Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano
ANTI-POP CONSORTIUM
Tragic Epilogue
75 ARK, 2000
Marsikdo vam bo zagotavljal, da aktualni hip hop produkciji zmanjkuje inovativnosti in ustvarjalnih domislic, ki so to glasbeno zvrst pilotirale vsa osemdeseta leta, tja globoko v sredo devetdesetih let. Na prvi pogled trditev sicer drži, še posebej, če ima poslušalec dostop le do hip hop zvoka, zapisanega na nosilcih, ki jih izdaja velika petorka multinacionalnih medijsko-založniških konglomeratov. Mediji – v mislih imam predvsem komercialni radio in televizijo – pač poberejo tiste stvari, ki so prinesene na krožniku in za katere se ni potrebno posebej truditi in jih iskati. Filter muzik in regulator globalnega glasbenega okusa so tako postale velike založbe, te pa so že zdavnaj izračunale, da je v večini primerov velikost dobička v obratnem sorazmerju z ustvarjalnostjo in inovativnostjo glasbenega izdelka.
Na srečo pa po svetu stopicajo različni ljudje – nekaterim založnikom pač ne boste mogli prodajati komercialnih dobičkonosnih jajc, ker jih že organsko ne prenesejo. Stvar se vam mogoče zdi logična, če tudi vi ne marate komerciale, a če je posredi človekova eksistenca, se bo marsikateri undergroundar odpovedal načelom. Tako smo bili v hip hopu že priča komercializacije marsikatere podzemnice, recimo Louda in Def Jama. A na njihovo mesto stopajo nove, ena med njimi je tudi newyorška 75 Ark. Pred kratkim je izdala ponatis razprodanega Koola Keitha alias Dr. Octagona, pod kataloško številko 75007 pa prvenec ultra inovativcev Anti-Pop Consortium.
Kot pove že ime, na tem disku ne boste našli blagoglasnih popastih viž, pa tudi ne klasičnega konvencionalnega hip hopa. Anti-Pop Consortium se mu še najbolj približa v komadih, kjer gostujejo Pharoahe Monch, Aceyalone in L.I.F.E., sicer pa vseskozi ostajajo na eksperimentalni strani godbe in verbalizacij. Komade odlikuje veliko menjav ritma, ustvarjalen izbor instrumentarija in semplov. Klasična hip hop glava s plašnicami Tragic Epilogua ne bo kar tako zlahka prebavila, odprte glave – vabljene so tudi tiste iz drugih glasbenih žanrov, predvsem kakšnega ekperimentalnega jazziranja in improviziranja – pa bodo zadovoljno pokimale v pozdrav. Revolucije še ni konec. Glede na to, da je tole prvenec Anti-Pop Consortiuma, se je pravzaprav šele začela.
Napo-Lee-Tano