Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
V. MEDNARODNI JAZZ FESTIVAL CERKNO
Turistična kmetija Želinc, Cerkno, 26. in 27. 5. 2000
Vztrajnost, pogum in prizadevnost ekipe, ki tudi sicer že nekaj let skrbi za dober glasbeni program Pr'Gabrijelu v Cerknem, so se s programom tamkajšnjega letošnjega 5. mednarodnega festivala jazza prepričljivo obrestovali. V petek in soboto, 26. in 27. maja, se je tam zvrstilo kar pet zanimivih koncertov domačih, tujih in mešanih jazzovskih zasedb, poleg tega so v tamkajšnji glasbeni šoli potekale tudi glasbene delavnice, udeleženci pa so nova znanja predstavili v nedeljo, 28. maja. Sam festival je potekal na turistični kmetiji Želinc; ambient je marsikoga spomnil na najlepša leta nekaterih avstrijskih in švicarskih festivalov, ki so si prizorišče prav tako našli na podeželju, v okolju, ki je bolj ali manj izrazito povezano s turizmom. Seveda je bilo poskrbljeno za primerno dobro počutje in bivalne razmere udeležencev, kalamari z žara so bili zakon. Kako je to vplivalo na sam program, bi seveda najbolje sodili samo nastopajoči. Pravijo, da so odhajali zelo zadovoljni, in tudi če se bodo vračali samo oni z glasbenimi prijatelji, bo festivalsko jazzovsko Cerkno doživelo še marsikateri glasbeni užitek. V petek je program pričela dodobra okrepljena, osemčlanska zasedba Lolite, ki ji je kot deveti dirigiral in jo vodil skozi koncert igralec Zijah Sokolović. Nadaljeval ga je Quartetto Orizzontale, v katerem se naš znani tolkalec Zlatko Kaučič druži s cenjenimi italijanskimi jazzisti. Žal sem se moral zadovoljiti zgolj z ustnim poročilom o obeh nastopih. Zato pa so se v sobotnem programu predstavile kar tri zasedbe. Mednarodni zasedbi kitarista Igorja Bezgeta Five Dimensions je ponudila zaledje ritemska sekcija prejšnji večer nastopajočega Quartetto Orizzontale, v kateri je s suvereno igro posebej izstopal basist Ares Tavolazzi. Še vedno šolajoči se saksofonist Igor Lumpert je bil zagotovo največje odkritje festivala, saj se je izkazal v solističnih vložkih in tudi kot skladatelj. V njem ima slovenski jazz zagotovo novega izstopajočega pihalca, na katerega bi moral staviti tudi kitarist Bezget, ki se bo moral čim prej odločiti za stalno zasedbo s profiliranim repertoarjem, saj njegovo ustvarjanje, posredovano zgolj ob pomoči ad hoc, priložnostnih in podobnih zasedb, žal ne najde miljeja, v katerem bi se lahko razraslo in pridobilo nekaj konsistentnosti, s tem pa tudi prepričljivosti. Potem je nastopil Big Band RTV Slovenija, okrepljen z nekaterimi gosti, ki je pod vodstvom Milka Lazarja ponovil glasbeni program, poimenovan Hunski hrbti. Organizacijsko najzahtevnejši nastop na festivalu je bil navdušeno sprejet, svežina, ki jo vnaša ta program v siceršnji repertoar orkestra, pa je nastavek, na katerem bi morali graditi. Sledil je zagotovo najatraktivnejši, pa tudi z vidika organizatorjevih programskih odločitev najpogumnejši sklepni koncert tria vrhunskih improvizatorjev - Petra Brötzmanna, Shojija Hana in Wernerja Lüdija. Zares radikalen prispevek k aktualni jazzovski ponudbi v teh krajih je imel za vsebino skupni projekt Mitsubachiwo osoreru hanani miwa naranu (Cvet, ki se boji čebele, nikdar ne obrodi sadu). Vsi trije so dokazali, da ne improvizirane kolektivne pustolovščine ne solistične eskapade z leti niso izgubile ničesar: ne v virtuoznem obvladovanju instrumentov, ne v domiselnosti oblikovanja zvočnega toka in v energičnosti ustvarjanja in krmiljenja, ne v subtilni medigri, ki je mogoča samo med starimi soigralci in po desetletnih izkušnjah s tovrstnim muziciranjem. Prisostvovali smo izbruhu ustvarjalne energije prepričanih osvobojevalcev zvočnih prostorov in osvajalcev še ne raziskanih zvočnih razsežnosti. To je bil posladek za tiste s pogumnimi ušesi. S takšnim programom se tudi festival v Cerknem postavlja ob bok ponudbi najboljših jazzovskih prireditev v naši okolici.
Zoran Pistotnik