Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Matičič

VLADISLAV DELAY

Multila

Chain Reaction, 2000

VLADISLAV DELAY

Entain

Mille Plateaux, 2000

Albuma Multila in Entain sta Vladislava Delaya iz podzemne anonimnosti in obskurnosti skoraj simultano poslala v svet razpoznavnih zvočnih učinkov. Relativno neznani finski producent se je občasno sicer prikazoval na omejenem številu malih plošč (tudi pod psevdonimom Conoco), vendar so se stvari začele zares dogajati šele lani. Takrat je pri novozelandski založbi Sigma Editions izdal album Ele, iz katerega sta mimogrede pobrani dve skladbi za album Entain. Ta je izšel pri frankfurtski 'intelektualni' založbi Mille Plateaux, skoraj istočasno pa se je pri berlinski Chain Reaction pojavil še album Multila. Izdelka sta sprožila temeljito razmišljanje o prihodnosti in o spremembah tehno godbe. Spremembe pač ne prizanašajo nikomur, niti tako velikim monolitom in navidezno brezčasnim združbam, kot je založba Chain Reaction/Basic Channel. Tehnološke manipulacije vedno bolj prihajajo do točke postanka, obdajajo se s statičnim mirovanjem, ki ga ne premorejo niti dosedanji dubovski privrženci, kot so Porter Ricks in Monolake. Vladislav Delay je brezupno počasen, statičen do nične točke, obenem pa se v zakulisju ambientov dogaja morje premikanj in drobnih dubovskih manevrov. Če hočete, sta Multila in Entain popolnoma neobvezujoče poslušanje, ki odlično sodi v ambient zaprtih, omejenih in osebnih prostorov. Tako lahko nadomestite vsakdanje zvoke okolja, ki so zaradi dobre izolacije ostali zunaj, a jih po svoje naravnost patološko pogrešamo. Sta novodobni muzak, ki se vam neopazno priplazi v možgane in vam poveča storilnost, ne da bi zaznali kakšne resnejše posledice. Na ovitku albuma Multila je dovolj vidno zapisano, da je zvočna vsebina 'soundtrack for vision'. Sicer pa so ovitki založbe Chain Reaction sedaj že drugič predstavljeni v kar se da organski in mehki papirnati 'digipack' obliki, kar je nedvomno simbolna oddaljitev od prejšnjih kovinskih škatlic. Te so bile, mimogrede, tudi zelo škodljive za same cedejke. Trdo industrijsko imaginerijo in ekstremistični minimalizen je v skladu s tem nadomestila nežnejša in okolju prijaznejša oblika zvočnega popotovanja po neznanih pokrajinah. Vladislav Delay spodbuja domišljijo, saj nam nikoli ne da točno vedeti, kaj slišimo. Naši čuti tako ves čas ostajajo alarmirani in se brezupno skušajo dokopati do neke oprijemljive točke, ki ne bi prosto plavala, ujeta med prostorom in časom. Delayev cilj je, da se proti koncu zvočnih epopej ne spominjamo več začetkov, da se dobesedno izgubimo v labirintu podrobnosti in razvijajočih se čustvenih stanj. Multila in Entain sta idealni in dokončni 'chill-out'. Če se v zvočnem procesu razvijejo kakršni koli BPM-i, se nam prikažejo le v zelo skopih številkah in v zelo razredčenih in raztresenih grupacijah. Entain in Multila pa sta kljub istemu producentu in podobni zvočni strategiji dva različna izdelka. Na Entain ne najdemo niti enega ritma, medtem ko se Multila na trenutke podaja v tovrstna razgibavanja, ki učinkujejo kot naključni delovni vzorci nekega oddaljenega stroja. Konec koncev Vladislav Delay producira zelo močno drogo, ki nas z umetnim zvokom okolja povleče vase in postavi v neko povsem drugače fabricirano realnost. Entain in Multila sta zamenjava za vse, kar slišite.

Jure Matičič