da je bilo njegovo življenjsko delo zaman in veliko razočaranje ga je nemudoma pahnilo v globoko depresijo. Na ovitku plošče, izdane v začetku leta 1969, je nagrobnik z napisom: “Phil Ochs, Američan, rojen v El Pasu v Teksasu leta 1940, umrl v Chicagu v Illinoisu leta 1968.” Optimizem, ki je preveval zgodnje pesmi, so v novejših besedilih zamenjali obup, občutek osamljenosti in cinizem. Album Rehearsals For Retirement, ki ga poznavalci Ochsovega opusa uvrščajo med najboljša dela, je komercialno propadel. Producent Larry Marks je tokrat poleg zvoka, ki je temeljil na igranju stalnega pianista Lincolna Mayarroge, izdatneje uporabil tudi električne instrumente, kot na primer v Ochsovi s sarkazmom prežeti skladbi I Kill Therefore I Am. Po dogodkih v Chicagu se je Ochs odrekel političnemu aktivizmu - mitingom in demonstracijam. Sklenil je, da se bo v prihodnje obračal neposredno k delavskemu razredu. Na koncertu Elvisa Presleyja v Las Vegasu je videl, s kakšno lahkoto je kralj rock’n’rolla vzpostavil stik s poslušalci, zato je sklenil, da mora za izpolnitev ciljev postati Che Guevara in Elvis Presley v eni osebi. Kot je Elvisu uspelo združiti country s črnsko glasbo, je Ochs nameraval združiti revolucijo in rock’n’roll. Za začetek si je dal pri Elvisovem krojaču narediti posnetek njegove zlate obleke in v njej poziral za ovitek nove plošče, ki jo je poimenoval Greatest Hits. Naslov plošče je bil seveda zavajajoč, saj so bile na njej le nove skladbe. K snemanju albuma je povabil nekaj izjemnih glasbenikov: legendarnega countryjevskega kitarista Jamesa Burtona, Clarencea Whita in Gena Parsonsa iz skupine Byrds ter takrat razmeroma malo znanega kitarista Rya Cooderja (Cooder, Parsons in White so tedaj očitno veliko snemali skupaj, saj se jih spomnimo tudi s plošč Randyja Newmana). Na plošči so prevladovale skladbe v slogu country rocka in rocka petdesetih let, albumu je vtisnila pečat tudi nenavadna produkcija ekscentričnega Van Dyka Parksa. Rezultat je bila zbirka pesmi, ki je bila preveč eklektična za povprečnega ameriškega poslušalca. Album se je prodajal tako slabo, da ga je AandM že kmalu po izidu črtala iz kataloga. Na albumu Greatest Hits sta poleg klasike Chords Of Fame še skladbi Gas Station Women in Boy In Ohio, v kateri se Ochs spominja otroštva. Oba posnetka razkrivata countryjevske korenine Ochsovega načina petja in močan vpliv Farona Younga in podobnih pevcev.

Protestnik v zlati obleki

Albumu Greatest Hits je sledila kontroverzna “turneja v zlati obleki”, na kateri je Ochs poleg svojih pesmi izvajal tudi priredbe skladb najljubših avtorjev iz petdesetih let. Obiskovalci koncertov so se na venčke pesmi Buddyja Hollyja in Elvisa Presleyja odzvali zadržano, če že ne odkrito sovražno. Iz občinstva je bilo večkrat slišati vzklike: “Phil Ochs Is Dead!” Phil Ochs je mrtev. Philove avtorske pesmi, zlasti tiste iz protestniškega obdobja, so bile sprejete z navdušenjem. Dva koncerta iz Carnegie Halla sta bila tudi posneta, vendar ju pri AandM sprva niso hoteli izdati na plošči, ker so menili, da bi se z izdajo tako slabega gradiva osramotila tako Ochs kot tudi založba. Philu je uspelo izsiliti izdajo plošče šele leta 1974, vendar samo na poskusnem trgu v Kanadi, koncertna plošča Gunfight At Carnegie Hall je v ZDA tako prvič izšla šele konec osemdesetih let, ko jo je v omejeni nakladi na CD-ju izdala avdiofilska založba MFSL. Ochs je imel tedaj zelo pester in zafrkantski repertoar, saj je izvajal tudi priredbo redneckovske himne Okie From Muskogee slovitega Merla Haggarda, verjetno zato, da je z njo jezil najzvestejše poslušalce.

V zgodnjih sedemdesetih letih se je Phil Ochs le občasno pojavljal v javnosti. Veliko je potoval po Evropi, Daljnem vzhodu, Avstraliji in še zlasti Južni Ameriki. Tam so ga dvakrat priprli in nato izgnali. Brez obrazložitve so mu preprečili vstop v državo tudi na letališčih v Londonu in Dublinu, in vsakič, ko se je vrnil v ZDA, je padel v globljo depresijo. Stopnjevala se je tudi njegova odvisnost od alkohola in mamil, ki jih je začel jemati, da bi laže prenašal koncertne nastope. Pod vplivom alkohola je povzročil več izgredov, vendar je zaradi popustljivih sodnikov in plačanih varščin v zaporu vsakič preživel le nekaj ur. Vse hujša je postajala tudi njegova preganjavica, tako da je večkrat prišel na obisk k prijateljem oborožen z nožem ali mačeto. Ochsova preganjavica je bila delno upravičena, saj se je v začetku osemdesetih let izkazalo, da je bil pod stalnim nadzorom FBI najmanj od leta 1963, njegov dosje je obsegal približno 400 strani, v njem pa je bil označen kot potencialno nevaren ali udeleženec komunističnega gibanja. Septembra leta 1973 je potoval po Afriki. Navdušen nad afriškimi jeziki je v Keniji z lokalnimi glasbeniki posnel dve pesmi, ki sta na mali plošči izšli samo v vzhodnem delu Afrike. Pesem Bwatue (leta 1997 je izšla na kompilacijski plošči American Troubadour), zapeto v lingalščini, bi danes verjetno uvrstili v predalček world music. Vendar se je obisk Afrike za Ochsa končal tragično. V Dar Es Salaamu v Tanzaniji je postal žrtev roparskega napada, med katerim so ga trije neznanci pretepli in mu poškodovali glasilke. Nikoli si ni povsem opomogel, tako da ni več mogel nadzorovati zgornjega glasovnega registra.

Smrt upornika

Novembra 1973 je Ochs organiziral koncert, posvečen žrtvam vojaškega udara v Čilu, kjer je vojaška hunta generala Pinocheta zverinsko mučila in ubila tudi Philovega prijatelja, folk pevca Victorja Jaro. K uspehu koncerta je veliko pripomogel nastop Boba Dylana, ki je Ochsu priskočil na pomoč, ko je slišal, da se vstopnice slabo prodajajo. Z Ochsom sta se tako dokončno pobotala, saj nista bila v najboljših odnosih vse od sredine šestdesetih let, ko je Ochs Dylanu očital, da pesmi z albuma Blonde On Blonde ne dosegajo njegovih prejšnjih, za nameček pa mu je menda še navrgel, da nikoli ne bo tako uspešen kot Elvis Presley. Drugi veliki koncert je Ochs organiziral v New Yorku po razglasitvi konca vojne v Vietnamu. V Central Park je prišlo več kot 100.000 ljudi, ki so prišli poslušat vnovič zbrane znamenite izvajalce folka iz začetka šestdesetih let (med njimi so bili tudi Pete Seeger, Joan Baez in Tom Paxton). Poleti 1975 je Ochsova preganjavica, ki jo je podžigal alkohol, dosegla vrhunec. Sklenil je spremeniti identiteto in se začel predstavljati kot John Train. Zadnje mesece Ochsovega življenja je nič kaj prizanesljivo opisal Marc Eliot v biografiji z naslovom Death Of A Rebel. Phil Ochs se je obesil 9. aprila 1976.

Roman Pavlin in Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Zanimanje za zapuščino že rahlo pozabljenega Phila Ochsa je znova naraslo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let, ko sta izšla dva albuma neobjavljenih posnetkov: A Toast To Those Who Are Gone z demo posnetki z začetka kariere in Live In Vancouver s koncertnimi posnetki iz leta 1968. Ochsa je medtem odkrila tudi nova generacija izvajalcev različnih glasbenih slogov, ki je posnela številne priredbe njegovih pesmi. Ochsov brat Michael in hčerka Meegan sta sodelovala pri pripravi trojnega retrospektivnega kompilacijskega CD-ja za Rhino Records, Farewells and Fantasies, ki pomeni pregled celotne Ochsove kariere. Dober izbor po krivici zapostavljenega materiala, posnetega za AandM, pa najdemo na CD-ju American Troubadour, ki ga je uredil Sid Griffin. Ti dve izdaji vam najtopleje priporočamo, navajamo pa tudi diskografijo rednih albumov.

All The News That's Fit To Sing (Elektra, 1964)

I Ain't Marching Anymore (Elektra, 1965)

Phil Ochs In Concert (Elektra, 1966)

Pleasures Of The Harbour (AandM, 1967)

Tape From California (AandM, 1968)

Rehearsals For Retirement (AandM, 1968)

Phil Ochs' Greatest Hits (AandM, 1970)

Gunfight at Carnegie Hall (AandM, 1975)

American Troubadour (AandM, 1997, kompilacija)

Farewells and Fantasies (Rhino, 1997, kompilacija)

The Broadside Tapes 1 (Folkways, 1989; www.si.edu/folkways)