Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

THE SUN RA ARKESTRA

Live at Praxis '84

The Golden Years/Leo Records, 2000

Kot smo vas v tej rubriki obvestili že na začetku leta, je legendarni londonski novojazzovski založnik Leo Fiegin pričel izdajati novo serijo albumov, poimenovano Golden Years of New Jazz. Sestavljena bo iz digitaliziranih ponatisov izbranih vinilnih novojazzovskih albumov iz druge polovice 20. stoletja, ki večinoma že dolgo niso dostopni kupcem ter bodo praviloma dopolnjeni s še ne izdanim gradivom, pa tudi iz še nikoli objavljenih (predvsem koncertnih) posnetkov. O prvih štirih, lani izdanih albumih, smo že pisali. Tokrat sta na vrsti dva letošnja, oba koncertna in oba dvojna (!); med seboj se razlikujeta prav v prej omenjenem statusu gradiva, ki ga vsebujeta.

Album The Sun Ra Arkestra Live At Praxis '84 predstavlja naslednji prispevek iz programa grške založbe Praxis v tej seriji. Prva dva sta bila albuma Geerken/Tchicai/Moye Cassava Balls in The Sun Ra Arkestra Meets Salah Ragab in Egypt. Ker sem že ob njuni predstavitvi opisal osnovni princip in ozadje te produkcije, tokrat ne bom ponavljal (glej Musko 2/2000). Sicer pa imamo opraviti s ponatisom gradiva, ki ga je prvotno vsebovala trojna vinilna Praxisova izdaja, albume pa so prodajali tudi posamično. Posnetki so nastali 27. februarja 1984 na koncertu Arkestre na festivalu Praxis v Atenah. Zanimivo je, da gre po svoje za nadaljevanje tako imenovane »egiptovske« epizode, ki je ilustrirana s prej omenjenim albumom. Na ta atenski koncert je Sun Ra priletel neposredno iz Egipta, s sabo je pripeljal tudi egiptovskega tolkalca Salaha Ragaba, ki je na njem okrepil enako zasedbo Arkestre, kakršna je igrala v Egiptu. Oba diska vsebujeta v vseh pogledih obilen in že kar razkošen zalogaj Rajeve godbe. Obilen po obsegu, saj je je na vsakem za skoraj natančno uro, razkošen pa tako po repertoarju kot po izvedbi. To so Sun Ra in Arkestra na samem vrhuncu ustvarjalnih moči in izvedbenih potencialov, kakršne smo kmalu za tem prepoznavali tudi na nepozabnem, prvem ljubljanskem koncertu v Križankah. Repertoar kar najširšega spektra - od jazzovskih standardov do Rajevih klasik ter predelave Brecht-Weillove Mack the Knife ob navdihnjenih, enkratnih, neponovljivih in nenaslovljenih improvizacijah –, izveden z vsem nepreglednim instrumentarijem, s katerim je Arkestra takrat operirala (od tradicionalne jazzovske akustike prek afro-egipčanske »eksotike« do »vesoljske« elektronike), pušča po poslušanju veličasten vtis. To je zagotovo eden najboljših (še posebej koncertnih) Rajevih albumov in eden najboljših koncertnih jazzovskih albumov nasploh.

Koncerten je tudi dvojni album z naslovom Jazz Bunker. Naslov je dobil prav po prizorišču v Rotterdamu na Nizozemskem, na katerem je februarja 1980 nastal en sam, več kot 90 minut dolg posnetek kolektivne improvizacije, za ta prvi dokumentarni natis razdeljene v dva približno enako dolga dela. Povzročilo jo je druženje že takrat znanih in cenjenih vrhunskih protagonistov sodobne improvizirane godbe, ki so prišli iz treh reprezentativnih središč tovrstnega dogajanja: tolkalec in takrat tudi izrazit poliinstrumentalist (klavir, saksofoni, klarinet, trombon, orglice, glas in še kaj) Han Bennink, ki je bil na domačih tleh, seveda iz močne nizozemske enklave evropskega radikalnega jazza, predvsem, a še zdaleč ne samo kitarist Eugene Chadbourne iz newyorškega osišča, pihalec, še posebej odličen trobentač Toshinori Kondo pa seveda iz tedaj dobro razvijajočega se japonskega okolja. Zagotovo že dolgo lastnim ušesom niste privoščili takšne zvočne izkušnje, kot jo ponuja omenjena trojica: ne po vsebini in (predvsem) ne po dolžini. Jasno je, da pomeni použitje zvočenja na tem albumu določen napor in ne vedno tudi lahkoten užitek, a je po drugi strani v dokumentarni in ustvarjalni reprezentančnosti tako pomemben dokument, da je zagotovo vreden takšne posebne poslušalčeve pustolovščine. Zagotovo si plošče potem ne boste privoščili redno vsak teden, a vsake toliko časa jo priporočam že iz mentalnoterapevtskih razlogov tudi, če se v tem zvočnem toku ne boste našli. In tudi mimo vseh teh opažanj, zgolj na ravni pojavnosti, bo zdržala ugotovitev, da je obelodanjenje tega albuma pogumen založniški podvig, vreden vsega spoštovanja.

Zoran Pistotnik