Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

Ego Malfunction

Krivi vsepovprek

V gneči domače glasbene produkcije in medijskega trušča, ko je težko ločiti zrno od plevela, izstopa ljubljanska zasedba Ego Malfunction, ki se je po nekajletnem mirovanju ponovno oglasila z drugim albumom Guilty All Over.

Skoraj zagotovo bi lahko zatrdili, da bi zasedba ostala neopažena kot kopica njenih sodobnic, če ne bi poskrbela za prvovrstno kvaliteto video spota, ki jih je na vso srečo porinil v ospredje zanimanja gledalčevega očesa in tudi medijske srenje. Vendar pa so Ego Malfunction rodili predvsem izreden glasbeni izdelek, ki tako kot omenjeni video spot odstopa od večjega dela slovenske glasbene produkcije. K temu je prispevalo zlasti dejstvo, da Ego Malfunction niso od včeraj, ampak imajo globoke korenine in posledično tudi veliko mero izkušenj in debelo kožo, ki so onemogočile predajo povprečnosti. Kos korenin sega v tista zlata osemdeseta, ko sta bila kitarist Rile in bobnar Rok člana hardkarkol skupine Quod Massacre, ki pa v Ljubljanski kotlini ni bila ravno pretirano cenjena. Kljub uspehu po drugih krajih tedanje Jugoslavije so bili Quod Massacre črna mačka na ljubljanski hardkorovski sceni, ki jih je (neupravičeno) oblajala s šminkerji in postavljači ter celo ovirala pri širšem prodoru čez meje nekdanje domovine. Quod Massacre so leta 1991 ugledali veliko ploščo pri zagrebški založbi Search and Enjoy, sledil je razpad skupine. Kmalu so pognale nove korenine z imenom Ego Malfunction z nekaterimi člani omenjene hardkarkol zasedbe in z izstopajočim angleško govorečim pevcem Garyjem. Vendar pa je bil ta organizem zapisan omrtvičenju, iz katerega so se lani le zbudili, in to zelo prepričljivo in prevetreno. Žal se pogovoru s kitaristom Riletom niso pridružili še bobnar Rok, basist Thierno in pevec Gary.

Med prvencem in drugim albumom Guilty All Over je minilo veliko časa, med katerim je prišlo tudi do kadrovske prenove zasedbe.

S prvo ploščo smo imeli težave. Sprva smo se dogovarjali s človekom iz Anglije, ki je imel z nami visoke cilje. Hotel nas je spraviti k London Records, ko pa je dobil material, je rekel, da je tako dober, da bo ustanovil lastno neodvisno založbo. Rekli smo “OK!” in mu poslali ves material. Kmalu nas je obvestil, da ima tehnične težave z ovitkom, na koncu se sploh ni več javil, imel pa je vse: od master posnetka naprej. No, s časom smo zvedeli, da so nas domače gore fantje nategnili za to izdajo v Angliji. Minilo je skoraj leto in spraševali smo se, kaj narediti. Odšel sem na založbo Panika, s katero sem se zmenil za izdajo, medtem so se fantje naveličali čakanja. Ker smo bili dolžni promovirati ta album, smo v bend vzeli pevca in basista iz Howitzer, ki sta zamenjala Stariča in Garyja, ta se je šel ohladit v London.

Gary je bil verjetno vez s tem človekom v Londonu?

Da, pravzaprav on in Rok, ki se je po Quod Massacre in vojski odselil v London, kjer je živel več kot pet let. Prav Rok je pripeljal Garyja v Ljubljano. Ko smo naredili promocijsko turnejo po Sloveniji, med katero smo naleteli na dobre odzive, smo se odločili za premor, ki je trajal tri leta. Ni šlo za spore, vzeli smo si mir, vsak je počel svoje. Potem smo se spet dobili, a ni šlo. Medtem se je vrnil Rok in je bil takoj za stvar. Naredili smo avdicijo za basista. Odzval se je neki tip, ki je ful obvladal, imel je kitaro, vredno šest tisoč mark, vendar se je kmalu izgubil. Ugotovil je, da je ta muska zajebana. Po njem sem prišel do Thierna prek strica Charlieja, s katerim sem delal na RTV. Poklical sem ga in se dogovoril za srečanje, četudi mi je odgovarjal precej nerazumljivo. Začudenje je bilo še toliko večje, ko smo se srečali: bilo je sredi poletja, on pa se je pojavil v puhovki z basom na rami. Nisem bil ravno prepričan, če naj pristopim k njemu. Ha! Potem pa smo počasi začeli in ugotovili, da je čisto v redu. Zadeva je stekla.

Ali je med preteklostjo in sedanjostjo Ego Malfunction kakšna vez?

Ne povezujem ju. Ne bom rekel, da tisto, kar smo takrat počeli, ni bilo v redu. Kje pa, daleč od tega. Ostala je rdeča nit. To, kar počnemo zdaj, je zrelejše, je tisto, kar si želimo delati. Danes smo skupaj štirje zelo različni ljudje, glasba nam je edina skupna stvar. Naša komunikacija poteka skozi glasbo. Ujamemo skupen filing in veliko lažje nam je kaj narediti, saj se ne sprašujemo, ali je v redu ali ne. Ne ravnamo se po nekih vplivih, ampak samo igramo, iz tega tudi vse nastaja.

Hočeš reči, da je bilo za prvi del zgodbe Ego Malfunction značilno koketiranje z vplivi?

Takrat so nas povezovali s crossoverjem in vsemi tistimi čudnimi izrazi. Nikoli pa se nismo ukvarjali z vprašanjem pripadnosti kakšnemu trendu. Podobno so nam očitali že ob albumu Quod Massacre leta 1991, na katerem so bili komadi iz leta 1985. Se pravi, da smo bili že takrat v trendu!

Kako povezuješ tiste čase Quod Massacre z današnjim časom Ego Malfunction?

Gre za skoraj isto sceno. S Quod Massacre smo garali in garali, potem smo izdali ploščo pri zagrebški Search and Enjoy - in poglej banalen primer: nekdo, ki smo se mu sami ponudili za malo denarja, nas ni hotel, potem nas mu je ponudil (v tem primeru) Aleksander Dragaš za veliko več denarja, in je takoj plačal. Enako se nam dogaja zdaj. Zaradi predvajanja video spota po televiziji so se stvari naenkrat spremenile. Sploh ne morem verjeti, da je TV postala tako močna. Očitno pa je, saj gre za isti bend kot pred video spotom.

Lahko ugotoviva, da sploh ne potrebujemo plošče, ampak video spot?

Da!

Pred nekaj leti je imela kopica bendov na Hrvaškem video spot, ne pa albuma.

To po svoje razumem. Samo poslušaj radijske postaje in ugotovil boš, da 90 odstotkov poneumlja ljudi. Vse kaže, da je enostavneje priti do ljudi s spotom kot pa s ploščo. Še vedno pa lahko največ naredimo na terenu, kjer igramo ljudem, ki za nas pred koncertom sploh še niso slišali, a po koncertu pridejo k nam in nas pohvalijo. Veseli me, da se na naših koncertih pojavljajo ljudje, ki se pijani predajajo Bandieri rossi, na našem koncertu pa stojijo na mestu in ne gredo iz dvorane; to mi veliko pomeni. Po treh komadih pade prvi korak, ki ga vedno naredijo ženske. Moški potrebujejo veliko več časa, ne vem, ali so tako trdi? Potem igraš na koncertih, kjer so punkerji, ki ne vedo, kam naj nas vtaknejo, sprašujejo se, ali jim je to všeč ali ne ter ali sploh lahko to priznajo, vendar nas na koncu le sprejmejo. Še danes se nam dogajajo čudne stvari. Ko smo igrali v Goriških brdih, je vpadla mularija, ki nas je hvalila: “O, vi ste iz Amerike!” Pogovarjali smo se v slovenščini, imeli smo avto z ljubljansko registracijo. “Ej, a si ti tudi iz Amerike?” smo jih vprašali. “Ne, tukaj zgoraj stanujem!”

Misliš, da zato, ker sta dva člana temnopolta?

Očitajo nam, da je to naš plus, a se zaradi tega srečujemo samo s težavami. Težijo nam zaradi angleščine, ki ji ne moreš ničesar očitati, saj je Gary Anglež. Pri prvem intervjuju nam je neka ženska rekla, da pojemo v polomljeni angleščini. Rekli smo ji, da je večja Angležinja kot Anglež v naši skupini. Ženska, ki več kot očitno ni poslušala plošče, je samo bolščala. Na nekaterih televizijah so nam rekli, da nas ne morejo vrteti, ker gre za tujo skupino, zato sem jih vprašal, naj mi povejo, od kod prihajamo, če nismo iz Slovenije. Ne morejo nas sprejeti kot slovensko skupino. Ne vem, ali smo tako majhni in tako narejeni ali jim je lažje sprejeti Petra Graša za svojega. Sklicevanje na jezik je izgovor, blef! Poslušaj radijske postaje, ki vrtijo največji tehno drek, ki prihaja iz Nemčije in skandinavskih držav, poglej DJ Boba, ki poje v nemški angleščini. Zakaj njim dajo možnost? Pomembnejše se mi zdi, ali je muska dobra ali slaba. Obstajajo predsodki, ki odločajo, ali te bodo vrteli ali ne. Pa potem še tisto jamranje o vdoru jugoslovanske glasbe, potem pa slišiš komad, ki je snet s TV Pink. Mislim, takšnim je treba odrezati jajca. Te stvari se morajo razčistiti, drugače bomo ostali v slepem črevesu.

Album Guilty All Over je bil več kot zahteven projekt. Plošča ne zveni slovensko.

Res je! Imeli smo srečo, da smo izbrali studio, ki je res dober. Rad bi poudaril, da je v Sloveniji ogromno odličnih studiev, zato pa zataji človeški faktor. V tem poslu je vedno računica. Otu, ki vodi ta studio, smo bili ... ne vem ... simpatični. Vsi ga sprašujejo za popuste in podobno, nas pa je zanimalo ugodje, ali bomo lahko to ali ono naredili, zanimala nas je sproščenost. Še preden smo spoznali Boštjana Podlesnika, ki dela v tem studiu, smo se zanimali za znane slovenske producente, ki so vrteli take cifre, da smo rekli “No way!”. Boštjan Podlesnik nas je sprejel takšne, kakršni smo, v pogovoru smo ugotovili, da so mu zadeve jasne in lahko še kaj zgradimo, če pozitivno združimo naše in njegovo znanje. Odločili smo se in se nismo nategnili. Na snemanju je bil dober občutek, pripomoglo je tudi to, da smo se tja preselili. Živeli smo na vasi, delali smo, ko smo prišli. Tip je bil odprt, dojemljiv, ne pa tisto, s čimer smo se srečevali pred tem: “Zdaj je v modi suh zvok. Sem bil na smučanju in sem slišal Nirvano!” “Ampak mi ne igramo take glasbe!” “Kako da ne?” Skupino moraš slišati, da veš, kaj boš z njo naredil. Ne moreš priti v studio in zahtevati nogo od Metallice, pa pet kilogramov kitare od tistega in tako naprej. Če zvenimo tako, potem moramo tako zveneti. Ne smemo zveneti kot Metallica, če nismo Metallica, konec koncev to ni v našem interesu.

Ali je plošča nastajala naravno?

Plošča je nastala v enem mesecu. Kopico komadov smo sestavili skupaj in nato šli v hribe, kjer smo živeli čisto sami. Vse je bilo sproščeno, v zadevo nismo šli na vrat na nož ali pa s ciljem narediti dva hita in osem za mašilo, kakor se zdaj dela. O zadevah smo razmišljali. Imeli smo srečo, da smo se povezali z ljudmi, ki so se dali v zadevo. Veliko smo se pogovarjali, tudi filozofiranja v prazno je bilo, vendar je iz tega zraslo pravo sodelovanje. Težko je sodelovati z ljudmi, ki imajo fiksno idejo, kako mora kaj biti. Če ne bi bilo teh ljudi, ne bi bilo tega, kar smo naredili.

Guilty All Over diši po albumu I Against I skupine Bad Brains!

Primerjav s to ploščo se ne sramujemo, v veliko čast nam je, veseli smo te primerjave. Filinga obeh plošč sta podobna, mogoče so se jim dogajale enake stvari kot nam, ne vem. Sem njihov velik ljubitelj. Nekateri so videli največ povezav med glasovoma, vendar Gary ni rasel z njimi. Gre bolj za njegov črnski glas. Po eni strani je super, po drugi pa nekateri ljudje tega glasu ne prenašajo, ker so navajeni na bele rockerske vokale. Mislim, da je I Against I legendarna plošča. Delam v ploščarni, kjer srečujem ljudi, ki jih zanima hard core glasba, in ne morem verjeti, da večina sploh ne ve, kdo so Bad Brains.

Zdi se mi, da je hard core zapuščina zanemarjena, le redki poznajo Minutemen ali celo Descendents. Kot da bi v spominu ostali predvsem slabi bendi.

Raje poslušam dober pop komad kot kakšen pop punk komad, v katerem se srečuješ z golo uniformiranostjo. Ko komuniciram s temi ljudmi, ugotavljam, da jih sploh ne zanima, da bi še kaj spoznali. Slediti televiziji in medijem ter se čim manj ukvarjati z glasbo, za katero vedno bolj dvomim, da je sploh pomembna. Ljudje kupujejo plošče zaradi enega komada, drugi jih ne zanimajo. Kupujejo jih zaradi video spota, zaradi imidža, vendar ne krivim ljudi, krivim medije, ki jih bombardirajo in pri tem še trdijo, da obstaja samo to.

Sam praviš, da vas nihče ni opazil do video spota, ki je povečal zanimanje za vas in samo število koncertov. Kako gledaš na to razliko med godbo in sliko, ki je prispevala k vašemu prodoru?

Muska mora priti do ljudi. Radio Študent je omejen na Ljubljansko kotlino, vem pa, da nekje na Ptuju ali v neki vasici obstaja kdo, ki bi mu bila tovrstna glasba všeč. Do njega pa informacija ne pride, “fopajo” ga ne-bom-rekel-s-čim in ljudje mislijo, da samo to obstaja. Mediji vsiljujejo neko sliko o naši sceni. Nas je ta slika pripeljala v vsak slovenski dom. Toliko pozitivnih reakcij ne bi dosegli po normalni poti brez video spota. Vendar to ni bilo narejeno načrtno, šlo je za naključja, ki so se ujela.

Video spot je bil tudi zelo zahteven projekt.

Česarkoli se lotimo, se lotimo s ciljem, da je narejeno okusno, da ne gre za prilagajanje, ampak za kakovost. Naš video spot zelo izstopa od druge slovenske produkcije. Delal ga je najbolj vroč režiser v prostoru nekdanje Juge, ki ima tudi vrhunsko ceno. Gonzo je delal vse - od Majk do Gibonija. CD sem mu poslal po pošti brez posebnega namena, a me je poklical in rekel: “Dajmo kaj narediti! Veš, nekaj delam za kremo, nekaj pa za dušo in art!” To je v videu več kot očitno. Sprva bi ga morali posneti pri nas, vendar smo ga zaradi naših standardov nerazumevanja posneli na Hrvaškem, nekaj pa je Gonzo posnel v Parizu. Danes lahko rečem le: “Gonzo, hvala ti!” Ker ni privatnik, čeprav bi po vseh pravilih lahko bil.

Vaš izbor domačih video spotov v oddaji nacionalne televizije, Videospotnice, je naletel na zelo pozitivne odmeve.

Da. Izbor komadov je bil še večji, vendar nismo mogli priti do arhiva, sploh nismo mogli videti, kaj imajo. Bilo je tako, da so nam rekli: “Daj te pa te!” “Čakaj, ali ste nas povabili, da mi zbiramo, ali boste vi?” No, potem je bilo vse kul. Med drugim smo premierno zavrteli video spot Lublanskih psov. Veš koliko let je, kar je bil posnet? Nisem mogel verjeti. Žalostno. Zanima me zgodovina, pri nas pa ni zapuščine, ni zgodovine! Zanimivo je, da na primer Ego Malfunction veliko povezujejo z legendarnimi - v narekovajih, seveda - Quod Massacre, ki jih mnogi sploh nikoli niso slišali. Ne vem, kje je ta legenda. Na jugu nekdanje države so nas častili in tam res obstajajo legende o Quod Massacre, ne pa pri nas.

Ali to izvira iz trenj na ljubljanski hard core sceni v osemdesetih letih?

Takrat nismo bili niti del te ljubljanski hard core scene niti tiste druge z Niet na čelu, zato ker se nismo opredelili ne za te ne za one; znašli smo se v neki čudni luknji. Ta konflikt je naredil veliko škode, morda se vleče še danes, vendar ni tako močan. Še danes se veliko bolje počutim, če sem odmaknjen od ljubljanske scene. Mogoče celo kaj izgubim zaradi tega, imam pa duševni mir. Boljše se počutim v Logatcu kot pa v Ljubljani, ki je zame ena največjih provinc.

To verjetno pripomore tudi k ustvarjalnosti benda?

Tako je, ne ukvarjaš se z balastom. Delati moraš to, kar znaš. Tisti, ki se ukvarjajo s formulo, kaj narediti v glasbi, takoj pogorijo. Muska trpi. Obstajajo klani, to je mimo, zato tujec ne more dobiti realne podobe o celotni naši sceni. Bojimo se pokazati, kaj imamo. V Sloveniji se dela preveč škode glasbi, ki ne more zadihati. Vse je bolj pomembno od glasbe. Glasbene scene ne bomo spremenili, dokler se ne bodo pojavili ljudje, ki imajo radi glasbo zaradi glasbe. Šele takrat se bodo stvari spremenile. Dokler se bodo ne-bom-rekel-kdo ukvarjali z glasbo, se slabo piše muski, sploh pa kvalitetni muski. Đuro je prijavil eno dobro o težavi, ki jo imamo v Sloveniji: “Kvalitetne stvari se zabijejo, pofl pa se postavi na isti nivo, potem pa vsi plavajo v isti vodi.” Problem je v tem, da nimaš tega in onega, stvari je treba ločiti. Pri nas je vse umetno napihnjeno - ali kot pravi Šilo iz Rambo Amadeusa: “Dela se z mišicami!” Če berem naš rumeni tisk, bom zvedel, kakšno blato je imel Grašo prejšnji teden, ne bom pa zvedel za slovenski bend iz Grosuplja, ki je kvaliteten. To me jezi! Šel sem pogledat Siddartho, ker so me res zanimali. Smejal sem se, to je bilo tako naivno - nič nimam proti njim, vendar nekaj tako napihniti?!? Danes za njimi norijo najstnice, medijsko so nakurili folk, a na tem koncertu je bilo najbolj smešno to, da so igrali coverje Metallice in Faith No More. Vsi ti slovenski bendi igrajo coverje. Gledaš Californio, igrajo Chumbawambo. Naši bendi ne morejo uspeti s svojim komadom, coverje pa igrajo zato, ker morajo imeti štiri ure nastopa.

BIGor