MC PAUL BARMAN

It's Very Stimulating

Word Sound, 2000

EMINEM

The Marshal Mathers LP

Aftermath, 2000

Na prvi pogled gre v vzporedni oceni navedenih izdelkov za dve zelo različni plošči: prva je prvenec mladega MC-ja Paula Barmana, ki obsega šest komadov, izšel pa je pri »mikro odfukanki« WordSound. Druga plošča je drugi album Eminema, modela, ki je s prvencem The Slim Shady LP dvignil več prahu, kot ga trboveljski dimnik puhne ven v desetih letih. A prav tako, kot lahko trdimo, da sta zadevi hudo različni, lahko rečemo tudi, da sta si hudo podobni: v obeh primerih teče beseda o belem MC-ju, ki mu da priložnost uveljavljeni, legendarni in ugledni črni producent. In oba priložnost dobro izkoristita.

MC Paul Barman je pri sedemnajstih poslal demo med drugim tudi na Long Island, v domovanje in studio legendarnega perfekcionističnega konceptualističnega producenta Princa Paula, ki se mu je poba zdel dovolj intriganten za produkcijo kratkometražnega izdelka, ki ga imamo zdajle v precepu. In kako jima je uspelo, Pavletoma? Kar dobro, še posebej Princu, ki tudi tokrat ni »šparal« z inovativnostjo in duhovitimi idejami. Pavle Kelnar (Barman) pa se drži preverjeno učinkovite mladiško pubertetniške oblike rim, torej nam podaja besede o svoji superiornosti, o bejbah, žurih, šoli in mamilih. Kljub trivialnosti tem je zadeva zanimiva, saj ima mali v glavi dovolj soli in presenetljivih verbalnih zasukov, da se ga človek ne naveliča in si ga zaželi slišati na daljšem, konceptualno bolj dodelanem projektu. Bomo videli, in upam, da tudi slišali ...

Eminem ... hja, od njega sem vsaj jaz pričakoval nadaljevanje humerskono-cinično-šokantnega opusa, ki ga je predstavil na prvencu. Pa ni tako, in moram reči, da je The Marshall Mathers LP eno najprijetnejših presenečenj, kar sem jih kdaj slišal. Eminem dokazuje, da je hudo inteligenten MC, ki energijo bolj kot v pohajkovanje po žurih in ulicah vlaga v introspektivno premlevanje stvari, ki se mu dogajajo kot kar-naenkrat velezvezdi. Drugi rap modeli s takšnim odmerkom medijske pozornosti še vedno čebljajo o jebenem getu in težkem življenju uličnega vojaka ... Eminem pa govori o sebi, o medijskem trušču, o grožnjah, o tožbah, o dolgočasnih intervjujih, o morečih fanih, o založniških težakih, skratka o vsem, kar se je zgodilo po uspehu provokativnega prvenca. Eminem zdaj ni več stand-up komedijant, ki bi pokal vice kar tako. Verzi so sicer še vedno zelo duhoviti, a celoten zvok in »attitude« nam dajeta vedeti, da Eminem ni ignorantski prasec, ampak občutljiv, depresiven in nemočno jezen mladenič, ki ga pop in slava bolj obremenjujeta kot izpolnjujeta. Če je biti »real« biti iskren o vsem, kar se ti dogaja v glavi in okoli nje, potem je Eminemova nova plošča najbolj »real« zadeva, kar sem jih slišal v zadnjih letih. It takes guts to say: I am who I am. Bravo!

Napo-Lee-Tano