Urbana črnina

Duša še vedno de la!

Evo, če ste pravilno ravnali s sončobranskimi faktorji (prve dni aklimatizacija na UV žarčenje z mlekom višjega faktorja, nato pa dopečenje z oljem faktorja 2), ste zdaj pravi mali nigerčki in tako tudi po telesu nadvse primerni za začetek uživanja nove serije člankov v rubriki Urbana črnina. Dobrodošli torej med črnimi!

Že res, da so v primarnem fokusu zanimanja Muskine črne strani rapperji (mnogi med njimi bi se - žal! - tudi v drugih časopisih z dejanji uvrščali na strani s črno kroniko), a kot ste se v lanski sezoni že navadili, nam misel in beseda v prvem odstavku radi zaideta tudi na druga področja človekovega bitja in žitja. Pa se vam ni treba po prebranem naslovu takoj ustrašiti, da boste dobili po slovensko črn traktat o duši, saj bomo v uvodniku besedo namenili spoštovanju do starejših. Biti star se marsikomu med nami zdi še kar kul: delat kar ti paše pa fejst penzijo vlečt pa to ... Ampak: če boste kdaj betico vtaknili v grad na Bokalcih ali kakšen drug na-starce-pazeč kombinat (drugače domovom počitka pač ne moremo reči, mar ne?), boste koj drugačnega mnenja. Pravzaprav je za promenu stavova dovolj že, da pomolite nos v njihovo kuhinjo ... No, podobno kot z upokojenci se v šov biznisu dela s starimi legendarci: vsi bi bili legende, a nihče ne bi počival na smetišču zgodovine, vsi trdijo, kako da so starci v redu, a jim nihče ne bi izdal plošče, vsi trdijo, kako imajo starce radi, v resnici pa samo iščejo kot za njihovo hiranje, ki bi čim manj bremenilo vest ... Starcem torej ostane samo to, da poskrbijo sami zase. In hip hop staruhi kar znajo, tudi legendarna trojka De La Soul, ki nas zdaj in v naslednje pol leta kani razveseljevati z mega albumom, razdeljenim na tri cedeje: prvi je izšel julija, tretjega pričakujemo marca, drugega pa nekje vmes ... Zato je prav, da se tokrat pobliže seznanimo s to zanimivo in intrigantno zasedbo. Pa dajmo ...

Sedimo v časovno-prostorski stroj, ki nas butne v Amytiville na Long Islandu, in sicer v leto 1988, ko se trije mladinci – Kelvin Mercer, David Jude Joliceur in Vincent Mason – odločijo, da bodo ustanovili hip hop zasedbo. Nadenejo si odrska imena: Kelvin je Posdnous (nazaj prebrano ime Sound Sop, s katerim je nastopal kot didžej), Dave je Trugoy the Dove (nazaj prebrano ime njegove najljubše hrane, jogurta), Vincent pa je Pasemaster Mase (pač zato, ker je narekoval tempo in se piše Mason). Skupaj so De La Soul in začnejo nastopati po lokalnih klubčkih, posneti jim uspe tudi demo, in sicer komad Plug Tunin', ki je po naključju zašel tudi na gramofon takrat samo še didžeja in člana Stetsasonicov, danes pa enega najbolj inventivnih producentov sploh, Princea Paula. Paul je demo zarolal odgovornim kadrom založbe Tommy Boy, ti pa so takoj podpisali pogodbo z omenjenim triom, ki še dandanes produkte prodaja pod isto založniško znamko.

Pod producentskim vodstvom Princa Paula je tako nastal in leta 1989 izšel konceptualno in režijsko eden najbolj dodelanih in impresivnih albumov, kar jih je do danes produciral hiphopovski glasbeni žanr. 3 Feet High and Rising se je v zgodovino zapisal kot prvi album, ki je poslušalstvu stregel s skiti, kratkimi zabavnimi zvočnimi vložki, ki so dandanes standard tako rekoč vsakega hip hop albuma (žal le poredko z vsaj približno enako prepričljivo duhovitostjo kot na prvencu De La Soul), poleg tega pa je kritiško in poslušalsko srenjo presenetil s pozitivnim in veselim “atitjudom”, ki je bil za takratni hip hop nekaj nedoumljivega, ter s širokim spektrom samplov, ki so šli daleč čez meje običajnih funkovsko/soulovskih arzenalov, saj so fantje zvoke korajžno vlekli tudi iz popa, jazza, reggaeja in psihedelije. Zaradi neobremenjenega veselja, ki sta ga izžarevala plošča in njen dizajn, se ja De La Soulov oprijel vzdevek hip hop hippies, ki pa ga skupina nikoli ni posebno odobravala, niti se jim ni zdel relevanten, pa čeprav je jasno, da je prav zaradi tega albuma v hip hopu nastala neformalna struja Native Tongues, v katero ob De La predalčkamo še A Tribe Called Quest, Jungle Brothers, Queen Latifah in Monie Love. Plošča se je uvrstila na večino kritiških lestvic best of '89, povzročila je tudi incident, saj je sixties skupina Turtles dobila tožbo proti bandu zaradi neavtoriziranega sampla komada You Showed Me. Rezultat te tožbe je posredno povzročil spremembo načina dela rap plošč (založbe morajo od takrat naprej zbirati - in mastno plačevati - dovoljenja za uporabo samplanih komadov), neposredno pa tudi odlog izida druge plošče De La Soul, saj je bilo potrebno urediti pravne cake za več kot 100 samplov, ki se pojavljajo na albumu.

Drugi album, De La Soul Is Dead, je popolnoma spremenil podobo, ki jo je skupina zastavila s prvencem, saj je precej bolj introspektiven in meditativen ter odpira popolnoma druge teme kot prvenec. Mnenja kritike so bila različna, mnenje publike pa enotno: album so ignorirali in danes ga najdete le v fonotekah pravih fanov in poznavalcev, katerih mnenje je, da to pač ni bil pravi album ob pravem času, neuspeh pa lahko pripišemo totalni diskontinuiteti s prvencem – od veselih in neobremenjenih hip hop hipijev pač nihče ni pričakoval komadov, kot je Millie Pulled a Pistol on Santa; komad govori o deklici, ki jo oče spolno zlorablja in ki pravico v obliki pištole vzame v svoje roke. Po mojem mnenju je v vseh pogledih (izbira tematike, zasnova besedila in produkcijska izvedba) eden najbolj prepričljivih angažiranih komadov v zgodovini rap muzike.

Tudi tretja plošča je potrdila paradoks, ki ga je korajžno zastavila druga, se pravi, da so plošček Buhloone Mindstate vsi na vse pretege hvalili, poudarjali genialnost ansambla, njegovo inventivnost in legendarnost, a spet je le malokdo segel v žep, odprl denarnico in posneto muziko iz štacune prenesel v svojo zbirko. Fane je mogoče razočaralo eksperimentiranje z živimi instrumenti, ki so jih pobje pridno vključevali v glasbeno podobo albuma, a bolj je verjetno, da so bili potrošniki zmedeni zaradi dejstva, da album spet ne sodi v noben predalček De La, ampak je zvočno poudaril do takrat neznano funkovsko/soulovsko senzibilnost benda. Novo zvočenje iz časovne razdalje niti ni tako presenetljivo, kot je videti na prvi posluh, saj so se fantje v tem obdobju razšli s hišnim producentom Princeom Paulom, odsotnost njegovih konceptualnih prijemov in duhovitih skitov pa je verjetno temeljna razlikovalna točka od prvih dveh albumov. Obdobje tega albuma bi lahko označili tudi kot čas iskanja in količenja novih smernic, ki so se manifestirale na predzadnjem albumu Stakes Is High.

Leta 1996 so se De La Soul tako predstavili v novi podobi. Stakes Is High je še najbližje temu, čemur lahko rečemo klasičen hip hop album: nobenih presenečenj, nobenih presežkov, v bistvu tudi nobenih napak. Hita sta bila Itzsoweezee in Stakes Is High, in vendar je to plošča, ki te bolj ali manj pusti hladnega in je delasoulovski netopirček (ne tič ne miš) ali mlačna voda (ne mrzel ne vroč). Prav zaradi pomanjkanja žara in zavzetosti, ki ga je čutiti na tej plošči, s(m)o mnogi napovedovali, da je z De La Soul konec, še posebej, ko so šli v franže še A Tribe Called Quest, ki so v tistem času delovali precej bolj sveže in zadovoljno kot De La Soul. Ampak kot pravi Nietzche – kar ne ubija, krepi! Trio z Long Islanda si je vzel štiri leta premora in vmes zastavil smernice za nastanek verjetno najobsežnejšega projekta v zgodovini hip hopa, novega albuma Art Official Intelligence.

A štiriletni premor je bil le navidezen – dve leti in pol so fantje posvetili lagodnemu in premišljenemu snemanju projekta, ki so ga najprej želeli izdati v enem kosu – problem je bil seveda v tem, da je po narejeni selekciji posnetega materiala še vedno ostalo za dobre tri ure in pol muzike, torej za tri dodobra napolnjene kompaktne diske. No, a bi vi recimo kupili ploščo, vredno devet tisoč tulsov? Verjetno ne, bi pa že rajši kupili tri različne plošče! In to je bilo tudi stališče založbe Tommy Boy, tako da bomo nove dosežke De La Soul konzumirali v uporabniku in žepu prijaznejši varianti, torej v treh kosih, ki se bodo na policah pojavljali od zdajle do pozne pomladi naslednjega leta. Prvi del trilogije Art Official Intelligence nosi podnaslov Mosaic Thump in je glasbeno nadaljevanje prejšnjega albuma Stakes Is High, le da na njem srečamo za De La Soul nenavadno veliko število gostujočih rapperjev. Še bolj kot število presenečajo imena. OK, Common in Mos Def sta pač aktualna idejna nadaljevalca pozitivnih vrednot native tonguovcev, toda sodelovanja z Redmanom, Xzibitom in Beastie Boys so vse prej kot pričakovana in samoumevna. Da ne govorim o tem, da se bo na drugem albumu pojavila tudi igralka Drew Barrymore, ki je bojda dolgoletna fanica banda, presenečenj pa s tem še ni konec. A če bi band (in mi) razkrili vse, potem to ne bi bila več presenečenja, mar ne? Zapišemo naj le še to, da bo drugi disk menda posebej fokusiran na kvaliteto besedil, tretji pa bo posvečen slavljenju didžejevskih spretnosti.

De La Soul torej s korajžno gesto – in to trojni album nedvomno je (ne glede na razdeljenost v tri etape) – ostajajo stalnica na hiphopovskem nebu; po razpadu A Tribe Called Quest, televizorstvu Queen Latifah ter drum'n'bassovstvu Jungle Brotherjev so tako rekoč edini preživeli native tongueovci ter po stažu ena najbolj trpežnih zasedb hip hopa. Ker novega ploščka še ni bilo v mojem ušesu, vam težko rečem, ali so še vedno carji, ampak v tem trenutku, ko si hiphopovsko mainstream sceno prilaščajo polsposobni nabijači brez idej, je za kredibilnost in raznovrstnost naše ljubljene godbe silno važno, da duša De La Soul še vedno dela. Respect that!

Napo-Lee-Tano