STING

Hala Tivoli, Ljubljana, 14. 5. 2000

Tik preden sem se odpravila na nedeljski velekoncert, sem na kabelski televiziji po naključju ujela reklamo za znano računalniško firmo Compaq, ki se je v slabo minuto dolgem oglasu pohvalila s tem, da sponzorira Stingovo turnejo. Sting.compaq.com. In seveda nasmejani Sting za računalnikom. Fino. Nekaj mesecev prej se je takole smehljal na vsesplošni moški glasbeni prireditvi televizije VH1 Men Strike Back. Poleg njega so stali Back Street Boys in složno prepevali Roxanne. Fino. Zvezda velikega formata pač, ki bo naposled prestopila tudi slovensko mejo. In jo je. V vsem veličastju je Stinga pričakala razprodana dvorana Hale Tivoli. Če je kateri od mlajše generacije doma potarnal, da nima šest tisočakov za Stinga, so mu jih starši rade volje odšteli – ali pa vstopnico kupili tudi zase. Sting je pač eden tistih znanih obrazov, ki je v smislu »slabe« rockerske vzgoje v starševskih očeh še najmanj nevaren. Pač ni tipični rocker, ki pije, kadi in ... karkoli že moti zaskrbljene roditelje. Tako se je na prizorišču trlo pripadnikov mlajše, srednje, starejše in tudi stare generacije. In to je na kakšnem kulturnem dogodku, ki se zgodi v Sloveniji, pravcata redkost. Nazadnje je takšno mešano občinstvo trumoma hodilo jokat v kino, ko je bil na sporedu Titanic. Tokrat joka ni bilo; le kakšen globok čustveni vzdih ... predvsem pa nepopisna sreča je zaznamovala radostne obraze in poskakujoča telesa, ki so vneto odgovarjala na vsak Stingov gib, besedo in seveda odlične jazzie vložke, ki jih je Sting posrečeno stkal s člani spremljevalne skupine. Največ navdušenja je seveda požel temnopolti bobnar in (priložnostni) raper Manu Katche (drugače znan predvsem po sodelovanju s Petrom Gabrielom), ki je simpatično prebrodil rapanje na Perfect Love Gone Wrong, Stingov posrečeno spleten venček novih in starih uspešnic pa je prepoteno občinstvo najbolj pozdravilo ob Mad About You, Desert Rose (žal brez Cheba Mamija), Englishman In New York in starih policijskih adutih, kot sta Every Little Thing She Does Is Magic, Every Breath You Take in Roxanne. Ob slednji se je v Ljubljani zbrana množica slovenskih, hrvaških, italijanskih (in bogsigavedi iz katerih krajev še) navdušencev odrezala še boljše kot Back Street Boys. Da o Stingu ne govorimo. Oni dan me je nekdo vprašal, če verjamem v energijo. Brez dvoma – da. Sploh pa v takšno, kakršno oddaja Sting. Karizma pač naredi svoje. S Compaqom ali brez njega. Pa še kdaj, z veseljem!

Marta Pirnar