Domače dvorišče

Harlem - Digital underground

V svetu je tako imenovana lo-fi produkcija v polnem zamahu. Vse cenejša in tako vse dostopnejša tehnologija omogoča “skladanje” glasbe po posameznikovih željah brez sklepanja kompromisov med člani skupine in z relativno majhnim finančnim vložkom. Potrebujete, na primer, sempler, sekvencer in nekaj snemalne opreme, vse iz druge roke, in gradite svoj glasbeni svet ...

Deskle ležijo v navidez idilični dolini Soče, a le streljaj po dolini navzgor kazijo vtis sive stavbe tovarne cementa Anhovo. V bližnjem zaklonišču, ki služi kot klubski, vadbeni in snemalni prostor, skrit pred očmi in ušesi tudi v podzemno dogajanje zazrtih posameznikov, ustvarja svoj glasbeni svet Romildo Kumar, nekdanji basist v kitarsko usmerjenih Link Der Wasser. Svoji dejavnosti je nadel ime Harlem, ki ga po občutku dopolnjuje s free project ali digital underground. S tehnom ga druži samo uporaba elektronskih naprav, učinek z veliko mero improviziranih trenutkov bogate glasbe, naslonjene na ustvarjalne novodobne prakse, pa je povsem nasproten, nelagoden, skoraj srhljiv z odsevom sveta pod površjem. Najsi bo digitalno, je še kako “živo”. Tisti sobotni večer se zapreva v “njegov” bunker in pogovor steče ...

Najprej o imenu.

To sem pobral z grafita na zidu tu, v Desklah. Pri nas je delavsko naselje, veliko je priseljencev z juga, in glede na te razmere okolje parodiram z imenom Harlem. Nima povezave z ameriškim rapom, je parodija na razmere tu.

Kako se je zgodil premik od kitarskih Link Der Wasser do tega, kar počneš sedaj?

Link Der Wasser ni razpadel, je le prenehal delovati. Ideje so se utrudile, ni bilo več pravega naboja. Še v isti zasedbi, a že pod imenom Harlem, smo imeli neke vnaprej posnete matrice, zelo primitivne, posnete na kasetofon, in potem smo našo glasbo podrejali posnetku. Težava je bila, da drugi v tem niso uživali. Zato sem nadaljeval sam, tako da sem nabavil nekaj elektronskih naprav. Na začetku je bilo obupno, ker sem le posemplal glasbo drugih. V tem ni bilo pravega užitka, zato sem si postavil nekatere koncepte. Na primer, šel sem posemplat tovarniške tekoče trakove in mline, iz teh zvokov sem sestavil nekaj svojega. Stvar se je razvila vse do neke vrste digitalnega jazza. Vmes sem delal bolj trip hop, vendarle skozi moje oči, ne da bi neposredno kopiral tuje vzorce. Kot mi pravijo, da kopiram Trickyja. Res mi je všeč, ker nikoli ne veš, kam bo zavil. Nekatere njegove skladbe nimajo nobene osnove, kar zgodijo se. Večina svetovne pop glasbe pa je povsem predvidljive, točno veš, kako si bodo sledili akordi.

Kako izbiraš vzorce (semple) in kje jih črpaš?

S plošč domače fonoteke. Ko prideš tudi zavestno v to “sceno”, dobiš občutek za prave stvari. Če bi imel dostop do interneta, bi lahko prišel do neizmerne baze MP3 posnetkov. Dobiš, kar hočeš. Zaradi “pokradenih” semplov ne čutim nobene krivde. Nisem kot tisti, ki si prisvojijo sedem, osem taktov. Vzamem samo ton, vzklik, zvočni efekt. DJ Spooky je na ovitek neke plošče napisal: “Izvolite, postrezite si.” Pravi, da je to svet za vse. Po drugi strani je to za tistega, ki so mu pobrali kak vzorec, celo kompliment, ker so ga drugi opazili in opozorili nanj.

Kako potem uporabiš vzorec?

S semplom lahko spremeniš komad, ki ima že postavljeno obliko. Drugje je lahko osnova koncepta. Na primer, v zapisu Tokio 110 sem uporabil nekaj semplov iz japonskih risank in didžejevskih plošč, ki sem jih vzel neposredno s CD plošče. Ne banalnih, z japonsko govorico, ampak mi je šlo za utrip Japonske skozi moje oči. Semplov iz mojega okolja v novejših, bolj jazzy kompozicijah, skoraj ne uporabljam več. To sem uporabljal prej v nekih posebnih projektih, s tem, da sem zvok vrtečega se mlina preoblikoval in speljal v zanko tako, da je zvenel kot orgle Hammond. Semplal sem tudi naše povsem spontane vaje. Kdo je igral kitaro, kdo drug je pel, tretji je lahko samo udarjal po steklenici, in vse skupaj sem snemal na CDR. Zatem sem dele, ki so mi bili zanimivi, izrezal, spremenil, vzel morda samo petje, ga frekvenčno znižal, da je povsem izgubil barvo. Daš mu drug “feeling”. Kar je bilo prej smešno, lahko zveni grozljivo, in obratno.

Imaš zamisel za komad že vnaprej pripravljeno v glavi in se mu potem želiš samo približati - ali se skladanje dogaja sproti?

Na začetku imam le ritem. Lahko je lagoden, preprost tik tak, lahko je tudi bolj avantgarden. Zatem nasnamem basovsko linijo, ki jo gradim na sekvencerju. Lahko traja tri dni, da sem zadovoljen, lahko pa uspe v petnajstih minutah. Sekvencer mi omogoča natančno tako linijo, kot jo želim, nič ni vnaprej programirano. Niti nimam pravil, kako naj bi stvar zvenela, tega ni v učbenikih. Vse se razvija prvinsko. In bolj se komad razvija, bolj jasno postaja, kam me vse skupaj vodi.

Ali dejstvo, da se ukvarjaš s slikanjem, pripomore pri skladanju glasbe?

Včasih res. Glasbena abstrakcija je bolj vidna. Z mislimi lažje potujem po skladbi, ki še ni končana. Včasih jo dodelam še v spanju. Posebni trenutki so takrat, ko ustvarjam brez koncepta, povsem sproščeno, kot da bi nekaj nastalo iz igre. Slišni rezultat je povsem enakovreden.

Ali bi s kakovostnejšo opremo lažje dosegel, v ustvarjalnem smislu, enak rezultat?

Verjetno bi. A ta oprema ima svoj čar, in čeprav bi imel ne vem kakšne snemalne naprave, bi želel uporabljati isto mešalno mizo. Vsebuje neke kondenzatorje, ki pripomorejo k posebnemu zvoku, in opazil sem, da prav mešalna miza daje tisti okus. Pa nima vgrajenih nobenih efektov.

Kaj pa računalnik?

Računalnik me ne zanima. Z njim je način dela precej drugačen. Poznam ljudi, ki z njim sestavljajo cele glasbene sklope, jih kopirajo in niti ne poslušajo, kaj nastaja sproti. Mogoče bi ga uporabil le kot bazo za shranjevanje posnetkov, vse prej bi naredil s tem, kar imam, s semplerjem in sekvencerjem.

Nastopaš pa tudi v živo.

Session naredim tako, da v živo igram sempler, z njim dodajam zvoke sklopom iz sekvencerja, lahko pa sproti spreminjam tok glasbe. Ni tako, da naprave kar same igrajo. Če jih ne nadzorujem, gredo nekam v fade out. Isti komad je odigran vsakič drugače. Zadnje čase sodelujem s kitaristom Alešem Valentinčičem, ki v bistvu improvizira na moje izvajanje na sekvencerju in semplerju. Ni priključen na kitarski ojačevalec, ampak igra preko mešalne mize, tako da nadzorujem njegov prispevek. Lahko ga tudi utišam, če ga zanese izven toka glasbe, o tem sva se dogovorila že vnaprej.

Obstaja možnost za objavo tvojega gradiva?

Nisem si pretirano prizadeval glede tega. Niti nisem začel zato, da bi se kjerkoli predstavil ali pokazal. Če me povabijo kaki dobri ljudje za klubski nastop, ni problema. Imam še ideje, da bi povabil čelista in violinista ali jazzovsko pevko, če bi se kakšna opogumila za takšen nastop v živo.

Sicer posnetke dajem le ljudem, ki jih zanima ali se mi zdi, da jih bodo poslušali. Potem jim zapečem CD. Nikoli ne več kot pet ali šest enakih. Odvisno od počutja, naredim drugačen ovitek, zamešam vrsti red ... No, če bi se kdo od naših založnikov posebej ponudil, bi izdal redno ploščo.

Imaš pa ponudbe iz tujine, da ti objavijo posnetke na ploščah.

Stike imam z nekaterimi japonskimi in češkimi nizkoproračunskimi založniki, ki izdajajo po petsto kosov CD plošč, nekaj gradiva sem jim poslal. Verjetno ga bodo objavili, saj so stvari, ki jih izdajajo, glasbeno še precej bolj obskurne in s še slabšim zvokom. Pri nas gre vse v dopadljivost. Obstajajo sicer redki posamezniki, ki delajo svoje stvari, predvsem hip hop in rappajo, ampak ne pripadajo nobeni sceni. Z enim tudi sodelujem, to je Slavko Zlatkovič, MC King, je freestyler, torej si sproti izmišljuje besedilo. Za njegovo rappanje sem pripravil rahlo depresivno osnovo, ne standardno gangsta New York ali West Coast. In vedno je najboljši pri prvi izvedbi, ko je spontan. Lahko bi se naučil besedilo in blefiral, da je freestyler, ampak to ne bi bilo več to. In pove stvari ... take ... drugačne.

Janez Golič