Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Matičič

STEREO MC'S

DJ-Kicks

!K7/Dallas, 2000

DJ-Kicks, serija 'mikstejpov', ki jo že dolgo vrsto let izdaja berlinska založba !K7, je običajno prikazovala zadnja in najbolj trendovska dogajanja v svetu didžejstva, sedaj pa so se očitno odločili za še temeljitejše brskanje po preteklosti. Seveda pri takšnih stvareh v poštev pridejo le legende in tisti, ki so se trajno zapisali v knjige o popularni glasbi. Se pravi, da sta Stereo MC's po dolgoletni odsotnosti nadvse primerna kandidata za neke vrste nostalgično retrospektivo. Predvsem pa pomenita veliko presenečenje. Rob Birch in Nick Hallam, ki sestavljata jedro skupine, sta več kot pol desetletja abstinirala, kar se tiče glasbene produkcije, čeprav je DJ-Kicks mogoče indikator, da se v njunem taboru končno začenja nekaj premikati. V vsem tem času sta pod imenom Ultimatum sicer naredila nekaj remiksov, njuna glavna zaposlitev pa je bilo vendarle založništvo. Ampak nikoli ne moremo vedeti, kaj se v resnici dogaja. Na DJ-Kicks se namreč skrivnostno pojavijo tudi trije komadi, ki so šele nedavno prišli iz londonskega studia, ki ga zasedata Stereo MC's. Mogoče lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še peti album te legendarne zasedbe? Bomo videli. Za zdaj nam ostaja le 'mikstape', v katerega sta v enem samem poskusu, brez dodatnih snemanj, uspela stlačiti 25 komadov. Gibajo se od starih klasik hip hopa do novih, skoraj neznanih skupin in njihovih stvaritev, dovolita si tudi kratek izlet nazaj v pretekla gangsterska, diskotečna in orkestralna sedemdeseta. Slišimo lahko torej komade, ki so jih naredili legendarni Ultramagnetic MC's in Kool G Rap and DJ Polo, pa tudi novejše 'grooverje', ki jih predstavljajo značilni Herbaliser, Red Snapper in Sofa Surfers. Stereo MC's sta temeljito pobrskala po policah s črno plastiko in potegnila na plan vse mogoče groovadelične žanre. V njune škatle je letelo vse, kar lahko vsaj približno označimo kot funky. Izbira je bila v celoti odvisna od hipnega razpoloženja, tako da potek miksa izraža nekatere zelo osebne poteze. Celota je na trenutke sicer groba in površna, po drugi strani pa so nekateri miksi natančni do desetinke sekunde in delujejo kot nekaj najbolj naravnega. In še vedno lahko slišimo avtentično praskanje in pokanje, ko igla na vinilu najde pozabljene delce prahu, ki so se tam kopičili vsa ta leta.

Jure Matičič