ROB REDDY'S HONOR SYSTEM

Songs That You Can Trust

Koch Jazz, 1999

Ni ravno dolgo tega, kar smo v tej rubriki odkrivali Susie Ibarra, odlično, a še vedno vse premalo znano predstavnico aktualne newyorške postjazzovske scene, ki se je na tamkajšnjem prizorišču uveljavila v devetdesetih letih. Tokrat pa imamo opraviti z glasbenikom, ki ji ga brez dvoma lahko postavimo ob bok. To je mladi altovski in sopranski saksofonist Rob Reddy. Čeprav je do lanskega leta že sodeloval s kar nekaj znanimi protagonisti najzanimivejših postjazzovskih podvigov na newyorškem prizorišču ter tudi sam vodil kar nekaj zanimivih skupin, pa je ta album pravzaprav njegov pravi prvenec. No, ne čisto; v resnici je leta 1997 s skupino istega imena Rob Reddy's Honor System že posnel in izdal album Post War Euphoria, ki pa ga ni pravzaprav nihče opazil. Šele vedno bolj uveljavljajoča se ameriška založba Koch Jazz ga je z albumom Songs That You Can Trust, posnetim februarja lani in izdanim avgusta lani, uspela vpisati na seznam trenutno najbolj iskanih mladičev newyorškega postjazzovskega dogajanja. In Reddy se na tamkajšnjem prizorišču zares znajde, saj je z njim dobesedno zrasel. Rojen na Long Islandu je zelo hitro zapustil predmestje in se leta 1985 podal v osrčje New Yorka, kjer je potem preživel vsaj leta oblikovanja lastnega ustvarjalnega profila. V tem času je sodeloval predvsem v Reggie Workman Ensemble in v Shannon Jackson's Decoding Society. A zelo kmalu se je podal tudi na svoje in pričel voditi lastne zasedbe ter pripravljati lastne avtorske projekte. Njegovi aktualni projekti pa so nekako osrediščeni okrog seksteta, imenovanega The Honor System. Med vzornike šteje Odeona Popa in Archieja Sheppa, blizu so mu tudi Greg Osby, Marty Ehrlich in – zanimivo - Ken Vandermark. Mene osebno v marsičem spominja na mladega Tima Berna.

Album Songs That You Can Trust je posnel s skupino v zasedbi, v kateri so ob kitaristu Jeffu Leeju Johnsonu in bobnarskem avantgardnem veteranu Pheeroanu akLaffu še akustični basist Dom Richards, s katerim tudi sicer precej nastopa v duetih, zanimiv trobentač Eddie Allen in manj znan trombonist Josh Roseman. Že instrumentalno zasedba takoj asociira na sočni jazz transhardbopovskega izvora. In prav za to pri Reddyju gre: za zelo spretno, svežo in prepričljivo sprego elementov, vzetih iz najboljše jazzovske tradicije druge polovice prejšnjega stoletja in prav tako premišljene izkušnje radikalnih postjazzovskih poskusov, zgneteno v lasten glasbeni izraz. Ta je tokrat oblikovan v osmih lastnih skladbah, izmed katerih se jih večina suče v primerni dolžini raje več kot manj od desetih minut. Dolžina mu seveda omogoča poln razmah avtorskih zamisli, daje pa tudi dovolj prostora individualnim prispevkom vseh sodelujočih instrumentalistov. In ves čas je skupni imenovalec enak: dober, polnokrven, domiseln, svež in predvsem sodoben jazz. Rob Reddy je zagotovo na najboljši poti, da postane eden izmed vodilnih protagonistov tovrstne glasbene ponudbe na newyorškem in sploh severnoameriškem prizorišču. Da, to so pesmi, ki jim lahko zaupamo, in priporočam vam jih v poslušanje.

Zoran Pistotnik