SIAMESE TEMPLE BALL

Siamese Temple Ball

Samozaložba, 2000

Ah, ta underground. Kar ne more iz svoje kože. Včasih je vse prav in v redu. A kaj, ko v precej primerih škodi tudi lastnemu 'zdravju'. Enkrat imaš opravka z bendom, ki pretenciozno sloni na potencialnem uspehu, drugič pa spet s kolektivom, ki tako trdno zastopa podzemna stališča, da ti razen zvočne preizkušnje ne ponudi prav ničesar. Spomin vsekakor nanese na čase, ko so, denimo, bendi na ovitek plošče zapisali zgolj sodelujoče in naslove komadov. Vse je bilo torej prepuščeno tvoji domišljiji in zmožnosti dojemanja celote brez zunanjih vplivov. No, preselimo se torej v sedanjost. Kar težko bi verjel, da se ti ob internetu in drugih pripomočkih lahko kaj takega še zgodi. Ha. Saj niso vsi tako 'interaktivni' kot ti, mar ne? Še posebej neodvisni bendi. In potem pade vprašanje: zakaj pa sploh načenjamo to temo? Razlog je preprost. O zasedbi Siamese Temple Ball pisec ne ve prav NIČ. Z ovitka, ki je natisnjen na nekakšen 'uradniški' obrazec, je bržkone nemogoče razbrati celo naslove komadov, ki so spisani s 'kakor-hieroglifi', kaj šele, da bi mi uspelo doumeti, kdo za celoto sploh stoji. OK. Ena stvar, ki je za dojemanje tele plošče pomembna, je vendarle 'pricurljala' do našega ušesja. Tale enigmatični kolektiv prihaja iz velecenjenega New Yorka. Super, vsaj to. A ko si skozi ušesne kanale spustim tole enigmatično ploščo, mi to dejstvo vsekakor ne bo 'dalo' miru. Opravka imamo namreč s tako imenovanimi svetovnogodbenimi praksami. A tega ne jemati s tistim tako značilnim 'pop' prizvokom, kot vam ga 'strežejo' priznani mediji, temveč raje pomislite na čistokrvni podzemni entuziazem in izrazito neprofitno 'proizvodnjo' zvoka. Zdi se, kot da bi namerno ploščo posneli kar v 'stranišču' ali pa v domači garaži. Brez pretenzij in velikih pričakovanj. Najbrž so zgolj prižgali snemalko in 'zažgali' po čudaških, predvidevam, da doma proizvedenih eksotičnih glasbilih. Hedonističen odnos je več kot očiten, tradicionalna glasbena zapuščina Daljnega Vzhoda pa osrednja tema zvočnega raziskovanja. Mogoče bi šli lahko celo tako daleč, da bi iskali povezave z zapuščino japonskih čudakov Ghost in Taj Mahal Travellers. Mogoče lahko spomin nanese celo na multikulturne 'razčefuke' kultnih Sun City Girls, ki že od zgodnjih osemdesetih z avantrockerskimi eksperimenti in ameriško folk zapuščino maličijo tradicijo tega dela sveta. Mogoče. A z mutiranimi rockerskimi obrazci pri Siamese Temple Ball in njihovem istoimenskem prvencu vsekakor ne bomo imeli opravka. Konec koncev je to povsem nepomembno. Za spodbujanje 'domišljije' je mističnost skorajda prepotrebna. In zato se raje prepustim desetim ritmičnim 'strelom' in opojnosti 'transpsihedeličnega' učinka. Kondicija in zdrava pljuča vsekakor priporočljiva.

Danijel Mežan