Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Helena Marko

Primal Scream

Uničujoča eksplozija belega hrupa

Skromnost je beseda, ki je škotski Primal Scream ne poznajo. Nikoli se niso želeli kititi z oznakami indie ali alternativne skupine, vedno so jasno in glasno zatrjevali, da hočejo biti samo in le “massive superstars of dub psychedelic rock”.

Korenine

Bobby Gillespie je imel v začetku glasbene kariere, preprosto rečeno, veliko sreče: že od najstniških let se je po koncertih potepal z Alanom McGheejem, kasnejšim šefom ene izmed najuspešnejših in najvplivnejših angleških založb, Creation. Ta je bila ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih alfa in omega “madchestrske scene” (po mestu Manchester, iz katerega je prihajala večina takrat ključnih skupin), ki se je naših krajev ponekod bolj, ponekod manj dotaknila, pač odvisno od lokalnega klubskega didžeja. Alan je Bobbyja Gillespieja leta 1984 spoznal s škotskima noise čarovnikoma, ki sta slišala na ime The Jesus And Mary Chain. Bobby je v njiju takoj našel sorodni duši, in čeprav se mu o bobnih ni preveč sanjalo, sta ga Jim in William sprejela v skupino; za tedaj ustanovljeno založbo Creation so posneli legendarni noise-fest Psychocandy.

Že pred izidom albuma se je Bobby s prijatelji poigraval s primitivnimi ritem mašinami in klaviaturami. Eksperimentom so nadeli ime Primal Scream (sicer naslov knjige o posebni psihiatrični teoriji), Bobby pa je na koncertih igral tako v predskupini Primal Scream kot v JAMC. Po nekajmesečnem vsesplošnem kaosu, ki je spremljal JAMC koncertne povratne napade, sta brata Reid sklenila, da se mora Bobby naučiti bolje igrati bobne in pustiti Primal Scream. Bobby se je odločil za Primal Scream - do konca osemdesetih je bilo njihovo poslanstvo v psihedeličnih pop rock albumih Primal Scream (1989) in Sonic Flower Groove (1987) preučiti prav vsak distorziran “kavelj”, ki so ga v plošče vpletali “rockovski dinozavri” iz šestdesetih in sedemdesetih. Za Bobbyja so bila to učna leta, predvsem zaradi preveč nežnega deškega glasu in nenehno menjajoče se zasedbe. Leta 1989 se je pobratil z nadobudnim didžejem Andrewom Weatherhallom, ki je bil več kot voljan poigrati se z njihovo I'm Losing More Than I'll Ever Have. Iz remiksa se je najprej “zgodil” hit Come Together, leta 1991 pa še žanrsko neverjetno drzni album Screamadelica (1991), na katerem so pečat pustili tudi Jah Wobble in The Orb. Albumova tripaška vznesenost in zasanjanost sta obnorili celo generacijo mladih Angležev, ki je praznovala drugi Summer of Love. Screamadelica si je poleg albuma Blue Lines skupine Massive Attack pridobila status ključnega dance albuma devetdesetih. Pesmi Higher Than the Sun in Come Together (s samplom Jesseja Jacksona s “črnega Woodstocka”, festivala Wattsatt iz leta 1972) sta postali resnični himni acid house ecstasy madchesterske scene z začetka devetdesetih.

V nasprotju z večino današnjih instantnih himen, s katerimi nam glavo redno perejo MTV in podobni mediji, te pesmi do danes niso izgubile svežine in naboja. Bile so neprikrit slavospev prvemu bumu “pravega” ecstasyja, ko so se mladi v zadetosti še smejali in komunicirali, ne pa sebično zatopljeni v lastne misli mrko strmeli predse. Pojav ecstasyja in acid house ter rave kulture je bil vsaj za Anglijo največji kulturni preobrat za punkom, a tako, kot se je spremenila dance scena, se je spremenil tudi odnos do ecstasyja (in sama sestava); časov, ko je spravljal na tisoče obiskovalcev “warehouse” partyjev v resnično “feel good” zadetost, pa verjetno ne bo nikoli več.

Primal Scream niso nikoli skrivali glasbenih vplivov - prav perverzno so jih razkazovali: od memphiškega soula, gospela, jazza, acid housa, reggaeja in duba do rockovskih MC5, Stooges in Rolling Stones. Bobby Gillespie velja za fanatičnega zbiralca plošč, njegov neomejen tek za spoznavanje glasbe pa ga oskrbuje z milijoni uporabnih zvočnih datotek, ki jih očitno uspešno shranjuje nekje v glavi. Primal Scream loči od drugih skupin, ki črpajo iz glasbene zgodovine, to, da imajo do nje, po lastnih besedah, popolnoma punkerski odnos – nobena stvar ni prepovedana ali nemogoča, še najmanj pa so pomembna pričakovanja občinstva in poslušalstva. V šestnajstletni karieri so si privoščili prav vse – in ne samo preživeli, na stara leta so postali še veliko bolj brezkompromisni, tako v ustvarjanju glasbe kot v drži skupine. Sodelovali so s številnimi glasbeniki, o katerih so sanjarili kot najstniki: od najbolj legendarnih rockovskih producentov do Georga Clintona, Memphis Horns ali Augustusa Pabla (pred tem ga do sodelovanja ni mogel pripraviti noben drug glasbenik). Prav vsem je bilo v izziv igrati s skupino mladih angleških glasbenih norcev, ki je zanikala vse žanrske omejitve. Bobby Gillespie je ob neki priliki dejal, da je zanj največji zaklad na svetu rock'n'roll, katerega korenin Primal Scream nikoli niso zapustili, a si ga v nasprotju z večino drugih skupin razlagajo s popolnoma lastnimi definicijami ter ga seznanjajo s številnimi nepričakovanimi glasbenimi znanci. Že v Come Together so jasno podali vizijo: če jim zadiši gospel, bo gospel, če si zaželijo jazza, bo jazz – vsa imena so le nalepke, glasba pa je vedno le glasba.

Kljub zaledju založbe Creation (ki je iz precej skrivnostnih razlogov lani prenehala z delovanjem, op. a.), vznesenim hvalam kritikov in ekstatičnim “all-night” koncertom z didžeji, je screamadeličnemu uspehu sledil “coming down” v obliki nepričakovanega retro rockerskega albuma Give Up, But Don't Give Out (1994), posnetega v Memphisu. Album jim je sicer prinesel velik uspeh, artistično pa je pomenil precejšen polom – kolikor je na njem zelo dobrih stonesovskih funky boogie pesmi, toliko je tudi zares obupno pocukranih balad. Skupina je album kasneje grenko obžalovala kot napako, h kateri je veliko pripomoglo manično drogiranje (zaradi katerega so se člani skupine znašli na robu razpada in osebnih psihoz – skupina je sama sebi v opomin na zadnjo stran albuma uvrstila fotografijo takrat umrlega nadarjenega kitarista Funkadelic, Eddieja Hazela), predvsem pa preveliko število zvezdniških producentov in glasbenikov, ki so po načelu angleškega pregovora, ki pravi, da preveč kuharjev pokvari dobro juho, s poliranimi idejami uspeli pokvariti album Give Out, But Don't Give Up.

V dveh letih, polnih postrehabilitacijskih turbulenc in apatičnosti v skupini, so Primal Scream posneli album Vanishing Point (1997): bleščeče, čudno in pogumno trčenje road moviejev, psihotičnega duba, soul psihedelije, eksperimentalnega r’n’r groova in osebnoizpovednih blodenj. Bobby je za album dejal, da je kot Peckinpahov film – dolg, upočasnjen posnetek z veliko streljanja. Speed obsedenost, navdihnjena z road moviejem Vanishing Point iz zgodnjih sedemdesetih, v katerem glavni junak Kowalski (sicer naslov ključne pesmi na albumu, polne distorziranih avtomobilskih zvokov, paničnih filmskih odlomkov in pretečega Bobbyjevega šepetanja) drvi po ameriških avtocestah pred mafijci in policijo, do konca “našopan” z amfetamini. V skupininem glasbenem in osebnem preporodu je ključno vlogo odigral Mani (Gary Mounfield), rekrutirani basist razpadlih The Stone Roses, ki je v skupino prinesel ne samo veliko inovativnih zamisli, temveč tudi ogromno pozitivne energije. Stalna postava - Bobby, Mani, Duffy, Young, Mooney in Innes - se je končno ustalila (na koncertih se jih na odru nabere tudi devet). Vanishing Point je povrnil upanje starim fanom skupine, da se Primali le niso utopili v retro fantazijah in da jih bolj kot stadionski nastopi zanima raziskovanje lastnih glasbenih prostranstev. Na Vanishing Point se Primal Scream pozabavajo tudi s priredbo pesmi Motörhead istoimenske skupine – klasično hvalnico amfetaminom (speedu, sicer skupinini najljubši drogi), Bobby pa jo odpoje kar skozi masko Dartha Vaderja iz Vojne zvezd.

Vanishing Point je pomenil naslednji glasbeni planet Primal Scream, zavesten odmik od všečne pop psihedelije v sodobnejše dub elektronske vode. Po zgledu Massive Attack in Mad Professorja so album Vanishing Point dali v roke guruju Adrianu Sherwoodu z On-U-Sounda, nastal pa je Echo Deck (1997), še mračnejši dubovski dvojček, ki je zaradi radikalnih remiksov v bistvu popolnoma samostojen album. Brezskrbnost in lahkotnost prejšnjih albumov sta izginili, prvič pa so se pojavili Bobbyjevi socialistični nazori in strupena družbenopolitična kritika. Primal Scream so na Vanishing Point uspeli tudi boleče prikazati ves pekel zasvojenosti, ki je nekatere člane skupine prignala tudi na rob psihoz in živčnih zlomov. Medication je zrcalen, klinično streznitven odgovor na hedonistično Rocks. Reference na “coming down” fazo drog so se pojavljale že na Screamadelici, le da so tam imele priokus skorajšnjega “ponovnega vzleta”, na Vanishing Point pa imajo priokus smrti. Verza “I’m gonna get high till the day that I die” iz Don’t Fight It, Feel It in “I’m beautiful, I wasn’t born to follow, I’ve glimpsed, I have tasted fantastical places, my soul’s an oasis, higher than the sun” iz Higher Than The Sun sta neposreden antipod paranoidni Out of The Void: “I’m chemically imbalanced, I’m cancer, If I were a child again, I’d be holy and not insane ...” Na albumu najdemo tudi nosilni komad kultnega “drug festa” Trainspotting, filma, ki v marsičem odslikava tovrstne podvige Primal Scream, tako v rodnem Glasgowu kot po svetu. Primal Scream so že dlje časa prijateljevali s pisateljem Irvinom Welshem, ob evropskem nogometnem prvenstvu leta 1995 pa so ob pomoči On-U-Sounda skupaj posneli celo malo ploščo The Big Man And The Scream Team Meet The Barmy Army Uptown – nogometno navijaško malo ploščo; zaradi proškotskih in protiangleških parol ter obilice Irvinovih sočnih kletvic so prepovedali predvajanje, čeprav jo je skupina predlagala škotskemu moštvu za himno.

Sedanjost

Bobbyjeva politična razmišljanja naj bi izhajala iz dejstva, da je odraščal v delavskem Glasgowu, oče pa naj bi bil znan socialistični “trade union” aktivist in simpatizer Črnih panterjev. Bobby je potreboval kar nekaj let, da je nazore izrazil tudi javno, zato jih mora človek kljub gorečim razlagam jemati malce z rezervo: poleg glasbene inovativnosti je osnovni modus operandi Primal Scream prav provokacija, in prekleto dobro se zavedajo, kako je treba propagirati in negovati medijsko podobo – konec koncev so v poslu že šestnajst let. V karieri so “prerasli” že toliko stanj in podob, da po vseh teh letih podoba in življenjski slog zdelanih junkiejev preprosto ne bi več vžgala. Če se renoméju navkljub pojaviš svež, “čist”, militantno usmerjen in politično ozaveščen, pri tem pa ponudiš album, ob katerega brutalni intenzivnosti bomo nekateri še dolgo lovili sapo, hja, potem je uspeh zagotovljen. Intervjuji ob februarskem izidu albuma Xtrmntr so zato prav zabavno branje – Bobby benti čez vse možne korporacije, snuje raznorazne teorije zarote, se zgraža nad pasivnostjo in nerevolucionarnostjo mladih ter neumnostjo glasbenih novinarjev. Bolj kot kdaj je poln življenja, predvsem pa mnenj o čemerkoli in komerkoli. In vendar Primal Scream ne trosijo le besed – s prijatelji Asian Dub Foundation (ki jih imajo zelo v čislih) so organizirali dobrodelni koncert za Satpala Rama, predstavljali njegov primer v intervjujih, pred kratkim pa povzročili pravi škandal na koncertu na Severnem Irskem, kjer je Mani publiko pozdravil v galščini z geslom IRA: “Naš dan bo prišel.” Angleški del publike se je nemudoma odpravil izpod odra.

Monstruozni zvočni napad albuma Exterminator nam kaže podobo skupine, ki se je končno rešila vseh pasti, se odpovedala zadovoljevanju pričakovanj drugih in obenem postregla s hiper modernistično urbano glasbo za novo tisočletje, pa naj zadnja fraza zveni še tako klišejsko. Malo skupin je, ki bi v svoji karieri prehodile tako dolgo in samosvojo pot raziskovanja žanrov, in kar težko je verjeti, da je Xtrmntr posnela tista skupina, ki je leta 1991 ponudila sončno tripaško Screamadelico – na Xtrmntr ni niti sledu topline in brezskrbnosti. Xtrmntr – brez glasov, brez mehkobe: zvok razbeljene eksplozije. Primal Scream imajo za zdaj dovolj ekscesov, vsi se bližajo štiridesetim (to fotografije popolnoma zanikajo) in zanimata jih le še ustvarjalnost ter rušenje glasbene in družbene pasivnosti. Tokrat so se odločili, da bodo v glasbo izlili bes do vsega, kar jih moti v njihovem okolju – bes do politikov, do novinarjev, do vsesplošne otopelosti ljudi, do glasbene scene, ki je postala preveč konservativna ... Exterminator je kakofonična, provokativna in grozljivo eksplozivna plošča - popolni soundtrack današnje Anglije, polne sivine, betona, brezčutnosti, korupcije, nasilja in kaosa. New Musical Express je zapisal, da je Exterminator zvok vojne, na katero lahko plešeš. Vojna ima vedno ritem – ritem močnih tolkal.

V album nas prefinjeno, a brez obotavljanja uvede popolna vesoljska odiseja pomenljivega naslova Kill All Hippies – Primal Scream se zadnja tri leta seveda kaj neradi spominjajo dolgolasega “Rocks” dinozavrskega obdobja. Hip zatem nas neusmiljeno napade Accelerator, eden najbolj silovitih zvočnih udarov, kar sem jih slišala v zadnjih nekaj letih – zveni, kot če bi na največji jakosti hkrati poslušal White Light/White Heat Velvet Underground, Fun House The Stooges, vse skupaj pa premazal s takšnim distorziranim elektro hreščanjem, o kakršnem lahko Alec Empire v enodimenzionalnosti le sanja. Swastika Eyes (v nekaterih izdajah z naslovom War Pigs), pesem o novem svetovnem redu in vsesplošni amerikanizaciji, je prisotna v dveh verzijah – najprej kot originalna, brezumno zasvojljiva punk disco verzija, potem pa še v hiper-trance-house remiks maniri Chemical Brothers. V sedemminutnem instrumentalu Blood Money spiralno basovsko linijo spremljajo jazzy filmski vložki, pri katerih je imel prste zraven kdo drug kot “mood mojster” David Holmes. Poleg Davida (te dni bo izdal nov album, na katerem mu družbo delata Bobby Gillespie in Jon Spencer, vplivi pa naj bi bili precej podobni albumu Xtrmntr) se kot gosta na albumu pojavita še Dan The Automator in Bernard Sumner (New Order), ki igra kitaro v sklepnem vesoljskem izstrelku Shoot Speed Kill Light. Najpomembnejši gost je ponovno Kevin Shields, indie kitarist extraordinaire iz skupine My Bloody Valentine, ki je po remiksarskih podvigih za Mogwai, Yo La Tengo, DJ Spookyja, Dinosaur Jr. (in druge) ter koncertnih revitalizacijah z Mercury Rev dobil koncertno zaposlitev še v Primal Scream. Kevin je zagrešil tripoidno funky jazzy predelavo pesmi If They Move, Kill 'Em z albuma Vanishing Point ter jo podnaslovil MBV Arkestra (hommage Sunu Raju).

“Ni prijetnejše stvari, kot je sodelovanje s prijateljem pri ustvarjanju dobre glasbe,” pravi Bobby Gillespie, ki je v zameno za sodelovanja gostov pel za album Chemical Brothers in za Exterminatorju morda še najbolj soroden album – za odlični The Contino Sessions skupine Death In Vegas, o katerih smo pisali v prejšnji številki revije.

Besedila na albumu Exterminator so kratki nihilistični fragmenti v stilu “everyone's a prostitute” in “no civil disobedience”, ki se na koncu prelevijo le v kakšno minuto besnega kričanja besede fuck/sick, namenjene vsemu in vsakomur. Primal Scream na Exterminatorju ne nudijo nobenega upanja ali sočustvovanja, se pa nadvse upirajo vdanosti – Gillespijev glas še nikoli ni zvenel tako jezno in hladno, posebej v pesmi Pills, kjer se uspešno poskusi celo v rap kričanju akutne fizične utrujenosti. Ko pridemo do Exterminatorjevega edinega trenutka glasbene gracioznosti in poziva k neprodaji sebe, pesmi Keep Your Dreams, so naša ušesa za ta nežen odmor nadvse hvaležna, a pazljivejše poslušanje besedila nam upanje o pozitivnosti malce razbije – verz “I believe the syphylis can burn your soul away” je kljub sladkobni zasanjanosti Bobbyjevega glasu vse prej kot romantičen.

Album Exterminator je vrhunec šestnajstletnega početja skupine Primal Scream. Je album, ki se ne boji biti velik. Je album, ki vsakič razkriva nove plasti, je zvočni tornado, ki te vsakič brezpogojno posrka vase, te pusti prepadenega in željnega čimprejšnjega vnovičnega napada. Exterminator je vse, kar ste vedno pričakovali od Primal Scream, je album, katerega koncertno uprizoritev je bilo aprila v Muenchenu prav tako pomembno videti kot nastop Massive Attack ob izidu Mezzanine.

Koncert

Njihov koncertni trip nima počasnega zagona - začne se kot vzlet vesoljske rakete, bliskovito, kaotično in smrtonosno. Nobenih odstopanj, nobenih postankov, nobenih padcev. Končni tresk zagotovljen in strastno katastrofalen. Če se že Xtmntr na trenutke zdi razbeljeno hrupen in pohitren, je koncert ne samo to - potenciran je na najvišjo možno potenco. A Primal Scream v kakofoniji hrupa dosežejo redko kvaliteto hrupnih skupin – namesto da bi ves zid zvoka prešel v brezkončno škripanje zaradi škripanja samega, človek tudi sredi najhujšega napada loči linije posameznih glasbil. Vsej kaotični zgodovini v paradoks so Primal Scream postali disciplinirani – bolj kot kdaj poprej uspejo zamisli udejanjiti, ne le približati. Koncertna zasedba predstavlja pravcati noise orkester devetih glasbenikov s pihali, Kevin Shields pa neprekosljivo vodi kitarski trio. Spremenil se je tudi glas Bobbyja Gillespieja, ki je značilno indie zasanjanost zamenjal z zlobnim, zategovanim vreščanjem tipa John Lydon iz najboljših časov Public Image Limited. Repertoar koncerta je v glavnini sestavljen iz albumov Vanishing Point in Xtmntr, z neizogibno party pošastjo Rocks in s presenetljivim, a za stare fane prav ekstatično vznesenim, čustva zbujajočim dodatkom Higher Than The Sun in Movin' On Up. Med glasbenimi žanri se sprehajajo z redko videno lahkoto; nevidna nit popolnoma suvereno povezuje rockersko nažigajoče komade z dubovskimi in elektronskimi, čas in vrstni red pesmi pa ustvarjata občutek nepretrganega glasbenega potovanja, katerega edini cilj je le “up, up, up”. Ko so se ekstatični publiki na ljubo še drugič vrnili na oder in zažgali ultra drvečo Kick Out The Jams, si se lahko le muzal ob Bobbyjevi večni obsedenosti z MC5 in poskušal čimbolj ujeti ponorelo besnenje Screamerjev.

Primal Scream si dovolijo improvizirati in razgrajevati, zabavati in napadati. Dovolijo si biti bolj rock'n'rollerski band kot vsi trenutni mladi rockerji in najbolj razbijaški elektroniki skupaj, a za “nos pričakovanj” uspejo vleči ene in druge.

Helena Marko