Wire

Vrnitev žice

Rockovske skupine se vračajo iz različnih razlogov. Nekatere si želijo le povrniti del stare slave, druge bi zaslužile še kak cekin. So celo take, ki se vrnejo zgolj zaradi zadovoljevanja ustvarjalne sile. Le malo pa je takih, ki bi jih vrnila ponudba od zunaj. Med slednje sodi legendarna angleška postpunkovska skupina Wire.

Kot se rado zgodi, so bendu začeli peti hvalo šele po razpadu. Pokloni so deževali od vsepovsod. Med večjimi so jim s priredbo komada Strange (objavljen na albumu Document) naredili uslugo R.E.M., med neodvisnimi pa je množica ustvarjalcev, ki so se tako ali drugače spogledovali z delom angleške četverice, skoraj nepregledna. Najbolj razviden pokazatelj širokih vplivov je 'tribute' album pod naslovom Whore, predvsem slogovna širina in dovolj ugledna imena prisotnih pa pričajo o globokih sledeh, ki so jih za seboj pustili Wire.

Skupino sem ujel na nastopu 15. maja v New Yorku, na eni redkih postaj povratniške turneje. Ustanovni član, Bruce Gilbert, se je rad odzval prošnji za pogovor. Malce je pripomoglo tudi dejstvo, da je pred nekaj leti nastopil v Ljubljani s samostojnim programom, ki je prisotnim še dolgo zvenel v ušesih. Takrat Bruce ni nakazal možne ponovne združitve Wire; njegova improvizacija s strogo elektronskimi izvori zvoka - ali bolje hrupa - je bila svetlobna leta daleč od kakršne koli oblike, ki bi jo še lahko poimenovali rockovska glasba.

Nisem ovinkaril. Takoj razčistiva najbolj vročo stvar, ki kliče po razkritju. “Ponudili so nam nastop v dvorani Royal Festival Hall, kot živim legendam, to je bilo zame malce strašljivo. Poklical sem druge in vsem se je zdela zamisel dovolj zabavna in zanimiva, da smo povabilo sprejeli. Še posebej, ker smo imeli pri organizaciji večera povsem proste roke. Royal Festival Hall je v glavnem namenjena klasičnim koncertom, ne električnim, vendar se nam je zdela povsem primerna. Organizator je tudi omogočil Grahamu, ki živi na Švedskem, da je prišel v London na naše skupne vaje. Vse skupaj je bila dobra priložnost, da vidimo, česa smo sposobni. Kmalu po obvestilu o tem nastopu smo dobili še nekaj ponudb za koncerte, in sedaj smo tu.”

Wire so na teh nastopih igrali le staro gradivo. Od tistega zgodnjega, ko jih je večina imela še za pravoverno punkovsko skupino, do že močno pop sofisticiranega s konca osemdesetih let. Tokrat zadnjič; malce kot nostalgičen spomin, nekaj kot prilika za tiste, ki skupine v zgodnjem obdobju nismo imeli možnosti videti na delu v živo. In obenem priložnost, da Bruce Gilbert oriše razmere v Angliji ob času nastanka skupine, kot jih je videl s svojimi očmi. “Takrat, ko se je v Angliji začela punkovska eksplozija, je imela zelo majhen odziv v nacionalnih medijih. Večinoma se je dogajala glasba, ki smo jo imenovali pub rock. Te skupine so vadile kakšnih 400 pesmi drugih avtorjev, najraje Chucka Berryja, in to je bila glavna scena, ki se je dogajala v klubih. Medtem so velike skupine igrale res staromodno glasbo.

Formirali smo se bolj po naključju. Resda v istem času, kot je nastala punkovska eksplozija, a se nikoli nismo imeli za del tega gibanja. Dobra stran punka je bila, da so se odprli prostori, ki so bili prej rezervirani za pub rock. Tudi neznane skupine so imele naenkrat možnost igranja v klubih, namesto priredb so igrale svoje stvari. Obenem so se odprle založbe in začele podpisovati snemalne pogodbe s punkovskimi skupinami. Ker so tudi nas uvrščali mednje, smo zelo hitro prišli do pogodbe (smeh). Kmalu smo lahko izdali album, to je bila za nas edina sprejemljiva možnost, kako se predstaviti občinstvu.”

Wire so bili v začetkih navezani na punk rock. Le da njihovi poenostavljeni kitarski prijemi niso črpali iz zapuščine rock'n'rolla, temveč lahko najdemo navdih v avantgardnem in progresivnem rocku, začetna eksplozija punk rocka jim je dala le potrebno svežino in energijo. Repetitivni, odprti akordi so stopnjevali napetosti, ki so se sproščale v odsekanih, ekspresivnih glasovih. Brez odvečnega balasta, saj so pesmi le redko trajale dlje kot dve minuti. Na prvi album Pink Flag so jih uvrstili kar enaindvajset. V skupnem trajanju manj kot štiridesetih minut. Bile so bolj skice, ki jih je šele poslušalec razvil v celovito sliko. Tudi zato, ker se sploh niso imeli za glasbenike. “Bili smo bolj art skupina. Moje osnovno zanimanje so skulpture, postavljam instalacije v umetniških galerijah in podobno, tako da Wire razumem kot zvočno instalacijo. Še pred Wire sem delal kot tehnik v studiu na univerzi, eksperimentiral z elektroniko, delal zanke in hrup. Tja so prihajali ljudje podobnih nagibov, le da so igrali kitare. Prosili so me, da se jim pridružim. Naslednji korak je bil punk rock. V začetku se nam je zdel dokaj zanimiv, a se je hitro obrnil v kliše in na nas kmalu ni imel več nobenega vpliva.”

To povsem drži. Že drugi album Chair Missing je velik korak naprej. Wire so v kitarsko godbo začeli vpletati elektronske manipulacije, razvili so se tudi kot glasbeniki, in to znanje obrnili v še bolj raziskujočo glasbo. Kaj šele album (imenovan po številu nastopov, ki so jih imeli do tedaj), na katerem so razširili paleto zvokov, razgibali strukture in se na pridanem maksi singlu že močno približali postindustrijski in elektronsko generirani odtujenosti kakšnih Cabaret Voltaire. Takšna širina izraza je ponujala vse več načinov ustvarjanja, ki so jih kot skupina že težko uskladili. S takim razvojem dogodkov je bila nezadovoljna tudi založba EMI, pravzaprav podružnica Harvest (mimogrede, v lasti samih Pink Floyd). “Z EMI smo imeli težave. Ker smo bili polni zamisli, smo želeli delati glasbo hitro in poceni, kot posamezniki in kot skupina. Najprej je želel samostojni album objaviti Lewis - in že tu se je zapletlo. Založba je namreč želela, da se posvetimo le skupini. Podrobno smo prebrali pogodbo, ki nam je naložila objavo štirih albumov v določenem časovnem obdobju. Namesto novega albuma smo raje počakali na iztek pogodbe in odšli. Menedžer je bil ves iz sebe, a je kmalu uvidel, da pri EMI ni bilo prihodnosti. Zelo punk, kajne?”

Po prekinitvi pogodbe z EMI so se razšli tudi Wire. Nekaj je pripomogla tudi skupna turneja s pionirji art rocka Roxy Music. Ko so Wire, še polni idealizma, 'v živo' spremljali nekdaj ustvarjalne glasbenike, kako se posvečajo le še visokemu življenjskemu slogu, so se raje razšli, kot da bi se razvijali v umetniško prostitucijo, kot je tedaj, leta 1980, razhod z izjavo pospremil Graham Lewis. Bil je tudi prvi, ki je višek zamisli uresničil z objavo samostojnega albuma, drugi pa so mu zvesto sledili. Skupaj z Gilbertom sta kot Dome objavila serijo štirih albumov in še radikalizirala početje Wire. Za Gilberta so bili Dome le nadaljevanje studijskih eksperimentov še iz časa dela na univerzi Watford. “Elektronsko glasbo sem ustvarjal že pred ustanovitvijo Wire. Ko sem začel, so bili Throbing Gristle še otroci. Veš, bil sem 'izolacionist' pred 'izolacionizmom' (termin se je uveljavil pred nekaj leti, ko je pri založbi Virgin izšla dvojna zbirka sodobnih elektronskih eksperimentov pod naslovom Isolationism - Ambient 4, op. a.). Kitaro sem začel igrati v Wire, da smo lahko skupaj ustvarili določeno vrsto hrupa, čeprav nisem čutil posebne naklonjenosti do glasbila. Še sedaj je ne, občudujem pa ljudi, ki dobro igrajo kitaro. To pomeni, da pozabijo, da igrajo. Ko postanejo del instrumenta. Pomembnejši je zvok, ki ga pri tem ustvarijo, ne pa hitrost in spretnost igranja.”

Medtem sta se druga dva člana Wire posvetila bolj skladanju 'pravih' pesmi. Bobnar Robert Gotobed se je udinjal kot studijski glasbenik, a to ga ni odvrnilo od objave štirih velikih plošč spevnih pop pesmi z ambientalnim pridihom Briana Ena, Colin Newman je objavil album A-Z pod svojim imenom in kasneje še dva kot He Said, potem pa se je odpravil na daljše potepanje po Indiji. Ko se je vrnil, je začutil potrebo po skupinski izkušnji. Stopil je v stik z drugimi - in (očitno) prva priložnost se je pokazala ob ponudbi nastopa v Muzeju modernih umetnosti v Oxfordu, kjer sta zvočno instalacijo postavljala Gilbert in Lewis. Po vsega treh dneh skupne vaje so Wire nastopili junija leta 1986 in že predstavili nekaj novih pesmi. Novembra istega leta je izšel maksi singel za Mute Records. Stike sta navezala že Gilbert in Lewis s projektom Emmo, v katerem je sodeloval šef založbe Mute, Daniel Miller. Tako so Wire naenkrat pristali v neodvisnih vodah, kamor tudi sodijo. Četudi z naklonjenostjo normalni, recimo, pop strukturi pesmi. “Nisem popolnoma prepričan, če so bile naše pesmi na ploščah za Mute bolj sprejemljive kot prej pri veliki EMI. To naj ocenijo drugi. Vedno so nas zanimale tudi pop pesmi, kot ideja, ki jo je veljalo raziskati,” me je z izjavo presenetil Bruce Gilbert.

Wire so se leta 1986 vrnili v drugo. Tedaj že v službi tehnologije, ko so na osnovi semplov gradili samosvoje pop pesmi. Najbliže sredinski, še vedno neodvisni produkciji tistega časa je bil singel Ahead, z basovsko linijo in diskoidnim ritmom, 'ukradenim' New Order. Še po dveh podobnih albumih se je odvečnega počutil bobnar Robert. Drugi so ga zamenjali z ritem mašino in iz imena celo odvrgli črko 'e'. S ploščo The First Letter so zgolj pokazali, da zadovoljivo delujejo le kot originalni kvartet. Razhod je bil neizbežen.

Razvejanost njihovih nadaljnjih dejavnosti je skorajda nepregledna: od samostojnih izdaj na ploščah do številnih sodelovanj in ustanovitev založb, specializiranih za karseda obskurne, projektne podvige. Bruce se je pri tem sploh počutil svobodnega in je v lastnih delih opustil kakršno koli 'šolo' in navezave. Njegova elektronska zmešnjava je nastajala spontano, brez vnaprej zamišljenega koncepta in namena. Je improvizirana in posneta v realnem času. “Da, to je moja trenutno najljubša metoda. Najraje snemam doma na dokaj primitivni opremi in kasneje vse skupaj zrežem (editiram) v studiu. Tako najlaže ujamem pravi trenutek. Sem velik ljubitelj digitalnega rezanja in moj naslednji projekt bo narejen samo z računalnikom,” mi je zatrdil pred tremi leti pred nastopom v Ljubljani. Očitno bo moral ta 'projekt' še malce počakati, vsaj toliko, da se izjasni usoda ponovno zbranih Wire. Predvsem pa so v tretje dosti previdnejši. “Zagotovo ne bomo podpisali z veliko založbo. To za nas ne bi imelo smisla, bil bi korak nazaj. Če že bomo posneli nove stvari, jih bomo tudi objavili sami, ker bomo tako ohranili nadzor nad prodajo. Razmišljamo pa, da če bomo, bomo ponudili nekaj bolj skrajnega od naših starih stvari.”

Zaradi stalnega prigovarjanja so le popustili Stevu Albiniju in z njim v producentskem stolčku posneli šest starih pesmi in eno novo. Albini v izjavi za angleški glasbeni tednik NME ni mogel skriti navdušenja: “Bilo je krasno, zame skoraj neverjetno. Wire so bili eden glavnih vzrokov, da sem se začel ukvarjati z glasbo. V studiu sem gostil že kopico precej znanih skupin, ampak tole je zame vrhunec. Spet igrajo tako dobro.”

A vse to je le poklon njihovim najbolj zagrizenim ljubiteljem. Wire se ne vračajo zaradi stare slave, temveč kot preizkus, če še lahko ponudijo kaj zares novega. Sicer ... “Naša prihodnost je popolnoma nejasna. Najprej bomo opravili te nastope, potem se bomo lotili skladanja novih pesmi. Pravzaprav si bomo vzeli teden dni časa za eksperimente in videli, kam nas vse skupaj pelje. Prav gotovo bo trajalo zelo dolgo, da bomo vsi zadovoljni z gradivom za ves album. Za zdaj niti ne vemo, če bodo 'novi' Wire sploh 'delovali', ker se bomo bolj posvetili tehnologiji. Tudi Robert naj bi se začel ukvarjati z elektroniko - ali se ji vsaj prilagodil. Ampak vse je odvisno od njega, vem le, da bi rad šel v tej smeri. Če ne bomo zadovoljni, bo to pomenilo konec Wire. Vsaj za deset let.”

Janez Golič

Izbrana diskografija:

Ping Flag (Harvest, 1977)

Chair Missing (Harvest, 1978)

154 (Harvest, 1979)

The Ideal Copy (Mute, 1987)

A Bell Is A Cup Until It Is Struck (Mute, 1988)

1985-1990: The A List (Mute, 1993)

Kompilacija pesmi, ki so jih izbrali ljubitelji

Whore: Tribute To Wire (WMO, 1996)

Različni izvajalci se lotevajo najljubših pesmi Wire. Izbor izvajalcev je nadvse širok, od posameznih članov in stranskih projektov Sonic Youth in Ministry, Band Of Susans do angleških Lush, Laike in Lion Tamers, ki so se specializirali le za preigravanje repetoarja skupine Wire.