TAJ MAHAL AND THE PHATNOM BLUES BAND

Shoutin' In Key

Hannibal/Nika, 2000

Taj Mahal je od leta 1966, ko je z Ryem Cooderjem, še enim glasbenim arhivarjem, ustanovil legendarno zasedbo Risin Sons, postal eden najbolj spoštovanih ohranjevalcev glasbene dediščine Afroameričanov; o tem priča štirideset plošč in vrsta nagrad, ki jih je zanje in za glasbeno ustvarjalnost prejel.

Čeprav ni mogoče prezreti Mahalovega glasbenega prispevka z izrazitim in zelo prijetnim glasom ter igranjem cele vrste glasbil, me njegove plošče niso nikoli posebej navduševale. Navadno so vsebovale dve ali tri sijajne skladbe, vse drugo pa so bila taka ali drugačna mašila. Tudi njegova kritiško zelo hvaljena lanska plošča, posneta s sodelovanjem mojstra kore Toumanija Diabateja in vrste drugih zahodnoafriških glasbenikov, me je po uvodnem navdušenju začela kmalu dolgočasiti, nekaj podobnega velja tudi za novo, na treh nastopih v klubu Mints posneto koncertno ploščo Shoutin' in Key.

To je zbirka trinajstih bolj ali manj znanih avtorskih in tradicionalnih skladb iz Mahalove štiridesetletne kariere, ki se sicer kot običajno lotevajo najrazličnejših glasbenih tradicij, vendar se na koncu neizbežno vračajo k izviru, se pravi k bluesu. Taj Mahal je kot običajno izjemno spreten instrumentalist in očarljiv pevec, pa tudi spremljevalna skupina mu nudi povsem ustrezno, mestoma skoraj razkošno zvočno podporo, toda kot je pri njem že običajno, tej zbirki manjka nekaj, kar bi iz trinajstih simpatičnih skladb naredilo koherentno celoto. Tako pa se zdi, da morda prav prej omenjeno zvočno razkošje stoji na poti pristnejši komunikaciji med glasbeniki in poslušalcem, da se bistveno (in navadno preprosto) sporočilo bluesa izgublja nekje med eksotičnimi in natančno odmerjenimi zvoki cele vrste glasbil.

Seveda je povsem mogoče, da je to samo moj problem in da bo Shoutin' in Key prav tista plošča, ki bo za blues navdušila kakšnega novega poslušalca.

Jure Potokar