Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Pevec gospela in kitarist

Čeprav je slepi Willie Johnson prepeval in igral skoraj izključno gospel - ta je bil predvsem v baptističnih krogih edina priznana glasba -, ga muzikologi uvrščajo tudi med bluesovske glasbenike, saj sta njegov način izvedbe in globoka čustvena predanost glasbi glavni značilnosti bluesa. Blind Willie Johnson je bil tako kot Blind Lemon Jefferson doma iz Teksasa. V začetku dvajsetih let je postal zelo priljubljen in znan zaradi odličnega igranja na slidovsko kitaro. Menda pred njim tako imenovane havajske kitare v Teksasu ni igral nihče.

Blind Willie Johnson je snemal samo petkrat in posnel trideset pesmi. Ducat je čistih gospelov, ki jih lahko najdete v različnih pesmaricah s preloma stoletja, drugi ducat predstavljajo gospelovske pesmi, ki so priredbe izvirnikov drugih glasbenikov ali pa so zaradi ustnega izročila le bežno podobne originalom, druge skladbe pa so Williejeve priredbe znanih gospelov in pesmi, ki govorijo o znanih dogodkih tedanjega časa in okolja, kot so bolezni, tragedija Titanica in podobno.

Glas starca

Blind Willie Johnson je bil neverjeten glasbenik. Z neizprosnim glasom, ki se danes zdi prej glas starca, kot pa moža, starega 24 let, je prepeval s takšnim žarom, da mu nehote prisluhnemo. In kot da gromki glas ni dovolj, je tu še njegovo domiselno, izvirno in tehnično popolno igranje kitare. Česa podobnega tedaj ni posnel nihče. Tako izvirna glasbena osebnost je seveda takoj ob izidu plošč vzbudila veliko zanimanje. Večina glasbenikov pridigarjev v Teksasu in Misisipiju je skušala posnemati prvine njegovega igranja in petja in tudi producentom je bilo takoj jasno, da je pred njimi izjemna glasbena osebnost. Že prvo ploščo Willieja Johnsona so tako natisnili v 9400 in jo ponatisnili še v 6000 izvodih, to je bila tedaj za prvenec neverjetna naklada (pri založbi Columbia so tedaj plošče velike zvezde bluesa, pevke Bessie Smith, natisnili v 9325 in ponatisnili v 5000 izvodih). Družba je celo oglašala izid plošče v tedaj najvplivnejšem črnskem časniku, The Chicago Defender. Na drugi strani prve Johnsonove plošče je bila izjemna izvedba skladbe Jesus Make Up My Dying Bed, znane tudi s prvenca Boba Dylana (Dylan je to skladbo posnel pod naslovom In My Time Of Dyin', verjetno se je zgledoval po Joshu Whitu, a je v petju čutiti tudi vpliv srditega glasu slepega Johnsona, Dylan se je namreč na prvem snemanju za založbo Columbia močno trudil, da bi zvenel kot starec).

Blind Willie Johnson je prvih pet pesmi na prvem snemanju zaigral v slidovskem načinu. Po strunah je drsel s hrbtom žepnega noža v odprti uglasitvi D-dur (to uglasitev je uporabljal tudi Josh White) in bil brez dvoma med največjimi posnetimi mojstri slida. Za njegov slog je značilno, da je z igranjem na zgornjih strunah dopolnjeval ali nadomeščal posamezne zapete besede, tako da so se glas in zvoki strun zlivali. Tudi z glasom je uspel pričarati različna razpoloženja, največkrat pa je pel z močnim, hreščečim in trdim glasom, ki je ljudi navdajal z nelagodjem ob misli, da niso tako globoko prepričani in verni, kot je Blind Willie. V njegovi izvedbi ni slišati, da še nikoli prej ni sedel v studiu. Njegovo občinstvo so bili do tedaj mimoidoči ljudje na cestah teksaških mest, kjer se je preživljal z igranjem. Ob poslušanju njegovih prvih posnetkov nas najbolj presenetijo absolutna avtoritativnost, samozavest in popolno obvladovanje glasu in glasbila. Na tretjem posnetku s tega snemanja, Its Nobody´s Fault But Mine, je Williejevo igranje kitare že tako izjemno, da zven visokih strun večkrat nadomešča zapete verze. Primer neverjetne virtuoznosti je slišati proti koncu skladbe, v tretji kitici, ko Willie zaigra melodijo najprej na srednjih strunah, potem pa nov verz zaigra še na zgornjih. Na srečo je tehnikom leta 1927 uspelo izjemno uspešno posneti petje in igranje in ohraniti ravnovesje med glasom in kitaro. Celo za današnja merila so ti več kot sedemdeset let stari posnetki, razen mehanskih motenj, hreščanja in prasketanja, izjemni in vam jih priporočamo v poslušanje.

Hvalnice bolečine

Izmed posnetkov s prvega snemanja bi težko katerega označili kot najboljšega, vendar se pesem Mother’s Children Have A Hard Time zdi kot ena najboljših skladb v pevčevi zapuščini sploh. Igranje kitare z otožnimi in bogato niansiranimi toni razširja in dopolnjuje čustva, izražena z glasom. Glavno gonilo skladbe je neukrotljiv, a natančen in poudarjen ritem, ki ga kitarist igra s palcem na spodnjih strunah. To je prava mojstrovina glasbenika samouka in čudežnega kitarista. Med starimi hvalnicami, na začetku stoletja priljubljenimi v cerkvah v Teksasu, je bila tudi tista z naslovom Dark Was The Night - Cold Was The Ground. V cerkvah so jo izvajali tako, da je duhovnik tiho zapel uvodni verz, kongregacija pa mu je dostojanstveno odgovarjala. Blind Willie Johnson je pesem spremenil v izraz svoje bolečine ob križanju in smrti preroka. Melodija (Ry Cooder jo je uporabil v filmu Pariz, Teksas) je bila polna grenkobe, najprej jo je zaigral na kitari in jo nadaljeval z nekakšnim mrmrajočim petjem, ki se zdi kot razmišljanje o vsebini pesmi. To je edina pesem, ki jo je zaigral na tak način. V zabeleženi ali posneti glasbeni literaturi podobne skladbe ne boste našli.

Čeprav so njegovi biografski podatki skopi, si je vendarle mogoče ustvariti tudi fizično podobo človeka, ki je živel in deloval v prvi polovici stoletja. Glavni vir podatkov je prispevala žena Angeline Johnson. V petdesetih letih jo je prvi našel in intervjuval glasbenik, muzikolog in amaterski zbiralec narodnega izročila Sam Charters in njemu se je treba v veliki meri zahvaliti za odkritje Willieja Johnsona in pozneje cele vrste bluesovskih glasbenikov. Bil je eden prvih poznavalcev; sistematično se je lotil dela in počasi vzbudil zanimanje za blues, kot prvo izvirno glasbeno obliko, ki se je razvila na ameriških tleh.

Poleti leta 1927 je Willieja v Dallasu srečala njegova poznejša žena Angeline. Povedala je, da ga je zagledala, kako hodi po cesti in poje pesem If I Had My Way. Šla je za njim in pela, dokler ni ugotovil, da hodi za njim. Povabila ga je k sebi domov, kjer je imela klavir. Tam sta najprej pela in igrala. Pozneje mu je skuhala dobro večerjo, vedoč, po njenih besedah, da gre ljubezen skozi želodec. Kmalu zatem jo je vprašal, če se hoče poročiti z njim in ona je pristala. Poročila sta se naslednji dan in ostala skupaj do njegove smrti.

Willie Johnson se je rodil leta 1902 ali 1903 v mestecu Temple v Teksasu. Ko je bil še dojenček, se je družina preselila v mesto Marlin, ki leži kakih sto kilometrov južno od Dallasa. Njegov oče George Johnson je bil kmet, se pravi, da je delal kot zakupnik na posestvu. Mali Willie je že od petega leta naprej govoril, da bo postal duhovnik. Oče mu je iz stare škatle za cigare naredil kitaro in nadobudni Willie je začel brenkati. Ko mu je umrla mati, se je oče znova poročil. Mačeha je hotela v nekem prepiru v očeta vreči lonec luga, a je tako nesrečno pljusknil Willieju v obraz, da je popolnoma oslepel, slepemu pa je kot edini način preživetja ostalo petje in igranje na ulicah mest, kot so bila Marlin, Waco in Dallas. Že kot deček je, ko je čakal na očeta, ki je delal v tkalnici bombaža v Marlinu, vsako soboto igral in pel verske pesmi na cesti in ljudje so mu dajali drobiž. Blind Willie Johnson se je tako že zgodaj utrdil v poklicu cestnega pevca. Kmalu je postal tudi član cerkve Marlin Church of God in Christ v mestu Marlin in začel za cerkev peti in igrati kitaro ter klavir na prireditvah in mašah. Glas o pridigarju glasbeniku se je počasi razširil na območje med Dallasom in Hustonom, vendar je o pevčevem življenju do snemanja malo natančnih podatkov. Družba Columbia ga je na drugo snemanje povabila natanko čez leto dni, decembra leta 1928, kjer ga je spremljala pevka Willie B. Harris. Johnsonova glasba je tako dobila še nekoliko bolj gospelovski zven. Willie B. Harris je bila odlična pevka, poznala je pesmi in občuteno pela. Ker je bila spremljevalna pevka, je pela bolj v ozadju, odmaknjena od mikrofona, in nevsiljivo dopolnjevala njegovo grobo in nemirno izvajanje. Tudi posnetke z drugega snemanja odlikujeta nebrzdana energija in ritem - glavni značilnosti Williejevega sloga sploh.

Biblijska tematika

Večino Johnsonovega repertoarja so sestavljale pesmi z biblijsko vsebino, zanimiva je tudi priredba stare cerkvene hvalnice Jesus Is Coming Soon, saj podobno kot marsikateri blues govori o posvetnih tegobah. V tej pesmi je nesreča velika epidemija gripe, ki je v letih 1918 in 1919 v Ameriki in Evropi zahtevala tisoče žrtev predvsem med revnim prebivalstvom. Ta epidemija naj bi bila božja kazen za neskromno in razuzdano življenje ljudi v velikih mestih. Danes, ko je resna in neozdravljiva bolezen poleg raka le AIDS, ljudje pozabljajo na bolezni in nadloge, ki so vedno pestile prebivalstvo Zemlje. Blind Willie Johnson je s svojo glasbo vplival na Ryja Cooderja in posredno na zgodnje posnetke Boba Dylana, pesem Lord I Can’t Just Keep From Crying pa je ena redkih Johnsonovih pesmi, ki so jih po preporodu bluesa v šestdesetih letih v spored uvrstile električne kitarske skupine, ki so igrale blues. Če jo boste kdaj poslušali, boste hitro ugotovili, zakaj.

Mojster slida

Poseben čar Johnsonove glasbe je glas. Johnson v skladbi Keep Your Lamp Trimmed And Burning prvič poje s svojim navadnim glasom, ne da bi ga stiskal in tako dobil značilni hreščeči zven. Poslušalec si tako lahko predstavlja naravno barvo in intonacijo glasu. Skladba je po instrumentalni plati izjemen primer virtuoznega igranja slidovske kitare, solu sta namenjeni celo dve kitici. Najbolj nenavadna posebnost Johnsonovega igranja je bila nenaden, nepretrgan prehod iz igranja akorda čez vse strune v melodijo, ki jo je igral na eni struni, dopolnjeno z drobnimi vibrati, poudarki in okraski. Tudi sama glasovna izvedba je bila dovolj izdelana in je pripomogla k rasti dramatičnosti.

Glasbeni producenti so Willieja Johnsona leto po drugem snemanju vnovič pripeljali na snemanje za družbo Columbia, tokrat v New Orleans. Willie je prvi dan snemanja pel in igral brez spremljevalke Willie B. Harris. Pesmi, ki jih je posnel, se precej razlikujejo, vse pa so nekoliko bolj lirične. Let Your Light Shine On Me je zanimivo zgrajena. Peti jo je začel z naravnim glasom v počasnem tempu. Prvič je na snemanjih igral različne akorde pri spremljavi. Razmišljajoče razpoloženje v prvi kitici je nenadoma prekinil in začel igrati v zanj značilnem ritmu. Glas je spremenil v trdo in hreščeče grleno petje, obenem pa s prsti bobnal ritem tudi po trupu kitare. V sklepnem delu skladbe je zopet umiril tempo in zaključni verz zapel z normalnim glasom. Pesem je postala del železnega repertoarja pevskih skupin, ki so igrale folklorno obarvano glasbo, in različnih zborov črnskega gibanja v šestdesetih letih. Blind Willie Johnson je vse življenje posvetil petju in igranju religioznih pesmi in tako izražal globoko vero in prepričanje. Ti dve lastnosti poleg izjemne vokalne interpretacije in nedosegljivega obvladovanja inštrumenta sestavljata veliko glasbeno osebnost.

Pocestni pevec

Uspeh, ki ga je imel s ploščami, je le malo vplival na življenje Willieja Johnsona. Z Angeline se je preselil v Waco in pozneje v Beaumont v Teksasu. Bolj se je ekonomska kriza poglabljala, bolj so se ljudje zatekali k veri, da bi z njeno pomočjo prebrodili težave. Tako so plošče Willieja Johnsona večkrat ponatisnili, ker je bilo zaradi njihove vsebine veliko povpraševanje po njih. Ena izmed redkih pesmi, ki nima religiozne vsebine in se ukvarja z vojno, je When The War Drags On. To je pripoved o vojni, o njenih grozotah in posledicah. Je ena prvih pripovednih in pravzaprav protestnih pesmi, ki se je kot oblika razvila v 'talking blues' in postala del repertoarjev Woodyja Guthrieja in pozneje še Boba Dylana.

Po vrnitvi v Beaumont so se Willieju in Angelini stvari obrnile na bolje. Kupila sta si majhno hišo in osnovala družino. Willie je še naprej prepeval po cestah in cerkvah v bombažnih mestih v Teksasu. Svoje zadovoljstvo in pripadnost je iskreno izrazil v pesmi Praise God I´m Satisfied. V tem obdobju, ko je postal precej popularen, je pel tudi nekatere pesmi, ki so jih sicer peli beli pevci gospela - te pesmi imajo rahel prizvok countryja in bluegrassa -, njegova najbolj znana pripovedna balada pa je bila God Moves On The Water. Tu je besedilo posebej premišljeno in izdelano, a je zaradi njegovega sloga petja zopet težko razumljivo. Katastrofa elegantnega, superlativnega prekooceanskega parnika Titanica, ki je potonil na prvi vožnji, je zapustila globoke sledi v tedanjem kulturnem in posvetnem življenju. Večina tedanjih razlag je bila versko obarvanih in je nesrečo imenovala božjo kazen za človeško neskromnost in razuzdano življenje brez kakršnekoli strpnosti, ki jo je vedno zahtevala katoliška cerkev.

Zaradi povečanega povpraševanja po njegovih ploščah, je Columbia Willieja Johnsona še enkrat povabila na snemanje. To je potekalo v Atlanti, aprila leta 1930. Ker se je poleg črnskega prebivalstva zaradi težav tudi vedno več belcev obračalo k veri in ker so bili gospeli dobro tržno blago, so producenti predlagali Willieju Johnsonu, naj posname nekaj pesmi belega gospela. Čeprav te pesmi (Can´t Nobody Hide From God in If It Had Not Been For Jesus) po značaju niso najbolj ustrezale njegovemu glasbenemu temperamentu, jih je izvajal z občutkom, pevka Willie Harris pa ga je pri tem v veliki meri odlično dopolnjevala.

Zadnji posnetek, ki ga je naredil v snemalni karieri, je bila pesem You´re Gonna Need Somebody On Your Bond. Nihče na snemanju tisto nedeljo, 20. aprila, leta 1930 v Atlanti ni vedel, da je to njegov zadnji posnetek. Nič ni kazalo, da je utrujen, da so leta petja na soncu in dežju, v megli in v snegu pustila na petju in igranju sledove. Kljub vsemu so dolga leta depresije prisilila tudi gramofonske družbe, da so se reorganizirale, propadale in životarile. V tridesetih in štiridesetih letih je Blind Willie mirno živel v svojem domu v Beaumontu v Teksasu, kjer je skrbel za ženo in otroke. Konec štiridesetih let je postal legenda v jazzovskih krogih, a o tem sam ni nič vedel, predvsem pa ni imel nič od tega. Pozimi leta 1949 je njegovo hišo zajel požar. On, žena in otroci so se rešili. Zgorelo je le nekaj pohištva in Williejeva kitara. Ker je bila hiša zaradi gašenja mokra, so mokre žimnice pokrili s časopisnim papirjem in prespali za prvo silo. Willie se je to noč prehladil in naslednje jutro kljub vsemu šel igrat na cesto. Prehlad se je zaradi mrzlega zimskega vetra poslabšal v pljučnico, ki ga je prikovala na posteljo. Ko je Angeline uvidela, da umira, ga je skušala spraviti v bolnišnico, kjer pa ga niso sprejeli zaradi njegove slepote. Čez nekaj dni je umrl.

Jane Weber

Viri:

- Spremna beseda Samuela Chartersa k plošči z vsemi posnetki Blind Willieja Johnsona: The Complete Blind Willie Johnson (Columbia, 1993, CD472190).

- Samuel Charters: Intervju z Angeline Johnson iz arhiva založbe Folkways (številka traku, dosegljivega na kaseti: 03585) (Smithsonian Folkways, Center For Folklife Programs and Cultural Studies, 955 L’Enfant Plaza, Suite 7300 MRC 953, Smithsonian Institution, Washington DC 20560, USA).

Zasebna knjižna in zvočna zbirka Mirana Mesesnela, enega prvih ljubiteljev bluesa pri nas.