Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Janez Golič
PSYCHO-PATH
Terminal
Multimedia, 2000
Tretji album prekmurskih psycho-path je že v zasnovi podvig, vreden pozornosti. Združuje tri definicije in se vsaki posebej izmakne. Čeprav je posnet v živo, ni pravi koncertni album, ni niti pravi redni album, čeprav so na njem samo nove pesmi, in ni niti dosleden soundtrack za plesno predstavo, ker je kasneje studijsko obdelan v poslušalcu prijaznejšo obliko. Vsaj toliko, da polno funkcionira tudi pri poslušanju, torej nudi rockovski užitek tistemu, ki plesne predstave ni videl. Za to sta bili potrebni prilagodljivost in skladnost, ki ju prinesejo leta skupnega igranja. Psycho-path so bili namreč med predstavo Terminal ‘ujeti’ vsak v svoj kot, podobno kot so bili ujeti plesalci v kocko iz pleksi stekla. Zmanjšano ‘vidno’ polje je le še povečalo ‘zračnost’ igre, zvok je organski, naraven in živ, Meli se pridružuje z malimi zamiki v petju. Obdržala je značilno ‘telesnost’ besedil, občutek ujetosti, v predstavi simbolno prikazan z omejenim gibanjem plesalcev, in jo v navezavi s hladno, odtujeno urejenostjo sodobnega letalskega prevoza še poudarila. “You wanna fuck d.e.s.i.r.e.?” Ne, nič ji ne more vzeti strasti. Njej - ali komur koli drugemu, ki (si) tega ne dovoli. Delitev na ženski in moški rock definitivno odpade, pritrjuje vsaj pomoč Scotta McClouda iz Girls Against Boys pri pisanju večine besedil in priča o univerzalnosti rockovskega jezika.
Zdi se, da psycho-path niso imeli nobenih težav pri prilagajanju sunkovitim, mestoma kar krčevitim plesnim gibom. Pesmi držijo naravni tempo in album teče kot sklenjena celota. Skupaj z dvanajstminutnim New Fun, skoraj ambientalnim pristankom in premorom pred ponovnim vzletom, ki deli ‘prave’ pesmi na dva dela. Le da so sedaj še bolj razgibane, skoraj prosto tekoče, intuitivne. Psycho-path so šli spet korak naprej.
A Terminal še zdaleč ni njihova končna postaja.
Janez Golič