Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Katarina Višnar

Saloon

Lo-fi zvok iz hi-fi src

Saloon se uvršča med skupine, ki brez zadržkov poudarijo, da igrajo pop glasbo. K sreči je naša doba bogata z glasbenimi izdelki, kjer je lahko pridevnik 'pop' zaščitni znak kvalitete in inovativnega pristopa k načeloma prežvečenim glasbenim vzorcem. Eni takih so Stereolab, ki jih novinarji pogosto uporabljajo kot možen vzor Saloon in primerjavo glasbenemu pristopu, ki ga skupina razvija. In vendar bi Saloon težko uvrstili v predal zgolj britanskega indie popa.

"Glasba je edini pravi način, s katerim se lahko izrazim," pravi Adam Creswell, basist, ustanovitelj in po potrebi tudi menedžer kvinteta Saloon. "Pop glasba je bila od nekdaj moja prava ljubezen, skupino sem ustanovil samo zato, ker sem hotel ustvarjati zvrst glasbe, ki bi si jo želel tudi sam poslušati doma. Nikoli nismo pričakovali, da bo postal Saloon kakorkoli uspešen – in zdaj se mi pravzaprav zdi, da smo zabredli že pregloboko, da postaja glasba edino sredstvo bega pred puhlim vsakodnevnim garanjem v povprečnem angleškem satelitskem mestu, Readingu." Za zdaj je Adam zaposlen v trgovskem podjetju, njegovo delo ni "ne glamurozno, ne zelo rokenrol", in še vedno čaka na svojo priložnost. Tako je tudi z drugimi člani skupine, ki so vsi tako ali drugače zaposleni, razen pevke Amande, ki študira glasbeno tehnologijo. Pogodbe z založniki skupina še nima. Besedila pišejo v angleščini, španščini in francoščini, ponekod je v zvoku očiten vpliv španskega melosa in, morebiti, zgodnjih Velvet Underground. Melanholično zveneče pasaže brez zadržkov pospremijo z nenavadnim piskanjem, distorzijo, brnenjem. Skupino sestavljajo Amanda Gomez (glas, kitara, moog, melodika), Alison Cotton (viola, klaviature, teremin), Matt Ashton (kitara, klaviature), Adam Creswell (basovska kitara, moog) in Michael Smoughton (bobni, glockenspiel). V dveh letih obstoja so izdali tri male plošče in se pojavili na štirih kompilacijah. Ves ta čas redno brusijo zvok na številnih koncertih in vzbujajo vedno večje zanimanje glasbene publike ter kritike; močno upam, da jih bo pot kmalu pripeljala tudi v Slovenijo.

Nedavno ste ponovno nastopili doma, v Readingu – kako je bilo?

Mike: To je bil uvodni žur za našo novo malo ploščo Shopping/Song For Hugo. Igrali smo mešanico starih in novih pesmi, da bi dali občutek različnih zamisli. Ker je bil nastop žur, se je dobro obneslo, da smo ohranjali precejšnjo dinamiko v dogajanju. Tudi obisk je bil dober, kar navsezadnje zelo pomaga nastopu.

Alison: Igrati v Readingu je vedno res dobro, ker je scena prijetna in znana. Zdaj pa je še toliko bolj vznemirljivo, kajti na začetku smo igrali večinoma za prijatelje, medtem ko zdaj nastaja prava baza oboževalcev. Ko pogledaš v publiko, lahko vidiš ogromno tujih obrazov, in to je nenavadno, če igraš v domačem kraju, hkrati pa tudi zelo dobro in opogumljajoče. Sploh, ker je bil koncert razprodan.

Matt: Najboljša stvar so bili srebrni baloni, na katerih je pisalo Shopping.

Nisem vas še slišala igrati v živo, toda studijski posnetki dajejo vtis, da je vaš koncertni zvok enako kompakten, natančen, zato močan. Kako bi opisali raziskovanja Saloonovega zvoka od začetkov, leta 1998, do danes? Ali ste že takrat vedeli, v katero smer hočete razvijati zvok?

Amanda: Vedno mi je težko opisati naš zvok. Po moje gre bolj za naključne vplive, kombinirane s pomanjkanjem instrumentacije; stremimo k rušenju meja, ne da bi se tega zavedali. Našo glasbo so opisali kot brneči folk, to nas dobro opiše, čeprav je skoraj vsaka nova pesem, ki jo napišemo, drugačna od prejšnje.

Matt: Ko smo začeli, smo vedeli, kakšen zvok hočemo. Na nekaterih mestih že zveni tako, kot smo hoteli, na drugih še ne. Vesel sem, da je tako, sicer bi bilo na smrt dolgočasno. Hkrati je fino biti sem ter tja presenečen. Res je super, če prideš do nečesa – zvoka, priredbe, česar še nikoli ni bilo slišati. Zaradi tega se tudi ukvarjam z glasbo.

Mike: Res, imeli smo načrt, toda nikoli nismo čutili, da mu moramo slepo slediti. Želeli smo ustvarjati »jazzy space pop« zvok, toda nekje na poti smo zašli v skrajnosti, kot sta folk in noise. Po moje je ravno to omogočilo izčiščenje zvoka, ki je manjkalo v našem prvotnem, precej trendovsko obarvanem načrtu. Smešno, toda zdi se mi, da se zdaj, z najnovejšimi pesmimi, vračamo k tem prvim nameram, toda zdaj so izboljšane z izkušnjami, ki smo jih pridobili. Ogromno smo se naučili o strukturi in nadzoru, in rad imam, ko Amanda najde pravšnjo melodijo nasproti groovu.

Novinarji in promotorji imajo nekoliko težav pri opisovanju Saloonovega zvoka, menda so vas celo uvrščali na spored s folk in punk bendi ... jih je zmedlo vaše ime?

Matt: Mislim, da je tako zato, ker imamo tihe in glasne drobce, normalne in odbite drobce, morda celo ne tam, kjer jih pričakujejo, in to ljudi zavaja. Vsi mislimo, da je to odlično.

Mike: Ne, ne mislim, da je zaradi imena. (Namenoma smo izbrali nevtralno in dvoumno ime, da bi si pustili veliko svobode.) Ljudje iz glasbenega sveta v Združenem kraljestvu radi primerjajo in umeščajo zadeve v kategorije – “Readingov odgovor na Stereolab” je njihov favorit! To je le besedna bližnjica. Seveda imamo raje, če smo opisani z drugimi besedami; najbolj natančni od teh opisov stremijo k abstraktnemu – “ljubimca se poljubljata na žičnici” – ali pa nadrealističnemu – “Velvet Underground nastopajo v Modrem Petru” (Modri Peter je zelo konservativna otroška televizijska oddaja z želvo po imenu George, ki šest mesecev na leto spi zimski sen). Zaradi naše pevke promotorji ugibajo, ali smo na sledi Riot Grrrls ali The Corrs, in ne vidijo, da imamo, kljub kratkemu stažu, dosti več skupnega z umovanjem drum’n’bassa ali z natančnostjo dobrega reggaeja.

Alison: Kako se že reče, "pisanje o glasbi je kot plesanje na arhitekturo". Verjetno je težko opisovati neko glasbo, toda morda imamo tako edinstven zvok, da ga ne razumejo. Ljudje, ki nas uvrščajo skupaj z ničvrednimi skupinami, pač nimajo pojma.

Adam: Po mojem mnenju obstaja le peščica skupin, ki počne podobne stvari kot mi, zato nas morajo promotorji uvrščati z neustreznimi skupinami. To pove veliko o razmerah na glasbeni sceni in o kvaliteti promotorja. Konec koncev s takšnimi skupinami ne moremo igrati v nedogled.

Zvok skupine dopolnjujejo nekatera, za pop dosti netipična glasbila – viola, trobenta, melodika. Videti je, kot bi kontrastirali zelo tople zvoke (viola in melodika) ter zvoke mooga in teremina. Kako bi opisali končni učinek takšnih kontrastov?

Matt: Prav to nam je zanimivo, kontrast. To in izziv, da bi takšne zvoke umestili skupaj v pop s sijajnimi melodijami. Melodija je enako pomembna kot netipični in hrupni zvoki.

Mike: Najprej: pet nas dela glasbo, zelo redko imamo enake namene, tako da je kontrast samoumeven. Teksture so lahko tako mogočne v glasbi – so otipljive in se držijo melodije ali harmonije. Nisem oboževalec velikih in razsežnih godalnih sekcij, zame je to le še ena sleparija, že znana bližnjica. Toda če so tu godala, piščali, flavte, trobila in kitara v vsakem zvočniku, mi takšen zvok nekaj pomeni, kajti tudi življenje je navsezadnje takšno - polno zvokov. Tople organske zvoke – kot so Amandin glas, viola in bobnanje - postavljamo nasproti hladni natančnosti sintetizatorjev. Mislim, da vidijo ljudje v tem smisel. Svoja življenja preživljamo z napravami: z njimi delamo – kot na primer ta intervju (ki je bil narejen po elektronski pošti, op. a.) -, igramo igrice, vlagamo vanje svoj čas in ljubezen, celo ljudi nadomeščamo s stroji in jih uporabljamo, da bi nas zadovoljili. Potem, se mi zdi, je prav, da tudi na odru delamo glasbo z njimi.

Adam: Po mojem celo ne izkoriščamo dovolj nenavadnih instrumentov. V neki pesmi (Impact) smo poskusili z uporabo vrtalnika, toda zamisel smo opustili, ker je zvenel kot sušilec za lase. Morda ga bomo umestili kam na album.

Teremina ne poznam – kaj je?

Amanda: To je elektronska naprava za ustvarjanje šumov z ločevanjem električnega polja okrog žice. V začetku 20. stoletja ga je izumil Leon Theremin in najprej so ga imenovali etereton. Privlačno.

Matt: V osnovi je majhna škatla z žico, ki ustvarja zvok, kot bi kakšen vesoljski deček ravnokar pognal v dir leteči krožnik.

(Websterjev slovar pravi, da je teremin glasbilo, ki ustvarja elektronski zvok, višino in glasnost tona pa upravlja igralec z rokama, ki ju približuje in oddaljuje od dveh anten, op. a.)

Kako nastajajo vaše pesmi?

Adam: Pesem kar pride. Včasih sedim v sobi, ugasnem luč, nastavim moog, da brni ali igra ritem, in čakam, kam naju bo odpeljalo. Če nič drugega, ob moogu nimam občutka, da skladam sam.

Amanda: Ponavadi pride kdo od nas z zaporedjem akordov ali melodijo, to igramo na vajah, nato pa vsak zase napiše svoj del in komentira tisto, kar počnejo drugi. Naredimo grob posnetek na trak, to vzamem domov in izpopolnjujem melodijo. Z Adamom nato skupaj napiševa besedilo. Ni ravno najbolj romantična tehnika, toda deluje!

Mike: Včasih z Mattom igrava neko temo do neskončnosti ali pa vsi igramo okoli fraze na klaviaturah, nanjo obešamo vse prispevke. Včasih se pogovarjamo o občutku, ki je skrit za pesmijo, da bi tako dobili fokus. Ta je ponavadi abstrakten in pomeni različne stvari vsakemu od nas – "Brezno", "Čakanje", "Prazna cesta", "Mizica za kavo". Rajši imamo togo strukturo – nič neskončnih improvizacij in solov (brrr!). Ponavadi že takoj na začetku določimo naslov komada.

Lahko naštejete glasbene vplive?

Alison: Všeč so mi Mercury Rev, The Flaming Lips, Dandy Warhols, The Bunnymen, The Beta Band, PJ Harvey, Yo La Tengo, Doves, marsikaj iz šestdesetih let, psihedelija ...

Amanda: Naši vplivi se nenehno spreminjajo, to je ena od naših prednosti, se mi zdi. Ko odraščaš, imaš za idola nekega umetnika ali skupino, nato nekega dne enostavno zate ne deluje več. Toda obstaja nekaj umetnikov, za katere mislim, da jih ne bom nikoli prerasla: The Velvet Underground, Broadcast, Belle and Sebastian, Nick Drake ...

Mike: Blur, Studio 1, Velvet Underground, David Holmes, Primal Scream, soulovska glasba, Air.

Matt: Nekoč – nekaj rockovskih skupin, ki se jih danes sramujem. Zdaj - Yo la Tengo, DJ Shadow, Smog, Boards of Canada, the Velvets, Levy in tako naprej in tako naprej.

Adam: New Order, Galaxie 500, Mahogany, Harry Stoneham, Magazine, Add N to X.

Mi lahko za konec zaupate glasbene načrte za bližnjo prihodnost?

Matt: Pisanje novih pesmi – glasnih, počasnih, svetlih, tihih, debelih, hitrih, temnih in tenkih. V osnovi si želim, da bi zmedli še več novinarjev in da bi nas to razveseljevalo.

Alison: Kar se tiče plošč, pripravljamo deljeno malo ploščo skupaj s Sonic Catering Band za založbo Hotel Records, nato pa bomo izdali nekaj – morda pesem Electron - za sijajno birminghamsko založbo Bearos.

Mike: Da bi se naše plošče prodajale po trgovinah letališč. Da bi še več igrali po Združenem kraljestvu. Da bi izdali še eno deljeno malo ploščo. Da bi imeli poletni hit s pesmijo Electron. Da bi prišli dol do Slovenije in se srečali z vsemi vami.

Katarina Višnar

Izbor do sedaj objavljenih posnetkov:

Lisa Millennium, Conquistador(Belmondo Productions – CD, 1998), razprodan

Futurismo, Forget To Fade Out (Artists Against Success AAS023 - 7" z Lazer Guided, 1999)

stik: www.aas.mcmail.com

Shopping, Song For Hugo(Amberley Records AMY013 - 7", 2000)

stik: www.amberleyrecords.co.uk