Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Danijel Mežan
MR. VELOCITY HOPKINS
Mr. Velocity Hopkins
Bulb Records, 2000
Naj tole recenzijo pričnem s prigodo, ki se mi je pripetila pred časom. Bolj kot prigoda, je bil dogodek besedni dvoboj, ki sem ga imel z nekim prijateljem. Sedela sva v sobi, poslušala radio, ki je ravnokar spuščal prvinske speed-metalske viže, in se pogovarjala o tem, kaj naj bi bil, vsaj v zvočnem izrazu, tako imenovani 'power'. Njegova definicija je bila sledeča: vsebovati mora tekoči 'drive' in maso, gostoto. Do tukaj vse v redu in prav. Če že ne drugega, so njegovo tezo podpirali zvoki, ki so prihajali iz zvočnikov in zakrivili tole žolčno debato. A ko je v isti sapi izjavil tudi to, da tako imenovani čisti hrup in free jazz – ki ga, vsaj kot sam priznava, ne 'šteka' in ne čuti (ter ga tudi še nekaj časa ne bo) – tako imenovanega powerja ne moreta 'proizvesti', je takoj prilil še nekaj bencina na 'plamen', ki se je valil iz mojih ust. 'Huda' izjava za nekoga, ki obvlada studijske aparature in se samookliče za glasbenika. A vendar mu izjavo oprostim, saj so njegove simpatije namenjene predvsem sodobnim godbenim praksam, in ne navideznemu strukturnemu kaosu in primarni energiji, ki ju producira na primer free jazz. Tole besedilo je posvečeno prav njemu. A vrnimo se, po tem bržkone prepotrebnem uvodu, k sami glasbi, ki bo zagotovo več kot očitno negirala vsa prizadevanja mojega prijatelja. Tokrat vas na meniju čaka misteriozni gospod Velocity Hopkins. No, da ne bo pomote: to ni zgolj en protagonist, temveč ime projekta, ki ga - vsaj po mojih predvidevanjih - sestavlja kopica neuravnovešenih čudakov. Med šesterico 'zajedalcev' notranjih organov popularne godbe devetdesetih se razkrije vsaj eden - naš stari znanec, multiinstrumentalist in vodja The Flying Luttenbachers Weasel Walter. Preostanek dosegljivih informacij o njihovi dejavnosti pa ponuja zgolj še podatek, da je tale 'pridelek' založila obskurna in neodvisna založba iz New Orleansa, ki si je nadela ime Bulb Records in ima na vesti npr. dobro znanega norca - gospoda Quintrona. In tu se zgodba o iskanju 'rešitev' in dodatnih podatkov lahko že sklene. In to prav takrat, ko vam bodo raztrgani, atonalni in shizofrenični zvoki 'razparali' ušesne kanale. Vse drugo je povsem sekundarnega pomena. Prepuščen si zgolj lastni imaginaciji, zmožnosti primarnega dojemanja samega zvoka in milosti in nemilosti zakritih identitet glasbenikov. Vse drugo je povsem nepomembno. Zakaj bi si ustvarjal utvare in iskal reference, če pa se lahko preprosto prepustiš prostemu toku glasbe in upaš, da boš preživel mnogokrat 'smrtonosen' udarec v glavo. In če že sami protagonisti, zakriti v psevdonime, v naših glavah ustvarjajo zmedo, ni glasbena podoba prav nič drugačna. Njen namen dovolj nazorno naznanita že naslova dveh instrumentalnih 'kosov': Kill Everyone Now in Systematic Death. Kaj drugega od zmesi japonskega 'čistega hrupa', No-Wava, zastavk free jazza šestdesetih let in zmagoslavja oskrunjenega punk rocka niti ne moremo pričakovati. 'Sado-mazo' zabava pa je na vrhuncu šele takrat, ko zanemariš posledice, ki jih 21 zapisov lahko v šestindvajsetih minutah povzroči v tvojih možganskih celicah. Naš prijatelj Weasel bi me najbrž še enkrat opomnil, da sem težko prigarani denar porabil za tako imenovani apokaliptični glam rock. Super. Mi ga vsaj ne bo potrebno založiti za vsakotedenske sestanke z lokalnim psihiatrom. Samo za skrajne športnike!
Danijel Mežan