Scott Becker, ur.

WE ROCK: So You Don't Have To

Incommunicado Press, San Diego, 1998

Neodvisni glasbeni časopis the Option je veljal za najboljšo in najvplivnejšo kroniko alternativne glasbe, ustvarjali, fotografirali in pisali so jo eni najvplivnejših glasbenih novinarjev v ZDA.

Osnovna ideja te glasbene revije je bila obrniti pozornost k odlični glasbi z obrobja. Glasbo, ki je bila v mnogih pogledih boljša od tiste, ki jo poslušalstvu na radijskih valovih ponujajo korumpirani didžeji in verižne glasbene trgovine. Splošno vzeto so bile zgodbe, objavljene v reviji, sila različne, izmenično so bili predstavljeni vzponi in padci najbolj intrigantnih rokovskih bendov devetdesetih let.

Scott Becker, vsa leta urednik revije, se je leta 1998 odločil, da nekatere najboljše pogovore zbere in objavi v knjigi. Kajti vsi mi, rock'n'roll in indie friki, asocialni zbiratelji plošč, bralci fanzinov, obsedenci z glasbo, smo petnajst let opazovali, kako so druge odvratne oblike modne pop glasbe obvladovale svet.

To je v bistvu zbirka intervjujev, ki so jo napisali 'glasbeni poraženci'. Obdobje štirinajstih let izdajanja revije Option je bilo obdobje razcveta tako imenovanega alternativnega rocka. Če izhajamo iz trditve, da Nirvanin Nevermind ni bil le začetek zmagoslavja alternativnega rocka, temveč njegov vrhunec, potem smo nevarno blizu naslednji trditvi, češ da je od takrat šla glasba samo še navzdol. Knjiga bi se lahko tu enostavno končala, odvisno od pogleda poslušalcev na zvezdniški položaj Nirvane. Toda, stopimo raje še korak nazaj v čas.

Entuziazem bendov tipa Nirvana in Sonic Youth je preprosto oživil rock. In najvažnejše, oboji so vztrajno imenovali skupine, pri katerih so se navdihovali. (Primer: Half Japanese, Wire, Can ...) Večina mladih ni še nikoli slišala za skupine, ki jih navajajo glasbeni idoli. Ne samo zato, ker so mnogi bendi izginili, še preden so poslušalci sploh 'zrasli', temveč predvsem zato, ker jih niso nikoli imeli prilike slišati na klasičnih rokovskih radiih. V veliki meri lahko trdimo, da je sodoben, alternativen rock, imenujmo ga tako, integracija teh prezrtih elementov, ki odlikujejo najboljše v popularni glasbi devetdesetih let od prejšnjih obdobij in omogočajo današnjim bendom, da zgradijo lastno generacijsko identiteto.

Prvi so se na naslovnici revije že davnega leta 1986 pojavili Sonic Youth. To je bend, ki obstaja dalj časa kot revija, ponovno so jih ponatisnili na naslovnici tudi leta 1998. Prav gotovo eden izmed najbolj ustvarjalnih in samozavestnih aktov v rokovski zgodovini. Mavrica njihove glasbe in njihovih karier je enako privlačna. Od umetniških rokerjev Lower East Sida do neodvisnih ljubljenčkov in alternativnih junakov in spet nazaj k veliki založbi umetniških rokerjev. Naravnost osupljivo!

Naslovno zgodbo so veliko pred Nirvano v reviji zasedli Fugazi in The Mekons. Dva čudna, nenavadna, samosvoja in izzivalno neodvisna benda. Vsak s svojo držo. In po dvajsetih letih, čeprav ve malokdo, so the Mekons največji rock'n'roll bend sploh. Prosto po Scottu Beckerju.

Biti moraš fan, če hočeš postati rokovski kritik. Če hočeš še več, si ustvariš revijo, kjer razgaljaš svoj pogled na glasbo, širiš svoj glasbeni okus, še posebej, če tako širiš polja glasbenega okusa nasploh. In še posebej, če odkrivaš glasbo, ki je na obrobju. Spregledana v medijih in nedostopna širši množici. Za odlično glasbeno revijo potrebuješ torej pravo mero fanovstva, znanja in veselja, dober izbor sodelavcev z izoblikovanim glasbenim okusom. Izven trendov in modnih smernic. Obstaja namreč pomemben segment rokovske zgodovine, ki je zgrajen iz rokovskih skupin, ki so bile v svojem času malo znane (in morda so žal še danes ...), toda ne glede na to so pomagale definirati glasbo, kot jo poslušamo danes.

Imeti odprta ušesa torej, vedno v iskanju novih, ustvarjalnih bendov, biti radoveden, ustvarjalen in avtentičen. Vztrajati v tako imenovanem 'manjšinskem' okusu do popularne glasbe: v naklonjenosti nekomercialnemu okusu, vztrajati pri togih standardih v relativistični kulturi in preseči vsakdanjo banalnost in komercializacijo radia, tiska in glasbenikov.

Vse to so Scott Becker in sodelavci v reviji Option počeli več kot desetletje. In vendar ...

Ali sem užaljen zaradi 'komercializacije' underground rocka? se sprašuje urednik v zadnjem uvodniku. Ne, gre preprosto za to, da ko postane glasba mrkih 'izobčencev' soundtrack množic, se v tem prenosu nekatere meje preprosto izgubijo. Obojega preprosto ne moreš imeti.

Zato je umolknil tudi the Option.

Varja Požar