Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Gregor Bauman

NEIL YOUNG

Silver and Gold

Reprise/Nika, 2000

Neil Young še vedno suvereno stopa po svoji poti in se pri tem početju ne da motiti. S tem bi lahko najlaže ocenili njegov zadnji izdelek, ki ni niti pozlačen niti posrebren. Je povsem korekten in pravzaprav zvočno pričakovan album (v primerjavi s pesmimi na albumu Looking Forward projekta CSNandY), z občasnimi presežki, ki pa ne pomenijo nekega novega pristopa v obsežnem opusu. Po silovitem začetku v zgodnjih devetdesetih letih z Ragged Glory in Weld, po akustičnih alternativah Harvest Moon in Unplugged, mračnjaški Sleeps With Angels, aktualni Mirrorball in nadaljevanju Broken Arrow, se Neil z zadnjim izdelkom vrača v začetke sedemdesetih let, v obdobje plošč Harvest in After The Gold Rush ter v že znane in slišane glasbene vzorce. Ravno to je najverjetneje preveč moteč element plošče, postal je preveč predvidljiv. Zvok je nekako posthipijevski country folk, ki je začinjen z nostalgičnim, občasno patetičnim Youngovim vokalom. Vse skupaj je ujeto v spomine in pravzaprav je težko verjeti, da je večinoma vse pesmi Neil posnel v zadnjih dveh letih. Veliko lažje bi jih umestili v popolnoma drugačno okolje in čas. To potrjuje že sama zvočna podobnost nekaterih pesmi s pesmimi iz sedemdesetih let, na primer Daddy Went Walkin' zelo spominja na Old Man, uvodni klavirski takti pesmi Horseshoe Man pa na pesem After The Gold Rush. Najverjetneje je največ ugibanja prinesla pesem Buffalo Springfield Again, oda njegovemu prvemu večjemu bandu, ki pripovedno in očiščevalno reflektira dni v tej skupini; krivde za razpad ne pripisuje nobenemu posamezniku, ampak predvsem dejstvu, da so bili neizkušeni (We Were Young And We Were Wild / It Ate Us Up / Now I'm Not Saying Who Was Right Or Wrong). Na splošno se Neil ukvarja s slikanjem spominov ter v njih išče ljudi, ki so mu zapustili neizbrisen pečat. Kljub občasni žalosti ne izgubi upanja. Nekatere stvari je podredil sebi, si jih razložil po svoje in ni pustil okolici, da bi mu jih priredila. Mladostne krajine tako prežemajo večino pesmi na plošči, ki se konča z najlepšim biserom, pesmijo Without Rings; Neil jo zapoje s popolnoma normalnim glasom, prežetim z bolečino. Besedilo najverjetneje opisuje sporazumevanje s prizadetim sinom (My Software's Not Compatible With You) in predvsem njegov boj za razumevanje sveta, v katerem živi (I Know That You Can Fly / Because I'm Here On The Ground Without You). Neil tokrat torej ni vpregel norih konj. Z dokaj minimalističnimi in preprostimi aranžmani nam je ponudil že slišane vzorce, preproste pesmi, ki jih je našel v predalu. Seveda pa fani že dolgo pričakujemo izid Youngove antologije, ki bo po zadnjih podatkih vsebovala osem zgoščenk.

Gregor Bauman