Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Katarina Višnar

STEREOLAB

The First Of The Microbe Hunters

Duophonic UHF Discs, 2000

Včasih se mi zdi, da bi Stereolab lahko opisala kot impresioniste, zaradi njihove potrebe in želje, da z nenehnim nizanjem malih plošč, EP plošč, mini albumov in albumov sproti beležijo drobcene trenutke svoje zgodovine. Nikoli niso zgubljali časa s piljenjem zvoka in s filozofiranjem: hitro delajo, hitro posnamejo, objavijo - in že hitijo dalje. Spomnimo se prvega albuma, Peng!, kjer so nekatere pesmi ostale brez bobnov, ker takratni bobnar ni našel časa, da jih posname, skupina pa ga ni počakala. Tudi tokrat – nič drugače: medtem ko so Stereolab na dolgi severnoameriški turneji, kjer promovirajo zadnji, osem mesecev star album, se je pred nami znašel nov mini album, ki so ga povečini posneli januarja med kratkim odmorom doma na Otoku.

The First of the Microbe Hunters, s sedmimi neobjavljenimi skladbami (ena, I Feel the Air [Of Another Planet], je bila posneta med Dots and Loops Session leta 1997, za ploščo jo je miksal John McEntire), se navezuje na zadnji album Cobra and Phases Group Play Voltage in the Milky Night (1999). Ovitek mini albuma ponavlja tipografijo Cobre; hkrati pa nam namesto toplega minimalističnega secesionizma ponuja dosti strožjo geometrijo. Seveda je iskanje globljih sporočil in skritih pomenov v glasbi in podobi Stereolab tudi tokrat pomembna zaposlitev najbolj gorečih fanov, ki jih lahko srečate na www.blakedesign.com/stereolab, toda pustimo to plat. Kajti eno od bistvenih sporočil celotnega opusa skupine je ravno to, da je treba biti ustvarjalen in osmisliti življenje s čim drugim, ne s hiperintelektualnim poglabljanjem v nekaj, kar je navsezadnje le dobra pop glasba.

Na albumu je izredno očiten vpliv pridruženega člana Seana O'Hagana, vodje The High Llamas. Čeprav zvoki in aranžmaji pogosto spomnijo na toplino Snow Bug, poslednjega albuma The High Llamas, pa se je Sean ponovno v celoti vklopil v stereolabovsko filozofijo in način dela. Z banalnim, dvoakordnim prijemom se Sean in Tim Gane igrata dobrih devet minut uvodnega instrumentala, Outer Bongolia. Takšen, recimo mu funkylabov pop jamming, je nato moč najti še v Barock-Plastik, seveda pa ne manjka niti tipičnih ‘du-i-da-da’ frazic. Skladanje pesmi iz dveh, treh ali več delov v različnih ritmih (4/4, 9/8, 6/8), hitrostih, instrumentaciji in posledično atmosferi je postalo stalnica njihovega dela. Na trenutke je album zelo na sledi zvoku, kakršnega so Stereolab razvili v pesmi Metronomic Underground (album Emperor Tomato Ketchup). Vendar bi sklep, da se skupina vrača h 'koreninam', popolnoma zanemaril dialektično gibanje, ki je skupini imanentno od samih začetkov. Zanimivo je, kako glasbena skupina, s tako natančno opredeljenimi intelektualnimi stremljenji – v glasbi in v stališčih – mimogrede ustvari vrhunsko in hkrati minimalistično čustvenost. I Feel the Air (of Another Planet) - sicer zelo natančno in fino strukturirana okoli semplane fraze ‘pa-pa-pa’ ženskega glasu - morda spomni na hlad Laurie Anderson, toda zraven se led odtaja.

Ustvarjalni Stereolab na plošči niso presenetili z revolucionarnimi prijemi in spremembami, je pa to nepredvidljiv, lep, melodičen, zanimiv in nadvse prefinjen pop. Takšen, kot naj bi tudi bil.

Katarina Višnar