Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Saga o pianistih (11. del)

Duša v klavirju

"Konec koncev, kaj drugega JE klavir - kot igrača kraljev, steklenic boječi se veteran poceni salonov in bordelov v bližini ladjedelnic (kjer je Brahms služil žepnino kot deček); nežni zaupnik dobro vzgojenih mladenk in razvpiti zvodnik; ognja bruhajoči zmaj velevirtuoza in neskončno subtilen glas poeta; ornament meščanskega ugleda, zmagoslavje industrijske tehnologije, prinašalec denarja v milijonskih številkah, in žrtev masovnih požigov na cestah ..."

(Jeremy Siepmann v uvodu h knjigi The Piano, The complete illustrated guide to the world's most popular musical instrument, London, 1996.)

Klavir in pianist - nerazdružljiva kot zakonca na skupni poti

Včasih je klavir pianistov 'suženj', ki prenaša ure in ure vadbe; vadba je namreč vse prej kot tisto, kar slišimo na koncertnih odrih: preigravanje lestvic, tehničnih vaj, iskanje prstnih redov ob prebiranju novega materiala, večno ponavljanje težkih pasaž ... Klavir mora neredko 'prenašati' lastnika, ko le-ta od utrujenosti ali prezaposlenosti brez vsakega občutka udarja po tipkah ... Spet drugič je pianist v popolni simbiozi s klavirjem, ga posluša in reagira na zvoke, ki odzvanjajo v resonančnem dnu klavirja. Spominjam se gruzinske pianistke Eliso Virsaladze, ki je tam nekje v osemdesetih letih igrala na recitalu v Slovenski filharmoniji v Ljubljani. Obraz je nenehno obračala proti publiki - toda ne zato, ker si je želela ogledati obraze; njene oči so bile namreč usmerjene v neko drugo dimenzijo, v kateri ni bilo posameznikov. Glavo je nagibala zato, da so bila ušesa čim bliže dogajanjem za odprtino v klavirju, tako je lahko svoje glasbene predstave nenehno prilagajala možnostim in omejitvam, ki jih je pred njo postavljal steinway, na katerega je igrala. Ni vsak klavir namreč enak prejšnjemu in pianistova večna frustracija (in tokrat NJEGOVO suženjstvo klavirju) je ta, da ne more koncertirati na klavirju, na katerem je vadil. (Horovitz je bil eden redkih izjem, ki si je to razkošje lahko privoščil.) Vsako novo prizorišče ponuja drugačen instrument. Kakšna dvorana ima sicer na voljo dva, morda tri klavirje, ki so različnih znamk, toda konec koncev se je treba prilagoditi močnejšim basom pri enem klavirju, spet drugi ima rezek ton, škripajoč pedal, trde tipke (da ne govorimo o prilagajanju akustiki v dvorani, temperaturi, neprimernemu stolu ...). Toda take ovire občinstva ne zanimajo; v zameno za plačane vstopnice želijo uživati na koncertu. Največji užitek jim zato lahko ponudijo pianisti, ki najbolj kompleksno obvladajo svoj instrument in katerih odlika je tudi spontanost v prilagajanju klavirju.

Delovanje klavirskega mehanizma

Najbolj neposreden, fizičen stik s klavirjem ima pianist prek klavirskih tipk. Teh je običajno 88 in skupaj obsegajo dobrih 7 oktav (od subkontra A do petčrtanega C; včasih pa ima klavir na levi še nekaj dodatnih basovskih tipk). Medtem ko pianist pritiska na vidni del tipk, funkcionira notranji, skriti del tipk skupaj z vzvodom, ki sproži delovanje kladivca. Kladivce udari ob struno, istočasno pa se ob spustu prsta na tipko dvigne tudi dušilec strune, kateri je namenjeno, da zazveni ter zveni (s pojenjajočim tonom) točno toliko časa, dokler je prst na tipki.

Z nožnim vzvodom, pedalom, pa lahko še bolj obogatimo zvok instrumenta. Nekateri imenujejo pedale tudi duša klavirja, saj lahko z njimi pianist doseže prelivanje in zlivanje tonov ter se poigrava s širšo paleto odtenkov tonov in njihovih zvokov. Prvo doseže predvsem z desnim pedalom, slednje pa tudi z levim. Ob pritisku noge na desni pedal se hkrati vzdignejo dušilci z vseh strun. To pomeni, da ton zveni še potem, ko ne držimo več tipke, hkrati pa zvenijo tudi njegovi alikvoti.

Višek v postopnem razvoju je pedal najprej dosegel v romantični glasbi, polni harmonij, ki podpirajo melodijo, kasneje pa je omogočil tudi prelivanje glasbenih utrinkov v impresionistični glasbi Debussyja ter Ravela. Prav ta skladatelja sta včasih v zapisih uporabljala tudi take tone, da bi pianist za konkretno izvedbo včasih najraje uporabil tretjo roko, a mu k sreči pomaga tudi srednji, tako imenovani prolongacijski pedal, ki ga imajo nekateri klavirji. Ta pedal zadrži tone, ki smo jih igrali v trenutku, ko smo na pedal pritisnili. Nizki, dolgi ton lahko s pomočjo tega pedala zveni tudi takrat, ko z obema rokama igramo v srednji ali visoki legi. Pomembno funkcijo ima tudi skrajni levi pedal, ki se imenuje tudi una corda (ena struna), medtem ko za skrajno desnega slišimo tudi izraz tre corde (tri strune). Poimenovanje izvira še iz časov, ko so imeli klavirji za vsak posamezen ton po tri strune. (Tri strune so se sicer ohranile do danes, vendar le v klavirjevi visoki in srednji legi; medtem ko ima nižja lega dve oviti struni, pa proizvaja najnižje tone ena sama debela, v baker zavita struna.) Kadar pianist pritisne na levi pedal, se namreč celotna tipkovnica pomakne naprej, tako da kladivce oplazi namesto treh le eno struno. Zaradi tega ton postane nekoliko šibkejši, dobi bolj zastrto barvo. (Pri pianinih pedali funkcionirajo nekoliko drugače kot pri klavirjih. Ko pritisnemo na levi pedal pianina, se celoten mehanizem s kladivci pomakne naprej, bliže strunam. Udarec kladivca na struno je zato šibkejši in posledično je šibkejši tudi ton. Pri nekaterih pianinih je vgrajen tudi srednji pedal, ki pa ima popolnoma drugačno funkcijo kot tisti pri klavirjih, saj ga uporabljamo takrat, kadar s svojim igranjem ne želimo motiti drugih. Ob pritisku na ta pedal se namreč v notranjosti klavirja poseben vzvod, na katerega je pritrjena klobučevina, pomakne navzdol in se namesti tik pred strune. Kladivce tako ne more udariti direktno na struno, saj pred tem zadene klobučevino, zaradi česar zvok klavirja postane izredno šibek.)

Sicer pa sta kvaliteta in jakost tona v veliki meri odvisni tudi od strun. Od njihove dolžine, materiala in debeline je odvisna višina tona, ki odstopa tudi glede na napetost strune (za to mora redno skrbeti klavirski uglaševalec). Napetost med strunami je tako močna, da v koncertnem klavirju doseže tudi do 30 ton. Moč tona pa je odvisna predvsem od dolžine in diametralne razporeditve strun. V pianinu morajo biti strune zaradi omejenega prostora postavljene križno, pa tudi sicer so krajše, zato je tudi ton šibkejši. V salonskih klavirjih se strune že začno daljšati, najbolj vodoravno pa so dolge strune lahko postavljene v najdaljšem, koncertnem klavirju, kjer tudi najmočneje zvenijo.

Od gravicembala do Steinwayevega tricentenniala in Yamahinega spogledovanja z bodočnostjo

Ni naključje, da se tokrat posvečamo klavirju. Letos namreč klavir slavi 300-letnico obstoja. Po nekaterih virih naj bi klavir luč sveta zagledal 'šele' leta 1709, toda verjemimo tistim, ki slavijo že letos. Prvi klavir je nastal v Firencah v Italiji, izdelal pa ga je Bartolomeo Cristofori, ki je novi instrument poimenoval gravicembalo col piano e forte (čembalo za tihoin glasno). Novi instrument je postal naslednik čembala, a prvič v zgodovini instrumentov s tipkami se je nanj dalo igrati tako, da so imeli toni različne jakosti. Prvotno poimenovanje instrumenta se je v nekaterih jezikih, sicer v nekoliko modificirani obliki, ohranilo do danes. Angleško govoreči, Francozi, Španci, Nizozemci, Švedi ... ga (sicer z različnimi naglasi) imenujejo piano, Italijani pa pianoforte. Slovenci smo ohranili prvotno poimenovanje pri nazivanju pianina, manjše, pokončne kopije klavirja; za klavir sam pa smo prevzeli nemški izraz - Klavier, katerega koren izhaja iz latinščine (clavis - tipka); prvotno - do 18. stoletja - je označeval vse instrumente s tipkami (isti koren pri poimenovanju je imel tudi čembalu podoben instrument - klavikord).

Letos pa ne slavi samo klavir. Združenje EUROPIANO, v katerega so vključeni strokovnjaki za izdelovanje klavirjev, izdelovalci klavirjev, restavratorji in klavirski uglaševalci, se tudi ponaša že s petdesetimi leti obstoja. Člani so se nedavno zbrali tudi na konferenci v Italiji, ki je potekala od 28. maja do 3. junija v krajih Cavalese, Val di Fiemme in v Dolomitih. Dogajanje na konferenci je bilo zelo pestro - od strokovnih seminarjev in raznovrstnih koncertov do prostega dneva, namenjenega nakupovanju v Benetkah. Za udeležence pa je bil prav gotovo najbolj zanimiv obisk v kraju Sacile v provinci Pordenone, kjer izdelujejo klavirje znamke Fazioli.

Tovarna klavirjev Fazioli pianoforti se je prvič predstavila na glasbenem sejmu v Frankfurtu leta 1981, leto po nastanku. Takrat so na tem sejmu, na katerem vsako leto predstavijo novosti iz glasbenega sveta, predstavili svoje prve štiri modele klavirjev - dolžine 156, 183, 228 in 278 centimetrov (pianinov pri Fazioliju ne izdelujejo). Kmalu zatem so si ti klavirji začeli pridobivati vse več privržencev - med laiki in med profesionalci, ki so lahko nekaj let kasneje začeli izbirati tudi med modeli dolžin 212 in celo 308 centimetrov. Faziolijeva posebnost je ta, da klavirje v celoti izdelujejo ročno (les dobijo iz bližnjih gozdov, pa tudi iz Avstrije in Hrvaške), prav zato faziolija imenujejo tudi 'stradivari med klavirji'. Na leto pri Fazioliju izdelajo 60 klavirjev (doslej 670), pri izdelavi posameznih modelov pa se prilagajajo tudi željam in potrebam kupcev. Glavna skrb izdelovalcev faziolija je, da klavirjem omogočijo čim večji dinamični razpon - od najtišjega ppp do najglasnejšega fff. Da pa bi imel klavir čimbolj pojoč, zveneč ton v melodijah in lep zvok v hitrih, zlasti tihih pasažah, so uvedli celo poseben, četrti pedal.

Medtem ko fazioli šele osvaja klavirski svet, pa ima že vrsto let vodilno vlogo pri izdelavi in prodaji klavirjev hamburško-newyorška proizvodnja klavirjev znamke Steinway and Sons. Dinastijo je leta 1836 ustanovil Nemec Steinweg, ki se je leta 1850 preselil v ZDA, že pet let kasneje pa je za izdelke dobil prvo nagrado na velesejmu Ameriškega Instituta. Odtlej je šla slava steinwayev samo navzgor, saj so številni novi patenti instrumentu omogočili bolj trdno mehaniko (še v Lisztovem času so strune nenehno pokale pod pianistovimi prsti!), lep ton širokega razpona in zanesljiv pedal. Leta 1880, ko je Steinway dobil svoj oddelek v Hamburgu, pa je postal ta klavir skorajda univerzalen, njegovo ime pa je do danes že tako razširjeno, da včasih preprosto namesto izraza 'klavir' uporabimo kar 'steinway'. Ob tristoletnici so v tovarni Steinway napravili poseben hommage klavirju. V sodelovanju z mednarodno priznanim oblikovalcem pohištva, Dakoto Jacksonom, so izdelali tako imenovani klavir Tricentennial. Ta 188 centimetrov dolg model, ki bo stal okrog 80.000 ameriških dolarjev, je ročno izdelan in v končni fazi bo izdelanih le 300 primerkov klavirja, v katerih bodo prvič doslej zaobjeti znanje in izkušnje obeh - evropske in ameriške proizvodnje klavirjev.

Seveda pa Fazioli in Steinway nista edini znamki, ki ju najdemo na glasbenem tržišču. Pogosto ime v koncertnih dvoranah je tudi dunajski Bösendorfer (ustanovljen leta 1828), izjemno razširjena pa je tudi Yamaha, ki prav letos slavi 100 let izdelovanja klavirjev. Yamahini klavirji po mnenju mnogih ne presegajo Steinwayevih (četudi sta na yamaho zelo rada igrala Svjatoslav Richter in pozni Glenn Gould); zato pa imajo vodilno vlogo pri izdelovanju električnih klavirjev, ki zaradi dostopnejših cen in praktičnosti (igranje s slušalkami – ne da bi motili sosede in celo sostanovalce, prenosljivost instrumenta) pridobivajo vse več kupcev. Prav zaradi tega se Yamaha ob stoletnici ni predstavila z novim prototipom klasičnega klavirja, temveč z digitalnim klavirjem, ki naj bi postal uporabljan šele v bodočnosti. Gre za Yamaha Disklavier Pro 2000, ki je zgrajen na osnovi procesorja Intel Pentium III, uporabnik pa ga lahko upravlja kar z glasom. Z diska, na katerem je posnet pianistov nastop, lahko na monitorju, ki je vgrajen na tem klavirju, spremljamo podobo pianista (posneto v DVD verziji), med poslušanjem koncerta pa lahko spremljamo premikajoče se tipke in pedale. Za zdaj so pri Yamahi naredili šele tri verzije tega klavirja (ker ga izdelujejo ročno, potrebujejo za vsak izdelek sedem mesecev dela). Sprva so Disklavier nameravali uporabiti zgolj za promocijo ob prazniku - toda že prvi sejem, na katerem je bil klavir predstavljen, je privabil tudi potencialne kupce.

Klavir ali pianino?

Kadar se odločamo za nakup klavirja, se pred nami začnejo odpirati številne možnosti. Skorajda neverjetno je, koliko klavirskih znamk je na voljo - poleg že naštetih tudi Bechstein, Blüthner, Boston, Kawai, Young Chang, Pleyel, Schimmel, Petrof in še mnogi drugi. Včasih pri nakupu odloča tudi cena. Za Yamaho Disklavier Pro 2000 se odločajo le najbolj petični, saj je s ceno 330.000 ameriških dolarjev to najdražji klavir na tržišču (ni čudno, da ima vzdevek rolce royce med klavirji!). Včasih se zelo dobro obnese tudi rabljen klavir ali pianino (tak pianino lahko pri nas najdete že pod 100.000 SIT), ki ga je možno tudi ustrezno restavrirati. Pianini so seveda dosti cenejši (njihova cena se pri nas giblje med nekako 400.000 in tudi čez milijon SIT), so pa tudi bolj praktični, kar se tiče postavitve v prostoru. Zanje se lažje najde prostor ob steni, medtem ko klavirji (katerih cene se gibljejo nekje med milijonom in pol ter 14 milijoni SIT) zahtevajo velik prostor, v katerem se zvok lahko širi. Kadar razmišljamo o tem, kam in kako klavir postaviti, je treba tudi zagotoviti, da bo v prostoru stalna temperatura, da klavir ne bo postavljen preblizu okna, od koder bi nanj sijalo sonce, ali preblizu radiatorjev, kjer bi se les lahko povsem izsušil. Paziti je treba, da je v prostoru dovolj vlage, in v ta namen so na tržišču tudi posebne naprave, ki nadzorujejo in vzdržujejo vlago v klavirju. Če vse to ni zagotovljeno, se nam poleg drugih nevšečnosti obeta najmanj, da bo klavir nenehno razglašen, saj bodo vijaki, na katere so privite strune, nenehno popuščali. Toda nikar se sami ne lotevajte privijanja strun - vsaj enkrat na leto prepustite to delo dobremu klavirskemu uglaševalcu.

Še tako dober klavir ne bo kar ad hoc (brez vadbe) naredil dobrega pianista, pod prsti dobrega pianista pa lahko zazveni in poje celo nekoliko slabši klavir. S. Richter je bil znan po tem, da se mu ni upiralo igranje na slabših klavirjih, Shuri Cherkasskemu pa je kljub slavi doma zadoščal zgolj pianino. Najsibo klavir ali pianino - pianist vzpostavi z njim tako oseben odnos, da klavir zveni tako, kot ga 'uglasi' lastnik. Kolikokrat začutim, da mi klavir, postavljen v kakšni glasbeni ali osnovni šoli, na katerega venomer igrajo (pa tudi brezbrižno tolčejo), v rezkih tonih pripoveduje svojo žalostno zgodbo. Toda kako blestijo steinwayi v koncertnih dvoranah - kar čutim, kako vdane so tipke, po katerih so se še pred nekaj dnevi sprehajali prsti koncertnega pianista! In četudi mi morda ne boste verjeli, vam bom povedala še zgodbo svojega pianina, na katerega sem vadila nekaj časa, ko sem v hiši živela še z nekaj drugimi pianisti. Neko popoldne, ko sem se vrnila domov, sem takoj ob vstopu v sobo začutila poseben mir in zadovoljstvo, ki sta žarela v prostoru, katerega center je bil pianino. Takoj sem vedela, da je tisto dopoldne na mojem pianinu vadil sostanovalec, ki je pravi pianistični genij ...

Največ vam bodo klavirji povedali o sebi, če boste nanje igrali. Lahko jih preizkusite kar v kakšni trgovini s klavirji - v Sloveniji jih najdemo v Avtotehni na Slovenski v Ljubljani, salonu klavirjev BenTon v Mengšu ali pa blizu Škofje vasi na Štajerskem, če naštejem samo nekaj trgovin). Poleg že omenjene Siepmannove knjige si znanje o klavirjih potešite tudi v knjigi Piano Davida Crombieja ali recimo 88 Keys: The Making of a Steinway Piano (Miles Chapin). Nekaj informacij lahko dobite tudi na internetu na naslovu: www.ptg.org/framset.htm (stran ameriškega združenja klavirskih tehnikov), domala vse (med drugim tudi internetne naslove izdelovalcev klavirja ter mesečnik In Tune) pa na naslovu: http://www.pianoworld.com. In še nekaj misli in šal o klavirju, objavljenih na teh internetnih straneh:

- Zakaj imajo klavirji toliko glavobolov? Zato, ker so njihove strune pod tako močnim pritiskom.

- Zakaj se je klavir smejal? Zato, ker je nekdo žgečkal njegovo ebenovino.

- Življenje je kot klavir - kaj dobiš od njega, je odvisno od tega, kako nanj igraš.

- Nekoč sem šel na koncert, kjer je neka gospa igrala tako slabo, da je sam gospod Steinway prišel na oder in zbrisal svoje ime s klavirja.

(Prihodnjič, ob 250-letnici smrti J. S. Bacha, pa o drugačni simbiozi: med skladateljem, čigar genij se je zapisal v večnost, in pianistom futuristom, Glennom Gouldom.)

Damjana Zupan

IZ ČESA SO IZDELANI DELI KLAVIRJA (povzeto po Siepmannovi knjigi; pri nekaterih so glede na različnost klavirskih znamk možna rahla odstopanja materiala)

NOTRANJI : železni odlitek

ZUNANJI OBOD: laminiran mahagonij ali javor

BELE TIPKE: prej slonovina, zdaj plastika

ČRNE TIPKE: prej ebenovina, zdaj pobarvan les hruške

KLADIVCA: zunanji del ovčja volna, notranji del mahagonij

STRUNE: zgornje - jeklo, spodnje - jeklo, zavito v baker

MEHANIZEM: jeklo, baker, les, klobučevina, usnje

PEDALI: jeklo, les, medenina

RESONANČNO DNO: raznolik les, star od 70 do 100 let, lepljen

KONČNI IZDELEK: ebenoviran, lakiran