Uroš Rojko

O sodobni glasbi nasploh

“Za Slovence, ki so se odpravili v svet, je pogosto veljalo, da so se “izgubili”, pa čeprav so se morda ravno s tem našli.”

Februarja nas je po daljšem premoru spet prijetno presenetila predstava Emanatio Protei skupine En Knap pod vodstvom Iztoka Kovača; članom so se tokrat pridružili povabljeni angleški plesalci in skladatelja Vinko Globokar ter Uroš Rojko. Za mnoge dolgo pričakovan dogodek je minil dokaj hitro, saj sta bili, kljub nabito polni dvorani, v Ljubljani le dve uprizoritvi.

Skladatelj, klarinetist in pedagog Uroš Rojko je ustvarjalec mednarodnega slovesa, ki živi in ustvarja v Freiburgu, kamor ga je vodila pot po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer sedaj počuje kompozicijo. Po izpopolnjevanju pri Klausu Huberju in Györgyu Ligetiju je uspešno nadaljeval pot v mednarodnem glasbenem dogajanju, na slovenskih tleh pa si deli usodo z drugimi izstopajočimi, večinoma na tujem živečimi slovenskimi ustvarjalci, ki v domačem glasbenem dogajanju ostajajo bolj ali manj nerazumljeni, ignorirani in prezrti. Ob tej priliki smo mu zastavili nekaj vprašanj v zvezi s predstavo, s sodobno glasbo nasploh in s slovenskim glasbenim prostorom.

Kako je prišlo do realizacije predstave Emanatio Protei?

Iztok Kovač je na otvoritvenem koncertu Evropskega meseca kulture slišal mojo orkestrsko skladbo Mo/tention, ki ga je očitno inspirirala za gib, ples, torej za novo koreografijo. Bil je eden redkih poslušalcev, ki je v spornem dogodku iskal priložnost za kaj koristnega in ustvarjalnega, snov za delo v prihodnje, in tako me je prijazno povabil k tesnejšemu sodelovanju. V projekt je pritegnil tudi Vinka Globokarja. Njuno sodelovanje je zelo ustvarjalno, saj je, kolikor vem, Kaktus unter Stromm že njihov drugi skupni projekt; premiera je bila izvedena v Karlsruheju le nekaj dni pred ljubljansko predstavo.

Kako to, da sta bili v Cankarjevem domu le dve uprizoritvi predstave?

Projekt Vinka Globokarja je z glasbenega vidika delo za oboo, rog, kontrabas, life-electronic in dva posneta trakova. Pri realizaciji zelo kompleksne skladbe v dvorani CD je poleg omenjenih sodelovalo tudi strokovno osebje Eksperimentalnega elektronskega studia Heinrich-Strobel-Stiftung iz Freiburga z aparaturami vred. Že zaradi njih je bilo ponavljanje predstave nemogoče. Poleg tega je, kolikor mi je znano, levji delež stroškov projekta krila skupina En-knap sama, brez kaj prida sponzorjev ali donatorjev.

Kakšen se vam je zdel odziv občinstva?

Sijajen. Ljudje so predstavo sprejeli z navdušenjem, dvorana pa je bila povsem polna. Odziv poslušalcev je dokazal, da se da z radikalno glasbo navdušiti tudi pri nas.

Ali imate v mislih še kak skupen projekt?

Seveda. Za januar 2001 pripravljamo nov projekt, ki je bil osnovan na pobudo Iztoka Kovača. Izhodiščni in temeljni del projekta bosta njegova plesna koreografija ter moja skladba Mo/tention za orkester in instrumentalne skupine v prostoru. Uporabiti nameravam tudi zvočni material dveh različnih, a medijsko sorodnih del iz lastnega opusa – iz elektroakustičnega dela Ritualités, ki je nastalo v Heinrich-Strobel-Experimentalstudiu v Freiburgu, in skladbe Anatraum za klarinet in ozvočenje. Izbran material iz obeh del bom v selektivnem procesu soočil s sekvencami iz Mo/tention, v kombinaciji z novimi viri zvoka, ki jih nameravam pripraviti v sodelovanju z nekaterimi glasbeniki (tolkala, električna bas kitara, človeški glas itd.), ter nekaterimi originalnimi zvočnimi zapisi iz trboveljskega ljudskega izročila. Projekt je zamišljen kot celovečerni dogodek. Idejni koncept izraža dvojnost, sobivanje in interaktivnost, saj se glasba (in avtor) prilagajata zakonitostim plesa, giba, gravitacije fizičnega in vživljata vanje, obenem pa koreograf z gibom, konstelacijo v prostoru, vizualizacijo zvoka s svetlobo (luč) črpa logistiko lastnega procesa v zakonitostih zvoka. Gre torej za interakcijo med vidnim in slišnim, med gibom in zvokom.

Kako gledate na eksperiment v glasbi?

Kot na izhodišče ustvarjanja nasploh. Veliko ljudi, zlasti pri nas, gleda na eksperiment kot na nesmiselno igračkanje brez pravega cilja, ki je samemu sebi namen in predstavlja kot tako že končni rezultat. V zgodovini novejše glasbe je bilo kar nekaj korenjakov in odbitežev, ki so manifestirali prav to, se s tem zamerili fini glasbeni gospodi, hkrati pa odprli nove svetove, brez katerih sodobne glasbe ne bi bilo. Danes je eksperiment izhodiščni del na poti do cilja, dogaja pa se lahko na ravni raziskovanja glasbenega materiala, na ravni tehnike instrumentalnega igranja ali pa kar na ravni energetskega dojemanja zvoka. Odvisno pač od stopnje zavesti ustvarjalca in njegove subtilnosti.

Kaj pa računalnik kot instrument?

Sam uporabljam računalnik (še ne dolgo, otepal sem se ga z vsemi štirimi) izključno kot orodje, ki mi omogoča trdnejši most med fantazijo, željami in realnimi sposobnostmi dojemanja kompleksnosti glasbenega materiala. Tudi v nekaj projektih, ki sem jih delal v elektronskem studiu, mi je računalnik služil za urejanje, obdelovanje in odtujevanje zvočnega materiala, katerega izvor je bil vedno akustično zvočilo. Seveda je odvisno od koncepta, kako in zakaj se računalnik uporablja. Vsesplošni trend v Evropi se nagiba k zelo sofisticiranim, kompleksnim operacijam, kot so npr. rekurzivni algoritmi, kjer je celotna glasbena forma z vsemi parametri podvržena čarovniški formuli, ki je univerzalna in uporabna za kakršnokoli zahtevo. Temu bi lahko rekli hiper totalna organizacija, ki pa na malenkostno spremembo vhodnega podatka dramatično spremeni celotno strukturo. Možnosti je torej neskončno in vse so enako hiper popolno organizirane. Pomislek, ki sledi popolnoma upravičeno, je, koliko je vse skupaj še v rokah ustvarjalca, človeka kot miselnega, čustvenega in duhovnega bitja. Ali gre torej za novo obliko odtujevanja od človeka ali pa samo za novo tehnologijo dela? Vsekakor se računalnik v svetu sodobne glasbe ne uporablja za serijsko produciranje cenene, psevdoumetniške tradicionalistično všečne glasbe, kot se pri nas pogosto dogaja. Uporaba računalnika kot instrumenta je lahko tudi logična posledica premišljenega koncepta.

Glede na to, da živite in ustvarjate v Freiburgu, imate vpogled v evropsko in tudi v slovensko glasbeno dogajanje. Kakšne možnosti ima po vašem mnenju sodobna glasba pri nas?

Slovenija je preveč izolirana od sveta. Za Slovence, ki so se odpravili v svet, je pogosto veljalo, da so se "izgubili", pa čeprav so se morda ravno s tem našli. V Sloveniji vlada, vsaj kar zadeva glasbeno ustvarjanje, kulturno-estetsko-etično-moralna anarhija, pomešani so pojmi, denimo biti všeč ali biti kvaliteten, kvaliteta se hoče prepoznavati in soditi po tržnosti in komercialnosti, ne pa po umetelnosti, originalnosti, avtentičnosti ustvarjalnega naboja, neomajnosti iskrenega hotenja. Glasba pri nas se hoče (mora?) prilagajati kriterijem, namenjenim populizmu in nacionalno političnim vzgibom, prava umetnost je iskanje resnic, ustvarjalna refleksija časa in prostora. Danes človeka vse bolj privlači in okupira namišljena, torej virtualna resnica, saj je kot hipno potrošniško blago tudi vedno lažje dosegljiva. Tako si lahko vsak pričara svoj virtualni trip in ga dejanska resničnost in refleksija sodobne umetnosti bolj malo zanimata. Pomanjkanje kriterijev in absolutnega pri nas pa ne nudita popolnoma nobene reference za sklicevanje na višje cilje, in tako se cenena glasbena roba prodaja kot visoka umetnost. Trendi deaktualiziranja umetnosti so prisotni tudi v Evropi, vendar je spričo bogate tradicije in prodornosti zavesti kulturnega zaledja ni tako lahko deplasirati. Slovenija premore nekaj vrhunskih ustvarjalcev, ki bi moji presoji naše realnosti brez pridržkov pritrdili.

V čem pa vidite rešitev tega problema?

Na glasbenem področju nam manjka strokovne literature. Ali je nismo sposobni sproducirati ali je ne rabimo ali je nočemo. V NUK-u hranijo na muzikološkem oddelku ogromno prvovrstne glasbene strokovne literature, na primer popolno serijo Musik-Koncepte, a kaj, ko to nikogar ne zanima, celo študentov kompozicije ne. Mi smo zadovoljni z vsem, česar nimamo, in še to nam je preveč. Rešitev problema je v internacionalizaciji Slovenije, v integraciji v evropski prostor. Lahko bi organizirali mednarodni festival sodobne glasbe in se s tem uvrstili v evropsko glasbeno dogajanje. Tako nalogo je na Japonskem izvrstno izvedel Toshio Hosokawa, ki je po Takemitsuju nasledil festival Akyioshidai in seminar sodobne glasbe, povabil v gostovanje več velikih imen in dogodek mednarodno uveljavil. Seveda je imel za to tudi drugačna finančna izhodišča, neprimerljiva s tistimi, ki jih za podobne akcije pri nas ponuja naša oblast. Svetu bi morali ponuditi kakovostno in pregledno predstavitev slovenskega sodobnega glasbenega dogajanja, povabiti k nam tuje ustvarjalce in predavatelje in se tudi sami udeleževati prireditev v tujini.

Ali vidite v tem tudi pomen svojega pedagoškega dela?

Poučevanje razumem kot spodbujanje mladih ustvarjalcev k iskanju novega, lastnega izraza, k ozaveščanju afinitete do sodobnega zvoka, k soočanju z aktualnostjo glasbenega dogajanja in ustvarjanja v Evropi, saj lahko le tako mladi rod postaja "kompatibilen" času in osvobojen tradicionalistično-eklektičnih pritiskov lokalnega provincialnega prostora, v katerem se simptomatično zlorablja pojem postmoderne za legitimizacijo uklanjanja cenenemu okusu množic. Na Akademiji za glasbo ne samo, da nimamo, na primer, nobenega elektronskega studia, pač pa se zdi, da je tako tudi bolje, saj pogosto letijo celo pri nekaterih pedagogih precej pikre na račun elektroakustične glasbe. Sijajni skladatelj slovenskega rodu, dr. Božidar Kos, profesor kompozicije na Sidnejskem konservatoriju v Avstraliji, mi sporoča tole, citiram: “Naš kompozicijski oddelek na konservatoriju ima zelo dobro opremljene elektronske računalniške studie (vsega skupaj 8) in naši študenti imajo pouk v tej vrsti kompozicije dve uri na teden vsa štiri leta diplomskega študija. Dva naša profesorja kompozicije, ki poučujeta elektronsko računalniško glasbo, sta vodilna avstralska skladatelja tovrstne glasbe. Elektronska računalniška glasba je eden od predpisanih predmetov, ki jih morajo obvladati vsi študenti kompozicije poleg normalnega študija kompozicije. Drugi so "Compositional techniques and analysis" (s posebnim poudarkom na kompoziciji poznega dvajsetega stoletja) ter skladateljska/poustvarjalna delavnica, v kateri študenti vadijo kompozicijo in dirigirajo svoje skladbe; izvajajo jih razni ansambli, ki so jih za to delavnico organizirali študenti konservatorija. Razume se, da so to samo predmeti kompozicijskega oddelka ter da druge predmete, kot so zgodovina glasbe, analiza, harmonija, etc. etc., naši študenti študirajo skupaj z drugimi študenti konservatorija.” Kdaj bo pri nas tako?

S čim pa se trenutno ukvarjate, kaj skladate?

Poleg tega, da se pripravljam za naslednji projekt, o katerem sva govorila, se trenutno ukvarjam s predelavo skladbe Vtkan v valove za tolkala, ki sem jo napisal za Percussions de Strasbourg, sicer pa že nekaj časa pišem koncert za harmoniko in komorni ansambel, ki ga je naročil Kulturministerium Badenwuertenberg-Stuttgart za virtuoza Stefana Hussonga. Prav te dni se mi je morda (!) posrečilo končati prvi stavek. Veliko je še nalog, ki so na vidiku, med njimi tudi zajetnejši projekt v Muenstru, o vsem tem pa morda kdaj drugič.S predstavo Emanatio Protei smo bili priča predstavitvi slovenskega dela Evrope pri nas. Upajmo, da bo teh predstavitev v prihodnje več in da k nam ne bodo prihajale le iz tujine, Urošu Rojku pa zaželimo še naprej veliko uspeha!

Marina Žlender