Richard Ashcroft

Zaljubljen in svoboden

Če ste imeli radi The Verve, boste imeli radi tudi prvi samostojni album Richarda Ashcrofta. Ob Alone With Everybody se ne boste spomnili le na fantastičen album The Verve iz leta 1997, Urban Hymns, pač pa tudi na vse tiste rockovske klasike, ki se pod Ashcroftovim okriljem skrijejo v moderno preobleko. In še vedno zvenijo kot klasika. Mož z bermudsko modrimi očmi in štirikrat zlomljenim nosom je povedal svoje – prvič.

O njem so povedali že marsikaj. Da je na primer junkie, pa moderni Jezus, pa arogantna svinja, pa eden najbolj fotogeničnih obrazov v moderni glasbi – ker naj bi bil podoben Jaggerju in Richardsu; prijel se ga je vzdevek "Mad Richard", če bi bil ženska, pa bi se po suhljatem videzu postavil ob bok Calisti Flockhart alias Ally McBeal. A Richard Ashcroft bi še najraje videl, če bi ga postavili ob bok velikanom.

Če so se namreč Oasis z zadnjim albumom Standing On The Shoulders Of Giants poigrali s slavno retorično figuro Bernarda de Chartresa, češ da so sodobniki po svojem znanju kot palčki na ramenih velikanov, in se postavili na ramena velikanov, se je Ashcroft pred tremi leti s skupino The Verve v resnici postavil velikanom ob bok. Ko je leta 1997 brezizrazno zrl v kamero, pel o tem, kako grenkosladka simfonija je življenje, in se arogantno obregnil ob vsakega mimoidočega na londonskem east endu, je Ashcroft zavestno hodil po poti, ki ga je z vsakim korakom bolj oddaljevala od njegove zasebnosti. To priznava tudi sam. V eni noči se je iz povprečnega ogleduha, ki se tako kot vsi naslaja nad življenjem drugih, prelevil v nekoga, nad čigar srečo in nesrečo so se odtlej začeli naslajati drugi. Spremenil se je v slavno osebnost, kot bi rekel sam, v plešočo opico, v srečnega dobitnika na loteriji, ki se je kot brezposeln dvajsetletnik iz Wigana še leta 1992 bos in s plastično vrečko potikal po Londonu in se s prijatelji glasbeniki zaklinjal, da bo nekoč prodal milijone abumov. Nič čudnega, da so ga krstili za Norega Richarda.

Ko se je z Verve še istega leta začel pojavljati na koncertnih odrih, so britanski glasbeni kritiki v en glas skupino razglasili za nesmrtno. Dejstvo, da tedaj niso imeli niti albuma, je bilo zgolj formalnost, ki so jo "Jezus" iz Wigana in njegovi apostoli kaj kmalu realizirali. Namesto asketskega življenja so si za prvo plačilo, ki jim ga je namenila matična založba Hut Records, privoščili hedonistično brezdelje, v katerega so spadale tudi lazanje, ki jih je dostavljavec vsak dan za malico pustil pred Ashcroftovimi vrati. Prvi album, A Storm In Heaven, izdan leta 1993, je postal eden izmed vrhuncev tistega leta, velike izjave začetnika je zamenjal velik album. Richard Ashcroft je naenkrat postal princ tatov, ki je na koncertu zlahka ukradel pozornost prisotnih, jih odtrgal od plastičnih kozarcev in neobveznih prijateljskih pogovorov in jim v ušesa spustil odmerek kontempliranja o življenju, gravitaciji, soncu, zvezdah in še čem. Verve so postali nosilci britanskega indie rocka, ki tedaj še ni vedel, kako trdno bodo na glasbenem nebu leteli tedanji popolni začetniki Suede in kakšno presenečenje pripravljata brata Gallagher.

Seveda sta bila tudi slednja del angleške severnjaške glasbene naveze, na katero je opozoril naslov drugega albuma (Northern Soul, 1995, Hut Records) The Verve. Takrat so Oasis že želi žvenketajoči pridelek svojega Definitely Maybe (1994), ki so ga naredili v varstvu producenta Owena Morrisa, istega možakarja, ki je bil v Loco Studios leto kasneje prva priča in soudeleženec ekscentričnega nastajanja Northern Soul. Album, ki je takoj po izidu začel veljati za pravo klasiko, je bil tako rezultat prepirov, mešanih občutkov, nadpovprečnega konzumiranja toksičnih sredstev in sodnih sporov z jazzovsko založbo Verve, zaradi česar so morali Verve svojemu imenu dodati obvezni "The". Sledile so Ashcroftove izjave tipa "Skupina, ob kateri sem želel odraščati, je The Verve. Srečo imam, da pojem v njej." (The Big Takeover, 1995) in hvalospevi Noela Gallagherja, ki je The Verve razglasil za vesoljske kadete, Ashcrofta pa za njihovega kapitana Rocka. Potem so s skopim sporočilom za javnost The Verve povedali, da je skupina razpadla ...

Leta 1997 sta bila oba dotedanja proizvoda The Verve označena za mlahava, prenabuhla in preveč ambiciozna. Pravzaprav naj bi bil, kot je takrat zapisal NME, razpad skupine najboljše, kar so The Verve dotlej sploh naredili. Pred Ashcroftom in drugimi se je razprostrla rdeča preproga, na kateri ni ostalo nobenih "smeti" iz preteklosti. Pogrnjena je bila za zvezdniški prah svetovnega razpona, ki se je usipal takoj, ko se je Bitter Sweet Symphony našla na policah glasbenih trgovin. Pravili so, da so The Verve zdaj, ko so preživeli hedonistični pekel, močnejši kot kdaj prej. Vsa razpotja med Ashcroftom in kitarskim genijem Nickom McCabeom, ki so leta 1995 pripeljala do neslavnega razpada, so se zgladila. Potrebnih ni bilo nobenih prepričevanj in opravičevanj, z nekaj telefonskimi klici so prekinili skoraj dveleten odmor in začeli znova. Pet glasbeno podkovanih glav je imelo v sebi potencial, ki bi lahko iz sebe dal veliko več kot album Urban Hymns (Hut Records), glasbeni vrhunec leta 1997. Vsa spoznanja o življenju, o njegovih pasteh in vnaprej zapisanih vzorcih, o katerih je na Urban Hymns pel Ashcroft, niso bila dovolj, da bi skupina ostala aktivna. Ashcroftovo iskanje "notranjega razsvetljenja", ki ga nekateri najdejo v religiji in drugih miselno abstraktnih shemah, se nikakor ni ujemalo z delovanjem v skupnosti, kakršna je bila The Verve. Zdaj, ko so se uresničile njegove besede, češ da je v zgodovini nekaj mesta tudi za njegovo skupino, je bil čas, da ga nekaj najde tudi zase. Konec koncev je bil že Urban Hymns mišljen kot samostojen projekt, za katerega je pred vrnitvijo starih prijateljev napisal sedem pesmi, med njimi tudi Bitter Sweet Symphony, pravo urbano kraljico sezone 1997/98, ki so jo vsako jutro prepevali v službo hiteči odrasli in z nočnega pohajkovanja domov majajoča se mladina. Po praktično vsem svetu.

Zdaj mu je nekoliko žal, da Urban Hymns ni bil njegov prvi solo album. Prikrajšan bi bil za vse težavne razmere in odnose, ki so se vrstili znotraj že tako heterogene skupine, katere sožitje so spodkopale preveč vzplamenele egocentrične strasti. Po drugi strani pa je bil čas urbanih himn nekakšno poskusno obdobje tranzicije, v katerem si je Ashcroft moral dokazati, da si lahko privošči tudi to razkošje, da se nauči, "kako zaobjeti lepoto življenja, zaobjeti ljubezen. In ko to res najdeš, ne zapreti zajebanih vrat za seboj samo zato, ker ne moreš verjeti, da je tu." (The Gate, 1997)

Zdaj, tri leta kasneje, to razkošje zajema z veliko žlico. Song For The Lovers, njegov prvi pravi samostojni singel, ni nič drugega kot hvalnica ljubezni, Ashcroftovi gonilni sili številka ena, ob kateri se tudi občutek ujetosti v fizični svet, značilen za Urban Hymns, zdi veliko bolj znosen kot sicer. Nasploh si zdaj 29-letni Ashcroft prizadeva, da bi lahko z njegovo glasbo ljudje izkusili življenje enako globoko in strastno kot on. Zdaj, ko je dolgoletno razmerje z nekdanjo klaviaturistko pri skupini Spiritualized Kate Radley blagoslovil s konec marca rojenim sinom Sonnyjem, je glasbeno kariero obogatil s prvim samostojnim albumom, pri katerem je mimogrede sodelovala tudi Radleyjeva. Enajst pesmi, zbranih na Alone With Everybody (Hut Records), je rezultat Ashcroftovih življenjskih sprememb v čustvenem in duhovnem smislu, njegovih samostojnih glasbenih premikov, ki jih je v zadnjem tednu junija ponudil v vpogled svetovni glasbeni publiki. Ponudil jim je enostavne, na prvi pogled povsem lahkotne in lepe pesmi, v katerih se takoj začuti Ashcroftova čustvena katarza, ki se že ob prvih taktih prve pesmi (Song For The Lovers) dotakne poslušalca. Odkritost in ranljivost moža, ki je bil pri triindvajsetih prepričan, da bo umrl sam v postelji, v šestdesetih minutah razpre vse pore intimnosti. To zna biti seveda za neosredotočenega poslušalca na trenutke dolgočasno, a vendar dovolj privlačno, da se tudi sam zamisli in si reče: Hej, morda je tisto pravo, čemur ljudje rečejo ljubezen, res tam, pred nekimi vrati, ki jih zaradi naše lastne zagrenjenosti in ukvarjanja s seboj in s svojo nesrečo še opazili nismo, kaj šele odprli. Patetično? Za koga, ki je našel ljubezen svojega življenja, prav gotovo ne. Za tiste, ki niso, pa prav gotovo. A vendar v mejah normalnega.

Marta Pirnar