Coptic Rain

The Last World - sklepno dejanje?

Ljubljanski duo v domačih logih ne igra tiste vloge, ki bi jo sicer lahko. Že od vsega začetka sta se Peter Penko, multiinstrumentalist, producent, besedilopisec in še kaj, in pevka Katrin Radman usmerila na tuje trge. Najprej v Nemčijo, nazadnje celo na samozadostni Otok. Tamkajšnja neodvisna založba Org je te dni le izdala njun novi album The Last World.

Vse bi bilo lažje, če bi zaživela tudi koncertna zasedba Coptic Rain. Pa ni. Na ovitku novega albuma je celo izpisana zasedba Coptic Rain live. “Sestavljena je bila že lani oktobra. Glede na obveznosti drugih članov sem se odločila, da se ta zasedba razpusti. Vse je zahtevalo preveč energije in ni bilo pravega odziva. Tovrstne promocije torej ne bo,” brez posebnega obžalovanja pove Katrin. Začuda se v tej zasedbi, ki ni doživela koncertnega krsta, ni pojavil Peter. “Nerad nastopam. Nikoli nisem rad nastopal. Obenem imam preveč drugega dela. Skrbim za zvok pri nastopih drugih, predvsem Niowt in Silence, ki bodo sedaj začeli nastopati v polni zasedbi z basom, kitaro in bobni,” Peter preusmeri tok pogovora na dejavnosti drugih. Podobno velja za Katrin. Izkušnje in poznanstva, ki jih nabira pri domači distribuciji plošč, uveljavlja pri promociji skupine Niowt: “Ker smo zelo dobri prijatelji, sem se jim ponudila v pomoč. Zakaj ne bi nekaj svojega znanja dala še v to. Zame ima njihova nova plošča, ki čaka na izid, definitivno potenciale. Posnetki so še bolj sprejemljivi kot na prvem albumu, in novi album je treba le še pravilno uvrstiti na trg. Na žalost se s tem pri nas skoraj nihče ne ukvarja. Rock Vibe jim organizira koncerte, medtem ko jaz skupaj z Niowt poskušam prodreti v medije, predvsem v tujini.”

Promocija albuma The Last World pa gre svojo pot. Ne le, da ne bo koncertnih nastopov, tudi v tujini uveljavljen postopek promocije s tako imenovanim pilot singlom (kot pomoč radijskim urednikom, da vsi izberejo isto potencialno uspešnico z albuma) je pri Coptic Rain postavljen na glavo. “Ja res. Singel še ni bil izdan. Res je bil mišljen prej kot album, ampak sedaj so se pri Org odločili za drugačen vrsti red, morebiti bo singel sploh le promocijski. Vse je odvisno od strategije založbe,” dviga roke v znak predaje Katrin.

Prvotni naslov albuma je bil Petrov Thought Vs The Dragon, a se Katrin ni strinjala. Vztrajala je pri The Last World, ki tako nadaljuje in zaokroži (vsaj) zadnje tri redne izdaje, še Clarion’s End in Eleven:Eleven. “Nova plošča se ne razlikuje bistveno od prejšnjih plošč. Razlika je le v tem, da sem imela pri novem albumu največ veselja do dela in sem ga najbolje čutila v vsem procesu nastajanja. In kolikor so bila besedila že na prejšnjih ploščah dovolj osebna, so sedaj še bolj. Morda kdo tega ne bo občutil, ampak tako čutim jaz. Vsak pa si jih lahko razlaga po svoje,” pojasnjuje občutke ob nastanku albuma Katrin in dodaja, da je najbolj ‘njen’. Peter pa je želel “le narediti še en album. Eleven:Eleven je bil pravi konceptualni album, ki ima res rdečo nit. Drugo so albumi, ki pač nastanejo. Narediš rif, nekaj posemplaš, nekaj odkričiš, in če je komad v redu, ga gradiš naprej, če ne, ga zavržeš.” Na Eleven:Eleven sta se Coptic Rain v celoti poigravala z idejo o izginjanju materialnega sveta, ki naj bi se pretočil skozi energijska vrata v višje, nam neznane dimenzije. Pravzaprav glasba in besedila z njo opisujejo napovedane spremembe ter odzive na psiho občestva, ki je naklonjeno misticizmu. Nostradamus je tokrat zgrešil napoved, zgodil se je le nedolžen sončev mrk, ki sveta ni spravil iz tirnice. Kam cilja naslov novega albuma? “Tista vrata, ki so se z Eleven:Eleven odpirala, se sedaj zapirajo. In če je bilo tisto še vezano na neko telesnost in na bivanje v tem svetu, je novi album precej bolj poduhovljen. Zato se mi zdi ta naslov odličen,” Katrin povezuje naslove albumov v sklenjen krog izdaj. Obstaja še ena razlika, na albumu ni priredbe. Zato pa jih je kar nekaj na plošči Discovery e.p., in zdi se, da sta Coptic Rain s tem sklenila prirejanje pesmi drugih. “Tisto ploščo so vsi kritizirali. Nick Cave je naredil petnajst tisoč priredb, pa ga vsi božajo, nas pa so takrat vsi napadli,” je malce užaljen Peter. Še bolj zaradi prisvajanja del drugih, kot jih narekuje velecenjeni Laibach, ki mu je bil Peter v veliko pomoč pri snemanju albuma Jesus Christ Superstars.

Coptic Rain še vedno delata v Petrovem domačem studiu Raingarden 9. “Osebno se mi zdi The Last World glede na prejšnje plošče produkcijsko najboljša. Vendar če bi posnetke miksal danes, bi bila še boljša, ker se je v tem letu dni tehnologija toliko izboljšala,” vztraja pri prefekcionizmu Peter. Za prejšnji album je eno na drugo nasnel v živo osem enako zaigranih kitar. Le tako pride do tistih minimalnih zamikov, ki dajo posnetku pravo moč. “Sedaj delam s štirimi kitarami in s tem sem zadovoljen. Lahko pa bi bilo bolje. Ne bom delal reklame proizvajalcu, ampak neko podjetje je dalo na trg napravo, ki omogoča, da v studiu ne potrebujemo ojačevalcev in mikrofonov. Kitaro priključimo neposredno v mešalno mizo, torej ni težav z mikrofonijo in drugim. Zvok je fantastičen. Tega prej ni bilo, še vedno pa ni slabo,” Peter začne kratko lekcijo o malih produkcijskih prijemih. Ne le kitare, tudi bas, sempli in programiranje bobnov so njegovo delo. “Kar se tiče bobnov, sem imel malce drugačen pristop. Činele so posnete v živo, posemplane in zazankane. Tako dobiš bolj živ zvok. Drugi bobni so programirani na ritem mašini,” še dodaja v želji po stalnih spremembah. Na bolje. Ne ravno slogovno, ampak zvočno vse primerja s Korn. Pripomnim, da je na glasu manj efekta. Da je bolj razumljiv. Tu vskoči Katrin: “Šlo je za drugačen pristop. Če sem hotela pri petju več moči, sem tudi zapela glasneje.” Da ne bi bilo vse zgolj rezultat studijskih posegov. “Vendar sva poskusila več različnih verzij petja - in glede na naravo pesmi izbrala najboljše,” dodaja Peter. Zaveda se pomanjkljivosti domačega studia in relativno cenene opreme, tako da ga bo naslednji korak vodil v pravi snemalni studio. “Tja bi šel posnetke le zmiksat. Najprej samo testno, potem bomo videl za naprej. Vsaj tako se dogovarjam s skupinami, ki snemajo pri meni.” Vrsta teh je vse daljša. Izpod njegovih prstov je že nastala samostojna plošča Mitje, sicer člana Six Pack, “ki se mi zdi sveža pop plošča. Sicer v slovenščini, ampak naj se ljudje ne ustrašijo tega, da je slovenski pop. Tudi ta je lahko kakovosten, če je narejen s pravim pristopom. Malce vleče na Madonno.” Peter ne zamudi priložnosti, da opozori na druge slovenske ustvarjalce, ki so nekje vmes, med sredinsko strujo in podzemljem. In navkljub lastni metalsko-industrijski usmeritvi trenutno snema ploščo otroških pesmic.

Kaj pa prihodnost Coptic Rain? Naslov albuma bi lahko napeljal na morebitni konec, sveža postavitev spletne strani (www.coptic-rain.com) na nov začetek. Peter je previden: “Najprej bo ‘padlo’ nekaj remiksov. Potem bomo videli. Veliko je odvisno od odzivov, tudi zunaj. Če bodo res vsi kritizirali, bova rekla: ‘V redu, ukiniva to in začniva kaj drugega.’ Če bodo odzivi v redu, bo Coptic Rain verjetno preživel.” Katrin je bolj v dvomih: “Ja, kot dopisna verzija.” Ozadje ostaja skrivnost.

V vsakem primeru nam ostane The Last World, dostojno in brezkompromisno delo. Če je sklepno dejanje, ga spremlja pomenljiv epitaf: love and music - forever.

Janez Golič

COPTIC RAIN

The Last World

ORG/Nika, 2000

Coptic Rain se samosvoje upirata tehniziranemu svetu. Ne moledujoče, niti ne z neposrednimi sporočili (če pod to ne štejemo uvodne semplane parole, za povrh iztrgane iz konteksta), temveč previdno izpostavljata ključne momente do skrajnosti. Do meje, ko je človeško naravno čutenje stisnjeno nekam med virtualno realnost in realnost kovinskih konstrukcij metropolisa.

V te namene jima odlično služi prevzeta oblika industrijskega rocka z odkloni v metalno fraziranje, ekstatičnost electronic body music in mistificirani gotski simbolizem. Skozi krčevito glasbo, ki jemlje oddih le kot nov zalet, se ženski glas prebije brez težav. Tokrat v dvojni, medsebojni prepleteni vlogi; poudarja že tako intenzivno glasbo in ji nasprotuje, kot izraz neuklonljivega duha, ki zmore stisk rok v sklepnem ‘prizoru’ negativne utopije 1984.

Večkrat nasneta kitara ob ponorelih ritem mašinah oznanja apokalipso. Vsega je preveč, preveč, da bi dojeli. Lahko se le prepustimo toku zvočne mase, kot se ji prepušča Katrin v valovih zaklinjanj. V metalskih industrijskih vrstah je redka izjema, a funkcionira v mejah pričakovanega in v dodajanju senzibilnosti. Mestoma zaživi kot Siouxie Sioux ob spremljavi Ministry. Vdahne življenje v brutalno, skoraj brezčutno glasbeno tvar. Vzpostavlja ravnotežje. Na The Last World bolj kot kdaj prej.

New Dawn vstane v zadnji svet z vso silo, ki jo premore domači studio pod nadzorom izkušene roke. Pod težo zvoka bi se marsikateri glas zlomil, utišal, umaknil. Katrin se brez strahu poda v boj, potegne glas iz globine grla, če je potrebno, od drugod, ko intenzivnost za malenkost popusti, izkoristi odmor za subtilne izpovedi. Že v posamezni pesmi se tovrstna razpoloženje menjajo in običajno sprostijo v energičnem refrenu. Krčevitost popusti v četrtem zapisu albuma, v Purple Song, da bi s ponovnim vzponom doživela vrhunec razčlovečenja v komadu Rio, ki je položen v usta gostujočemu pevcu Nickyju iz GodScard. Pomiritev pride v sklepnih zapisih, predvsem v napol akustičnem instrumentalu The Day That Passed. Dan se prevesi v noč, telo se umiri, misli zbistrijo. Kljub moreči izkušnji ostane vtis – še zdaleč ni vse izgubljeno.

Janez Golič