Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: RobSet
PANTERA, POWERMAN 5000, SATYRICON
Slovan Kodeljevo, Ljubljana, 8. 5. 2000
Začetek maja je mineval v pričakovanju soočenja z enimi izmed čislanih metalcev, s teksaškim kvartetom Pantera. Po lanskoletnih stadionskih »šefih« se je obetal dogodek, ki bo znova združil bataljone temneje naravnanih duš. Pantera je s seboj pripeljala dve predskupini in velika pričakovanja, četudi nam z novejšimi albumi ni več zmogla skuštrati glave. Sloves koncertne senzacije je vlival upanje, ki so ga dodatno podžigala pričevanja o izvrstnem nastopu pred desetletjem v Hali Tivoli.
Ob mraku se je na Kodeljevem gnetla pestra in naraščajoča množica obiskovalcev, vsi z razlogom, da preverijo obljubljeni »peklenski rodeo«. Iz športne dvorane je zavelo bobnenje norveškega črnega krdela Satyricon, ko je glavnina še postopala okoli poslopja ali pa smo tratili čas pri neorganizirani blagajni. Drugi so na odru pristali Powerman 5000, peroksidni kvintet iz Bostona, ki se slogovno in krvno navezuje na White Zombie. Parter in dvorana sta bila razmeroma nezasedena, saj Powerman 5000 niso ravno bend po okusu »panteramanov«. Cirkusantski bend z vesoljskim imidžem je imel udarnejše paragrafe kot na plastiki, toda kaj, ko se je Slovan spet izkazal za neprimerno koncertno točko. Zvok je bil razklan in popačen, instrumenti pohabljeni, dobro se je slišalo le bobnarja. Futuristični Powerman 5000 niso prikazali kakšne posebne glasbene domišljije, z disco-space-metalom so razgreli predvsem tiste, ki stavijo na moderne, šminkerske, sila trendovske pogruntavščine in dajejo prednost vizualnim učinkom.
Z odločilnim nizom so se napolnile kapacitete prizorišča. Nadejali smo se adrenalinske eksplozije, ki smo je bili vajeni s Panterinih umetnin. Tam gor so vendarle stali dedci z lovoriko metalnih reformatorjev. Razpackan, porušen, pokajoč, ogaben, nedefinirano zmazan zvok ni bil niti najmanj pričakovan (kljub upoštevanju neakustičnosti zgradbe), dobili pa smo točno to. Pričakovali smo zagreto, energično, divjo, brutalno, precizno, pristno interpretacijo štirih glavnih akterjev, dobili pa smo rutinsko, rezervirano, brezvoljno in slabotno izvedbo. Nove pesmi so izpuhtele v zrak, le zasidrani hiti so razburkali (nekritično) občinstvo. Od peklenskih obljub se je uresničila le ena, in sicer ta, da je bilo v natrpani dvorani preklemansko vroče. Prepotenost za prazen nič je bila bilanca enournega panterskega trpinčenja. Vulgarno p(o)razen koncert, ki si ga Pantera ne bi smela (nikdar) dopustiti. Zlasti zato, ker na vsakem koraku glasno poudarjajo, da jim nič ne pomeni toliko kot zvesta publika in dober nastop.
RobSet