BILL FRISELL

Ghost Town

Wea/Nonesuch/Nika, 2000

Bill Frisell je zagotovo eden izmed novodobnih jazzistov, ki mu je uspelo zelo suvereno in brezkompromisno združiti country (celo »americano«) in jazz in pri tem izoblikovati zvok, ki je bil dostopen njegovim fanom iz »klasičnih osemdesetih let« in bolj liberalnim countryjašem. Trend, s katerim se je začel ukvarjati na plošči Nashville, je na kasnejših dveh ploščah Gone Like Train in Good Dog, Happy Man nadgradil in bil pri tem tako prepričljiv, da ni pustil veliko manevrskega prostora kritikom, da bi njegovo glasbo označili za mazaško ali v njej našli kakršenkoli element, s katerim bi mu lahko očitali nepoznavanje glasbenih zvrsti v glasbi Novega sveta. Tako je mojstrsko združil zvočne elemente folka, countryja, bluesa in bluegrassa, jih združil z lastnim glasbenim feedbackom, dodal prepoznavno improvizacijo ter ta zvok dvignil v tisto, kar danes mnogi opisujejo s pojmom alternativni country. Ne glede na kategorizacijo, na številne zvočne prvine, ki so včasih širše prepoznavne, je njegova glasba še vedno sveža in inovativna.

Mesto duhov je projekt, ki predstavlja subtilno sintezo zvočnih eksperimentov, s katerimi se je Bill pospešeno ukvarjal v zadnjih petih letih. Ponovno gre za glasbo, ki potrjuje in nadgrajuje njegov countryjaški alter ego. Tokrat se Bill na pot odpravi sam. Osrednji kitarski govor, akustični in električni, kasneje opremi še z banjom in basom. Zvok je eteričen in nekoliko bolj »krhek« kot pri zadnjem projektu. Komunikacija je opremljena z zankami, raznimi podvajanji in potrojanji, ki sestavljajo zelo kopleksno harmonično celoto. Zvok izrisuje virtualno skupino, ki izvaja soundtrack življenja v mestu duhov. Torej je celotno dogajanje postavljeno v ruralne predele, zakotne kraje, kjer le še posamezni napisi in ostanki mest opozarjajo, da je bilo tu nekoč življenje. Tako sta se v ta kontekst ujeli tudi priredbi I'm So Lonesome I Could Cry Hanka Williamsa in Wildwood Flower družinske naveze Carter Family. Tudi večina drugih naslovov pesmi bi lahko preprosto izhajala iz mesta duhov (znana When I Fall In Love najverjetneje ne), zlasti atonalni, z efekti vzvratnega vrtenja traku (»backward tape«) in s težko opisljivim hrupom opremljeni skladbi Outlaw in What A World, ki sta nedvomno zvočni vrhunec plošče. Bill je torej še vedno eklektičen, inovativen in odprt. Z Ghost Town nadaljuje zvočni opus, ki ga je razvil v devetdesetih letih, in najverjetneje napoveduje, da se bo s podobnim trendom ukvarjal tudi v novem stoletju.

Gregor Bauman