THE YOUNG GODS

Link, Bologna, 12. 5. 2000

Švicarski The Young Gods so ena izmed skupin, za katero si, ko si enkrat doumel in vzljubil razsežnost njihove glasbe ter izkusil silovitost koncertnega nastopa, preprosto ne moreš predstavljati, da bi te lahko razočarala – vse, kar počnejo, počnejo zares z dušo in telesom. Silovitosti ne črpajo iz frustracij, jeze ali besa nad življenjem in seboj, gorivo ustvarjalnosti in same drže skupine je energija, ki izhaja iz želje in veselja do Življenja, iz opijanja z Lepoto, s Poezijo, predvsem pa iz želje širiti pozitivnost in Ljubezen med ljudi. The Young Gods so pred dnevi pri neodvisni založbi Intoxygene izdali odlično malo ploščo Lucidogen, kratka turneja, s katere sem si ogledala edini italijanski koncert, pa je po besedah pevca Franza Treichlerja samo prijazen pozdrav ljubiteljem glasbe, v smislu: hej, še smo tu. Prijetno napolnjen klub se je v trenutku, ko so The Young Gods stopili na oder, spremenil v razbeljeni plesni tornado podivjanih ritmov in vsesplošne ekstaze. Od tod naprej so šle stvari naravnost v »Only Heaven« – napetost ni popustila niti za trenutek, bolj je norela publika, bolj so noreli The Young Gods. Nove pesmi, ki so jih izvrstno vtkali med stare bisere Pas Mal, Speed of Night, Envoyé, TV Sky in celo September Song, so nam dale vedeti le to, da bo album Second Skin popolna eksplozija. Človek ne more verjeti, kako po štirinajstih letih obstoja tej skupini še vedno ni zmanjkalo svežih zamisli, kako ima vsaka nova pesem prepoznavni pečat in kako se obenem vedno dvigne nad vse, kar so ustvarili do takrat. So preprosto brezčasni – stare pesmi zvenijo enako močno kot pred desetimi leti, nove pa jih do potankosti nadgrajujejo in predvsem dvigujejo. The Young Gods v igranju uživajo bolj kot kdaj - gonilna sila, resnični motor skupine je seveda karizmatični pevec Franz Treichler, človek izjemnega duha, pevec neverjetnega glasu, pesnik svojevrstne Blakovske poezije in performer par excellence. Njegov subtilen tai-chijevski ples, divji skoki v zrak in manevriranje z mikrofonskim stojalom s posebno, v publiko usmerjeno lučjo človeka držijo v paralizirani napetosti od prvega do zadnjega trenutka.

Z minimalnim instrumentarijem bobnov in klaviatur uspejo krmiliti med orkanskimi izbruhi, ki jih trenutek zatem povsem pridušijo z akustično kitaro in atmosferičnimi fade-outi. Od distorziranih breakbeat ritmov do tribalnega transa, od kitarskega hitenja do violin, samplov galebov in šuma morja – vse se preliva v eno samo, veliko sliko Popolnosti: moč, ljubezen, lepota in svoboda.

Helena Marko