Delta 72

VZBURLJIVOST PRETEKLOSTI V SEDANJOSTI

“Ladies and gentlemen! It’s start time!” so uvodne besede v kultni koncertni album Live At The Apollo Jamesa Browna, ki so si jih sposodili Delta 72 za uvod v drugi album The Soul Of A New Machine. Premočrtno razkritje virov navdiha in vzorov se še bolj razgrne, če imaš srečo prisluhniti mastnemu DJ setu pevca in kitarista zasedbe iz singlic z letnicami iz petdesetih in šestdesetih let. Gregg Foreman ne skopari z glasnim razmišljanjem o godbi Delte 72 v dialogu z zapuščino trdega soula in tistega “pravega” r&b.

Delta 72 so bili z objavo prvenca The RandB Of Membership (1996) na silo porinjeni v bluesovski val, povzročen s prodornim uspehom Blues Explosion. Punkovski izbruh rhythm’n’bluesa se je že na drugem albumu The Soul Of A New Machine (1997) premazal z večpomensko ločnico od ekipe Jona Spencerja. Bolj kot blues izstopata pri Delti 72 soul in rhythm and blues, to so tudi sami zgovorno sporočili z jasnim in glasnim, bolj ciničnim kot resnim: “We Hate The Blues!” (Sovražimo blues!) Razlike lahko iščemo v značilnostih New Yorka in Washingtona DC - slednji se z neštetimi gospelovskimi cerkvami razlikuje od urbane newyorške džungle. Kot nekdanji rojaki mAKE-UP, ki se glasbeno navdihujejo in črpajo glasbene ideje za “gospel yeh yeh” po washingtonskih cerkvah, je tudi Delta 72 prevzela ekstatično razigranost organske in fizične komunikativnosti verske črnske skupnosti. Pridigarsko koncertno vzburjanje občestva, ki ga najdemo na Live At The Apollo in na še enem kultnem koncertnem albumu, Kick Out The Jams skupine MC 5, je simbolika duhovnega dialoga med pridigarjem in verniki, ki se glasno odzivajo na mašo častitega v spremljavi pravega benda s kitaro, bobni, basom in orglami. S podobnim glasnim pristopom so mAKE-UP in Delta 72 presegli šablonizirane smernice washingtonskega zvoka založbe Dischord. Skupini sta sredi devetdesetih let skoraj istočasno udarili na površje in se z učinkovitimi koncertnimi predstavami zapisali sprva kot koncertni atrakciji, nato pa še kot odlični ustvarjalki križancev belega in črnega, s katerima sta brez predsodkov in brez najmanjšega snobizma presegli žanrske okvire, da o rasnih mejah ne izgubljamo besed.

Kadrovske nevihte

Skupina Delta 72 se je letos ponovno oglasila z novim, tretjim albumom 000 (beri: triple zero) po dvoletnem molku, med katerim je prišlo do pomembnih kadrovskih sprememb. Na sploh je Delta 72 rasla in razvijala glasbeni izraz sorazmerno z menjavami članov, ki jih je vedno znova povzročalo trmasto, predvsem pa naporno nastopanje, s katerim je skupina tudi oblikovala neposredno izraznost.

Takoj po nastanku junija 1994 se je Delta 72 kot trio odpravila na turnejo po vzhodni obali in srednjem zahodu ZDA ter čez pol leta dodala instrumentariju bobnov, kitare in orgel še bas Kim Thompson, ki je pred tem igrala v zasedbi Cupid Car Club, moški in tudi stilski ter zvočni predhodnici zasedbe mAKE-UP. Domneve o pomembnosti Thompsoninega vpliva na ustvarjalnost Delte 72 so se s časom izkazale za napačne. Po prvem singlu, izdanem leta 1995 v založniški koprodukciji Dischord in Kill Rock Stars, je sredi leta 1996 izšel še drugi pri čikaški Touch and Go, ki je napovedal prvenec The RandB Of Membership. Skupini se je v tem času pridružil novi bobnar grškega rodu Jason Kourkounis, ki se je na naših odrih predstavil kot zadnji bobnar zasedbe Mule. Spolno simetrično zasedbo, sestavljeno iz dveh deklet in dveh fantov, je po prvencu zapustila Kim Thompson, da bi lahko dokončala študij (kmalu za tem je za kratek čas ustanovila zasedbo Skull Kontrol s Chrisom Thomsonom iz Circus Lupus in Monorchid). Njen odhod ni bistveno ogrozil obstoja Delte 72. Njene rezke basovske linije in visoki stranski vokal je takoj, leta 1997, nadomestil globok in potrpežljiv bas Brucea Reckahna iz skupine Goat že za drugi album The Soul Of A New Machine.

Kontinuirana značilnost Delte 72 je nenehna raba orgel znamke Farfisa, ki so v popolnem sozvočju s konvencionalnim rockovskim instrumentarijem. Zanje je do vključno drugega albuma, tja do leta 1998, skrbela Saraha Stolfa, ki je skupino nepričakovano zapustila tik pred snemanjem tretjega albuma. Razrahljani skupini je priskočil na pomoč Reckahnov stari prijatelj iz Goat, akademsko izobraženi, predvsem pa talentirani klaviaturist Mark Boyce, ki je s skupino sodeloval že pri drugem albumu Delte 72. Master trak tega studijskega sessiona, ki ga je produciral Tim Kerr, je odležal v predalu do letos, ko je le izšel zgolj za japonsko tržišče, vendar pa je že leta 1998 pri čikaški Touch and Go neopazno izšel čisti instrumentalni mini album Sorega Doushita, s katerim je preoblikovana Delta 72 ponudila ustvarjalne premike proti predelavi Stax zvoka v sozvočju z rockom šestdesetih. Vrhunec tega premika je bil dosežen z letošnjim, tretjim uradnim albumom 000, na katerem se Mark Boyce predstavi kot stalni član Delte 72 ne glede na enako vlogo v zasedbi Boss Hog.

Afroameriška fascinacija

Prvenec The RandB Of Membership je z današnje časovne razdalje več kot očiten začetni korak Delte 72, ki so ga že z drugim albumom The Soul Of A New Machine nadgradili z zrelim glasbenim potencialom. Pospremilo ga je na zadnji strani naslovnice objavljeno spremno besedilo govornika MC 5 in sojenega vodje White Panthers Johna Sinclairja. Delta 72 je pošteno in ponosno sprejela dolgi jezik zlobnega žurnalizma, ki jih je okarakteriziral kot križanca MC 5 in zasedbe Bookerja T.-ja. Glasbeni hibrid Delte 72 je zrasel iz globokega kopanja in namenskega črpanja iz polpretekle popularnoglasbene zapuščine, ki tiči v petdesetih in šestdesetih, ko se je godba naravno razbarvala in presegla rasne okvire. Kitarist in pevec Gregg Foreman se rad sklicuje na izjavo Rufusa Thomasa, da je bila značilnost skupnosti Stax rasna enakost, enakovredna zastopanost belih in črnih glasbenikov: za igranje dobrega rhythm and bluesa ni potrebno biti črnec, to vedno znova potrjuje zgodovina rasno mešanih zasedb, ugotavlja Gregg. Delta 72 je otrok afroameriške glasbene kulture, iz katere gradi stebre prepoznavne glasbene identitete.

Z albumom 000 se je Delta 72 poslovila od neposrednega surovega zapisa, nadomestila ga je s sofisticiranim studijskim izdelkom. H korenitemu studijskemu preobratu zapisa je prispeval vedno bolj uveljavljen producentski tandem Adam and Eve alias Neil Haggerty in Jennifer Herema iz Royal Trux, ki je s stroji, uporabljenimi za Exile On Main Street Rolling Stonesov, Prinčev Purple Rain in kopico albumov Led Zeppelin, namastil dosedanjo zvočno podobo Delte 72 z mastnim antidubovskim zadetkom. Sodelujoči gosti - od Neila Haggertyja z akustično kitaro in gostujočega Shellyja Yakusa, znanega po delu z Lennon’s Plastic Ono Band, The Band in s Tomijem Pettyjem, do gostujočega gospel dueta Delores in Syreeta Ford iz Ford Memorial Gospel Church - delajo celoten album še bogatejši in bolj nepredvidljiv, vse skupaj pa zveni prerojeno, kot potrjuje že samo simbolika treh ničel. Ne gre za nov začetek, prej gre za kontinuirano rast glasbene skupine, ki je prvotne črne rhythm’n’blues podstavke nadomestila z veliko večjimi odmerki trdega soula, belo punkovsko nabritost pa je oplemenitila z bolj tradicionalnim rockovskim izrazom, ki diši po zgodnjih Rolling Stonse in Small Faces. Z novimi koraki so Delta 72 še bolj razbarvali godbo, ki svoj žmoht dobi na odru, pred publiko, do katere čuti skupina takšno odgovornost kot do preteklosti.

BIGor