CESARIA EVORA

Križanke, Ljubljana, 18. 5. 2000

Cesaria Evora je imela nastop v Križankah praktično »narejen« v tistem trenutku, ko se je pojavila na odru. Huronski aplavz skoraj štiritisočglave množice ji je izrekel priznanje, kakršnega mnogi niso deležni niti po koncu dobrega koncerta. Cesaria je v letih, odkar smo jo prvič videli v Sloveniji, res postala velika mednarodna zvezda, vroča točka mnogih festivalov in tudi naša Druga godba si je z njo kar dobro opomogla.

Toda pasti za občinstvo, ki se od nekdaj skrivajo pri velikih zvezdah, so skrite ravno v tem, da na neki točki mnogi glasbeniki enostavno ne čutijo več potrebe po vlaganju nekdanje energije, ko pa je že vnaprej vse urejeno. Koncert je zato kmalu postal precej enoličen in za marsikoga tudi naporen, saj je bilo kmalu jasno, da ta glasba še vedno najbolje zveni v intimnih krogih, ne na velikih prizoriščih. Ker poleg tega to ni glasba, na katero bi se dalo tako evforično pozibavati, kot na kakšne ortodoksne afro ali latino ritme, je verjetno predvsem tisti starejši in uglajeni del publike (tega je bilo opaziti kar precej) iz Križank odšel prej slabe kot dobre volje. Kajti tudi, če si se prišel samo pokazat in s tem izrazit svoje trendovstvo, te v tisti nepregledni množici v glavnem niso opazili.

Nastop Cesarie Evore in skupine se od tistega pred leti ni bistveno razlikoval. Tudi scenografija je bila podobna, če že ne kar enaka. Novost je bil kubanski godalni trio, ki pa tako kot drugi spremljevalni glasbeniki ni imel ravno veliko prostora v koncertni strukturi. Cesaria Evora je bila ves čas premočno in zavestno v ospredju. To se je najbolj pokazalo v tistem trenutku, ko je sedla in si vzela čas za krajši oddih. Glasbeniki so se v hipu razživeli, tako kot tudi na koncu koncerta, to pa sta bila praktično tudi edina trenutka, ko je vse skupaj dobilo malce več priokusa po spontanosti.

Marko Jenšterle