SONIC YOUTH

NYC Ghosts and Flowers

Geffen/Multimedia, 2000

Newyorška sonična mladina je lep primer, kako se vztrajnost izplača. Po dolgih letih so razgradnjo obrazcev kitarskega rocka le približali tudi ušesom občinstva, in seveda, imeli so kanček sreče, da so jih pod streho vzeli pri Geffen in jim obenem pustili dovolj proste roke pri delanju glasbe za korporacijo in za lastno Sonic Youth Records. Prav eksperimentalni pristop izdaj pri lastni založbi se je skoraj moral izraziti na »rednih« ploščah; drveči sonični rock, ki je podzavestno zrasel na krilih Nirvane, je že stvar preteklosti. Danes Sonic Youth spet gojijo disonantne kitarske igre, bogatejše in natančneje niansirane kot kdaj prej, tudi po zaslugi producentske pomoči Jima O'Rourka.

Album NYC Ghosts and Flowers je konceptualno posvečen »njihovemu« velemestu. Razpuščena kitarska tkiva uglasbijo vrvež, takšen in drugačen, pravi mestni hrup in tisto kulturno raznorodnost, ki jo Sonic Youth čutijo kot duha ameriškega beatništva. Besedila so še enkrat zgolj zbir vtisov, skoraj »cut-up« slikanje New Yorka, kot ga vidijo sami po dvajsetih letih bivanja v njem.

Minimumu standardov velike založbe zadostijo le delno, v punkoidnem klimaksu Renegade Princess in v klasičnem ponavljanju gospe Gordon v Nevermind in Side2side ter v večno fantovskem Mooru v StreamXsonik subway; vsekakor so izven strukture pop pesmi, torej odpade delitev na kitice in refren. Raje se intuitivno prepuščajo skupinskemu valovanju in nena(va)dnemu preskoku kitarskega hrupa, ki le navidezno prši na vse strani.

NYC Ghosts and Flowers je album, kot ga lahko posnamejo le Sonic Youth, ki so že davno postali sestavni del duha velemesta in nepogrešljiv cvet tamkajšnjega ustvarjalnega glasbenega dogajanja. In boljšega posvetila si New York City skoraj ne more želeti.

Janez Golič