Mice Parade in The Dylan Group

Obsedenost z dinamiko

Ah, nekaterih plošč se je pa res treba veseliti. A morda veste, katerih? Naj vam namignem. Ne tistih, ki te zadanejo na prvem 'zmenku' in se v končni fazi s časom ohladijo, temveč tistih, ki ti počasi, učinkovito in postopoma rahljajo obrambni mehanizem. Sistem, ki selekcionira in se zadovolji zgolj z velikim zalogajem. Tole besedilo bo to z veseljem podprlo, saj bo govor nanesel na izrazito atmosferično, repetitivno in 'zavajajočo' muziko. Tisto, ki skrbi za trajnejši in polnejši zvočni orgazem.

Tega se najbrž zelo dobro zaveda tudi na mojem spisku zelo cenjen multiinstrumentalist Adam Pierce. Tisti, ki bo v nadaljevanju 'padel' kar dvakrat. Prvo srečanje bo namreč pripadlo njegovi matični zasedbi The Dylan Group. Vzburjeno vzdihovanje je namreč v zadnjem času mnogokrat pristalo na njihovem računu. Razlog je seveda preprost - použitje njihove četrte velike plošče Ur-Klang Search. Razmerje je bilo res silno in strastno. Brez dvoma. A zanimivo, da jo je zaznamovala še ena, dobra, a hkrati slaba stran, ki je neposredno povezana s konzumacijo trenutne glasbene ponudbe. Nekateri, tako kot jaz, to počnemo precej pogosto. Jasno, plošče pravzaprav jemljemo kot vodo in kruh. In občasno se ti primeri, da kakšna plošča, za katero si sicer navdušeno porabil zadnji tolar, nekako spolzi iz rok. Na prvi posluh se ti je zdela zanimiva, a je nisi mogel prebaviti do konca. Raje bo romala v roke katerega mojih prijateljev, ki si bodo zanjo lahko izbrali čas. In navdušeno mi bodo zatrdili: “Ej stari, tole je pa res dobra plošča.” In potem ji bom prisluhnil še enkrat. Take so najslajše. Če dobro pomislim, sem prav tako izkušnjo preživel z The Dylan Group. In to ne enkrat, celo večkrat. Ok. Popravek. Izkušnja se nanaša kar na celotno sceno, ki se ta čas kreativno razvija na obrobju New Yorka.

Če bi me še pred dvema letoma vprašali, če slučajno poznam neko novo sceno in svežo muziko, ki jo ponuja malo mestece Portchester - nekaj deset kilometrov oddaljeno od preljubega nam New Yorka -, bi mu zgolj namenil nekaj čudnih pogledov. Ja, za neke The Dylan Group sem že slišal. Mislim, da imajo s poliritmijo prenasičen in z dubizmom obložen opojen zvok, ki gradi na osnovi vibrafonov. Oh, recept je bil že 'ta pravi'. To mora biti precej nora muzika. In kasneje jih na potepu po New Yorku najdem v eni od podzemnih glasbenih 'trgovin'. Spomin takoj nanese na Čikago in vse tiste prisklednike, ki izrabljajo toplo moč vibrafonov za eksperimentalne namene.

In za celo godljo je pravzaprav že od samih začetkov kriva skupina Tortoise. Vsaj pri meni. Ko sem prvič slišal njihovo zvočno manipulacijo, ki je v prvi plan postavila zapeljiv in čaroben zvok vibrafonskega 'poleta', sem bil prekleto očaran. Zvok se mi je zdel precej sanjski. Ne pravim sicer, da je bil to moj prvi stik s tem glasbilom, a 'uporaba', ki je zaznamovala meditativen zvok teh čikaških velemojstrov, se mi je zazdela povsem 'živa'. Niso bili prvi, so ga pa zato tako revitalizirali, da je neposredno zaplodil virtualen žanr postrocka, se povsem zlil v barvito fuzijo zvočnih podob in zapustil silno samosvoj pečat.

Tudi The Dylan Group so zveneli nadvse sveže, ko sem jim prvič prisluhnil. Popolnoma obsedeni z nenehno in razvijajočo se dinamiko. In povsem vseeno je, ali vzamemo prvenec It's All About (Rimshots and Faulty Wiring, 1997), nadaljevanja z More Adventures In Lying Down (1999) ali pa najnovejši vrhunec Ur-Klang Search, ki danes 'stoji' na meniju. In potrebovali so kar štiri leta, da se je o njihovi kreativnosti in samosvoji produkciji založbe Bubblecore, ki jo vodita Dylan Cristy in Adam Pierce, gonilni sili kvarteta, tudi v svet razširil dober glas. Potrpežljivost je vsekakor dobra vrlina. A preskok se ni zgodil z The Dylan Group, temveč z Mice Parade - še enim originalnim 'duhom' te nadobudne scene. A s tem imenom ne bomo šli predaleč, saj se za njim skriva prav Adam Pierce. In ko si ga boste pognali po slušnem sistemu, se vam bo zazdelo, kot da imate opraviti s 'super grupo'. Zvočni ustroj je nadvse eksperimentalen. Repetitivno lagodje in učinek atmosferičnosti nista daleč. Zvok je eksploziven in minimalistično lahkoten v enakih merah. A polnost zvoka, ki nam nenehno ponuja čarobne medigre instrumentov in zvočni boj za 'primat', bržkone zveni, kot da prisostvujemo 'nagroovanemu' multi-kulti orkestru. Multiinstrumentalizem lahko mnogokrat močno zavede. A podatek, da je celota odigrana v živo, te le nekoliko zbode.

Ko raziskuješ naprej, kaj hitro razkriješ njihovo idejno težnjo - Mice Parade in The Dylan Group. Vsi zapisi so zgolj serija 'prvih poskusov'. Torej, trenutnih impresij. Čistokrven 'živ' jam session. Namen pa 'hud' - v živo odigrano posnemanje semplerjev, sekvencerjev in zvočnih zank. In vse to akustično, dragi moji. Naš cilj je predvsem živo 'nalaganje' in 'mešanje' v veličastne celote. Že sliši se precej noro in odtrgano, a ne? Vzameš tiste stvari, ki jih je elektronska 'kreatura' dala svetu popularne godbe, ter to odigraš v živo. In učinek sploh ni minimalističen, kot pri podobnih poskusih, temveč 'raste' in se slikovito razvija iz poslušanja v poslušanje. In pazi - med nekaj priredbami, ki so jih The Dylan Group do danes izbrali in natisnili na redne albume, sta tudi Twinova Here Comes The Music Makers s prvenca in Towers Of Dub - v originalu so jo spočeli 'reformatorji' The Orb -, ki razteleša najnovejši produkt Ur-Klang Search. In obe zvenita prekleto organsko.

Drugega niti ne moremo pričakovati od zasedbe, ki klasičnemu 'rockovskemu' instrumentariju dodaja še cenene analogne klaviature, pihalne aranžmaje, vse vrste eksotičnih tolkal - in kar ne more sneti 'roke' z delaya in reverba. In tudi nova plošča ne prinaša nič novega, revolucionarnega 'vibriranja', ki ga njihov repertoar ne bi zaznal že na začetku. A tokrat so samosvoj in kreativen zvočni izraz dodelali in izbrusili do popolnosti. Brez dodatnega eksperimentiranja in iskanja višjih ciljev. Pomemben je zgolj zvočni 'tok', ki ga omogoča mojstrsko obvladovanje instrumentarija. Vsekakor bend zastavljenih ciljev, ki ve, kaj dela in kaj hoče.

A niso edini. Med najizrazitejše in silno ustvarjalne sile spada tudi Pierceov solo projekt Mice Parade. Njegov alter ego 'posluje' z zvokom šele dobri dve leti, na njegov račun pa lahko že pripišemo tri 'sonične' dolgometražce in vrsto radikalnih zarezov v remiks konspiracijah. Pri slednjih je tudi prvič 'sedel' v moje ušesje, ko je leta 1998 na ploščku remiksov The Dylan Group samosvoje na novo interpretiral svoje prijatelje. Recept je bil precej opojen - v podlago je spustil vibrafonsko repeticijo, z raznolikim izborom tolkal pospešil in umiril poliritmični desant, dodal akustično kitaro in analogne klaviature ter celoto manipuliral v večnamenski dubovski talilnici. In končna enota je zvenela prekleto sveže in navdahnjeno. Tako kot pred časom v Čikagu.

Ok. Pa se podajmo na tole pot bolj ali manj kronološko. Prvi resni vpogled v njegovo dejavnost je pravzaprav ponudil šele prvenec Mice Parade - The True Meaning Of Boodlebye (1998). Toda prenatrpanosti originalnih idej, ki so drvele na vse strani, nikakor ni uspel zliti v polno in dodelano celoto. Potenciala mu sicer ni primanjkovalo, a padel je v past, ki mnogokrat botruje realizaciji prvenca - nasedel je v previsoko kotirajočih ciljih. Lahko bi rekli celo, da je hotel ustvariti mojstrovino, a ni našel sredstva, s katerim bi jo lahko 'dosegel'. Pač. A vse le ni bilo tako črno, kot se zazdi na prvi pogled, saj je postavil zvočno osnovo, ki je še danes značilna za Mice Parade - dolgi, meditativni komadi, ki se nenehno razvijajo, spreminjajo in 'odmikajo' v zelo presenetljive smeri. Pa naj bodo akustični ali 'električni'.

Prejšnje leto je Adam Pierce le doživel težko pričakovani vrhunec. Album Ramda je bil pravzaprav pravo odkritje: ne samo, da je strukturno in zvočno izrazito kompakten in izviren, temveč je tudi vrhunski vpogled v 'živo' razgradnjo idej elektronske godbe. Mice Parade namreč nadgrajujejo zastavke, ki sta jih z Dylanom Cristijem 'razreševala' že v The Dylan Group, le da tokrat koncept išče izrazito minimalistične okvire. Kolikor je pač sploh možno. Ponovno brez uporabe studijskega 'manevriranja' seveda. Pravzaprav: vsaj reduciral ga bo. Drugače pač ne bo šlo, saj je Mice Parade pravzaprav Pierceov ekskurz v multi-instrumentalne vode. In ob tej bujni zvočni paleti ne morem reči drugega, kot zgolj: “Noro, stari.”

Letos smo s pospešeno hitrostjo dočakali že tretji 'izliv'. Naslovljen je preprosto Collaborations. Kot ponazarja že ime, ga tokrat srečamo v 'dvobojih' z izbranimi somišljeniki. Pravzaprav je spisek kar predvidljiv. Še posebej, če razberemo očitno navezavo na Čikago. Z novo ploščo zvočno vse in vse bliže. Doug Scharin je preverjena 'faca' - po 'rodu' tolkalec, v resničnem svetu pa še marsikaj drugega; poznamo ga po že kultnem poliritmičnem 'dub karkoli' projektu Him (op. Bubblecore je v distribucijo sprejel tudi njihov predzadnji album Sworn Eyes). In z njim Pierce odpre vrata v svoj atmosferični zvočni svet. Epska The Fall From Andalucia je bržkone nekaj najboljšega, kar so Mice Parade do sedaj sploh naredili. Obsedenost z dinamiko, tokrat izrazito magično in repetitivno, kar potrjuje njihovo navezanost na 'spiritualnost' gnawe, je ponovno več kot očitna, motiv španske kitare pa tava po odtujenem in 'zadetem' ambientu manipulacije s trakovi in prekomerne rabe delaya.

Nadaljevanje z Rela Circle, kjer se mu pridruži dolgoletni Scharinov prijatelj Curtis Harvey, je že skorajda povsem 'rockersko'; če ta beseda sploh obstaja v besednjaku Adama Piercea. In prvič pri Mice Parade lahko v odtenkih ponovno zasledimo vpliv zapuščine revolucionarjev Slint in Gastr Del Sol. Ja, še enkrat - Čikago in Louisville res nista daleč.

In da bodo obrazi še nekoliko bolj polni začudenja, bom izrekel trdo sodbo o tretjem zapisu Mystery Brethren Vironment, kjer se je spajdašil s pevko Aki Tsuyuko in danes že priznanim 'minimalistično statičnim' ambientalistom Nobukazujem Takemuro. Tale komad bi, še posebej potem, ko se razvije v kitarski rafal, lahko kratko malo odigrali tudi Yo La Tengo. Tam nekje v času Electro-O-Pure. In res bi bil vrhunski. Brez šale.

Za konec pa nam ostaneta zgolj še dva remiksa pravkar omenjene teme. Prvega zagreši deklica za vse Jim O'Rourke. Kdo drugi. In priznati morem, da tako dobrega posega v tuj original, vsaj pri njem, že dolgo nisem zasledil. Tema je sicer znana, razlika je le v tem, da jo on drastično raztegne, poudari druge detajle, ter jih razporedi v nove kombinacije. Rezultat je praktično boljši kot original. Glavno pa je, da doseže namen - torej, nastane povsem nov komad. Zelo podobno zgodbo bi lahko napletli tudi v drugem primeru, ki ga je zagrešil že omenjeni Takemura alias Child's View. A razlika je vendar očitna, saj O'Rourke k elektroniki pristopa iz rockerskega pola, medtem ko Takemura ubira ravno nasprotno pot. Izrazito bolj eksperimentalno. Ambient pa je grozeč in napet. Zazdi se mi celo, kot da bi nenehno na nekaj čakal, a se to nikoli ne zgodi. A želja bo na koncu le premočna, mar ne? Over and Out!

Danijel Mežan

Izbrana diskografija

The Dylan Group - Re-Interpreted (Bubblecore, 1998)

The Dylan Group - Ur-Klang Search (Bubblecore, 2000)

Mice Parade - Ramda (Bubblecore, 1999)

Mice Parade - Collaborations (After Hours/Bubblecore, 2000)