THE THIRD EYE FOUNDATION

Little Lost Soul

Merge, 2000

Matt Elliot je nekoč enega od singlov naslovil preprosto In Bristol With A Pistol. In še prav je imel, saj je njegova godba zvenela prav tako: grozeče, nasilno in ubijalsko. Razsekani in distorzirani jungle ritmi, prepojeni s kitarskim feedbackom, s čistim hrupom in z 'odtujenimi' vokali, so leteli z vseh strani. Ambient je bil nadvse mističen in nič kaj prizanesljiv našim slušnim celicam in mentalnemu zdravju. Kaj je v tem Bristolu takega, da producira tako morbidno in hkrati tako navdahnjeno in originalno godbo, bi se lahko vprašali. Najbrž temu botruje betonska džungla in izgubljen vezni člen med dvema človekoma. Efekt 'odtujevanja' je več kot očiten. A da ne bo pomote, tokrat se ne dotikamo velikih, tipa Portishead in Massive Attack, ki so svoj 'kvazignev' in 'hašišarsko' navdahnjeno atmosfero ponesli na stadione širom po svetu, temveč govorimo o 'malem' človeku, ki utopično zre v svet iz zavestno osnovanega podzemlja. Govorimo o glasbenikih, ki stvaritve v trgovinah ponujajo predvsem v predelu 'Za izbrana, občutljiva ušesa' in se napajajo s sloganom 'Pazi, to ni potrošnišku prijazna muzika'. Imena, kot so Movietone, Amp in Crescent, vam najbrž ne pomenijo veliko, medtem ko kult The Flying Saucer Attack bržkone že 'nabrusi' vaše slušne organe s posebnim in nadvse neobičajnih posegom v rušenje rockovskih obrazcev. Družijo jih predvsem estetika 'DIY', zavestno odpadništvo, nizki dohodki in življenjski stil, ki je praktično v celoti podrejen produciranju 'obrobnih' in mutiranih godbenih praks. In če se najde kdo, ki bi v njihovem ustvarjalnem zanosu našel možnost dobička in potencialnega uspeha, se bodo že z naslednjo izdajo kaj hitro izmaknili in ponovno potonili nazaj v underground. In tako je prav. Cena ogrožanja ustvarjalnosti je pač previsoka. In v ta krog bi lahko postavili tudi Matta Elliota, nekdanjega kitarista The Flying Saucer Attack in danes še edinega preostalega člana The Third Eye Foundation. Producenta in glasbenika, ki bi ga lahko brez dlake na jeziku označili za utopičnega reciklatorja modernega sveta. Tistega, ki raziskuje fizični in materialni svet ter ga v miksu poenoti z zvočnim virtualnim časom in prostorom. Človeka, ki se vsak dan pritihotapi v nočno življenje Bristola in snema najrazličnejše čudaške in obskurne zvoke ter jih kasneje spoji s fuzijo novih godbenih praks. In tudi nova plošča Little Lost Soul, ki vleče rdečo nit predhodnih dveh 'izlivov' Ghost in You Guys Kill Me, ponovno ustvarja tisto specifično, unikatno in razvrednoteno zvočno 'cono' lepote in grozljivega. Razlika je bržkone zgolj v tem, da tokrat zasanjana, gotska in temačna atmosfera le ni tako grozeča in neprizanesljiva kot nekoč. Sliši se nadvse mistično in poetično, mar ne? A drugače tako introvertirane, intimne in osebne zvočne izpovedi praktično niti ne bi mogli opisati. Repetitivni in razsekani ritmi so vse bolj poenostavljeni, okleščeni na golo osnovo, in zazdi se, kot da služijo zgolj temu, da rešijo masivne zvočne vzorce, ki razpadajo pod lastno težo. Ambient je skorajda meditativen, 'razosebljen', razvija se počasi, prevladuje pa predvsem izrazito subtilno in navdahnjeno združevanje elektronske monotonosti in organske akustike. Depresivcem damo na recept!

Danijel Mežan