NEW YORK ART QUARTET

35TH Reunion

DIW, 2000

Kar nekaj časa se nam je dogajalo, da je radikalna afroameriška godba šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja počasi izginjala iz planetarnega kulturnega spomina. Kdo je igral »free jazz«, zakaj je to počel in kako so mu uspevali podvigi, so celo za večino novih in prihajajočih »ljubiteljev jazza« (p)ostajala povsem nezanimiva vprašanja. Ta pomembni kolektivni napor nekaterih krogov ustvarjalcev po vsem svetu, da bi izrazne meje tiste glasbene prakse, ki so jo imenovali jazz, premaknili in razširili prek blokad, na katere je naletel podoben bebopovski poskus, ter jo osvobodili predpisanih harmonskih, ritmičnih in oblikovnih obrazcev, ki so jo utesnjevali, je vse bolj ostajal brez refleksije. Morda bi se počasi zabrisale še zadnje sledi za njim, če ne bi bili vsaj nekateri protagonisti tako vztrajni. In ta album je ena najmočnejših manifestacij te vztrajnosti. Ponazarjajo jo dosedanje življenjsko delo vseh sodelujočih pri nastanku, glasbena vsebina in predvsem smelost odločitve, da v razmerah, kakršne obvladujejo aktualno glasbeno prizorišče, po petintridesetih letih rekonstruiraš nekaj, kar je bilo značilen otrok časa. New York Art Quartet so z delom v letih 1963 in 1964, v slabih dveh letih obstoja, izstopili v sam vrh tedanjih radikalnih afroameriških glasbenih prizadevanj. O tem obstajajo pričevanja in pisanja udeležencev tedanjega dogajanja v New Yorku, pa tudi nekaj zvočnih dokumentov. Med njimi se je album Black Dada Nihilismus, posnet z enim najvidnejših afroameriških pesnikov in publicistov Amirijem Barako (aka LeRoijem Jonesom), že zdavnaj vpisal v antologijo afroameriške ustvarjalnosti. 35 let po teh herojskih dogodkih so se New York Art Quartet ponovno zbrali. Pobudo je dal tolkalec Milford Graves, za izvedbo pa je poskrbel basist Reggie Workman, ki je bil sicer v času delovanja kvarteta samo sopotnik njihovega početja, tokrat pa je zamenjal originalnega basista, pokojnega Lewisa Worrella. Zasedbo sta zaokrožila pozavnist Roswell Rudd in saksofonist John Tchicai, v štirih izmed osmih skladb pa se jim je pridružil tudi pesnik Amiri Baraka. 14. junija lani so v klubu Avatar v New Yorku odigrali omenjeni repertoar, v katerega so člani kvarteta prispevali vsak po dve skladbi – po ena je bila skupna z Barako. Ta je seveda skladbe nadgradil z lastnimi pesmimi. Obuditev skupnega ustvarjalnega duha šestdesetih let jim je v celoti uspela. V zvočnem toku albuma se pretaka celotna zgodovina afroameriške glasbe, prevedena v izrazne kode svobodne kolektivne improvizacije, ki jih sodelujoči obvladujejo, gnetejo in preoblikujejo s kar največjo mero izvajalske virtuoznosti, kolektivne solidarnosti in zrele medigre v medsebojnem spoštovanju bogatih osebnih izkušenj, pridobljenih v letih, ki so minila od prvega uspešnega druženja. To je album štirih glasbenih velikanov, s katerimi se druži ubesedena energija socialne in politične refleksije militantnega Barakovega pesniškega izraza; tudi njegovega glasu. Osvobajajoči duh glasbene izkušnje šestdesetih let že dolgo ni bil tako živ in bogat; in danes so žal redke priložnosti za tako zavezujočo glasbeno pustolovščino.

Zoran Pistotnik