Svetovni orkester Glasbene mladine

Glasbeniki brez meja

Glasbeniki brez meja je moto mladega mednarodnega orkestra, v katerem se je to poletje že tridesetič zbralo sto izbranih glasbenikov z vseh koncev sveta. Od samega začetka leta 1970, ko se je Mednarodna zveza Glasbene mladine odločila za ta pomembni projekt, so Svetovni orkester vodili najeminentnejši dirigenti, od Ericha Leinsdorfa, Karla Ančerla, Leonarda Bernsteina, Zubina Mehte, pa Sergea Baudoja, Sira Nevilla Marrinerja in Kurta Masurja do Kenta Nagana in Bobbyja McFerrina. Od leta 1992 je umetniški vodja Svetovnega orkestra Glasbene mladine Yakov Kreizberg, ki se z orkestrom ukvarja predvsem na zimskih vajah v Berlinu, kjer je organizacijski sedež projekta.

To poletje je Kreizberg prevzel tudi zahtevno poletno turnejo, ki si jo je delil s soprogo, zadnja leta vse bolj cenjeno dirigentko Amy Andersson. (Junija smo na naši slovenski televiziji videli njeno portretno oddajo!) Tokratna mednarodna turneja je Svetovni orkester Glasbene mladine prvič pripeljala tudi k nam. Po intenzivnih vajah blizu Frankfurta so mladi glasbeniki s slovenskimi avtobusi obredli velik del Balkana in nastopili v Zagrebu, Ljubljani, Zadru, Sarajevu, Kragujevcu, Beogradu ter na Ohridu. Kljub dobri organizaciji vodstva orkestra in vseh lokalnih organizatorjev, predvsem Glasbenih mladin, zanimivi, pa tudi neprijetni pripetljaji niso imeli ne konca ne kraja. Sredi julija jih je prvi koncertni dan v Zagrebu, kjer naj bi nastopili na prostem, pričakal z močnim dežjem. Rezervnega prizorišča ni bilo, zato so nekaj ur čakali v avli hotela in razmišljali, kaj storiti. Ko je nazadnje dež le ponehal, so skrajšan program vendarle odigrali na prostem, a kaj ko publika na to ni računala in je ni bilo. Več kot šest ur neprijetnega čakanja jih je presenetilo na bosansko-jugoslovanski meji, kjer pa je bil razplet ravno nasproten. Na koncert v Kragujevac je orkester zamudil skoraj štiri ure, tam pa jih je sredi noči pričakala nabito polna dvorana ... Mladi orkestraši in njihovi organizatorji zdaj vedo tudi, kako lahko z nekaj pločevinkami kokakole in piva dva polna avtobusa prečkata hrvaško mejo brez ponovne vstopne vize. A vse to so le drobnarije v primeri s prisrčnim sprejemom, ki so ga doživljali pri vseh občinstvih v tem delu sveta. Na moč so se s prijaznostjo in natančnostjo izkazali organizatorji, župani s sprejemi, televizijske in radijske hiše s pozornostjo. Najmanj seveda v Zagrebu in v Ljubljani, kjer je kulturno dogajanje tako bogato, da smo že zahodnjaško otopeli. A Ljubljana se je vsem prikupila z dobrimi razmerami, v katerih so preživeli tri vmesne dni turneje, da so si malo oddahnili in igro izpilili s še nekaj vajami v Zavodu sv. Stanislava. Z ljubljanskim koncertom 17. julija pa so tudi preskusili čisto novo prizorišče, novi atrij centralne Pošte.

Poleg Webrove Uverture v Sen kresne noči in Brahmsove ali Rahmaninove 2. simfonije je orkester na turneji po jugovzhodni Evropi predstavljal Schumannov Koncert za 4 rogove in orkester. Ta osrednja skladba večerov je bila poslastica prav zaradi odličnega kvarteta rogov, ki je pri nas že nastopil s Simfoniki RTV. Poleg našega hornista Boštjana Lipovška, večletnega člana Svetovnega orkestra Glasbene mladine, kvartet sestavljajo še turški glasbenik Mahir Kalmik in Madžara David Kutas in Zsombor Nagy. Občinstvo večerov v Stari Ljubljani je lepo sprejelo novo, zanimivo oblikovano moderno prizorišče, in vidno uživalo v mladostno zagnani igri orkestra in solistov pod vehementno taktirko Yakova Kreizberga. Morda je škoda le, da Svetovni orkester pri nas ni odigral vsaj enega od sodobnejših del, ki jih je imel tokrat na repertoarju. Vsako poletje namreč naštudira zelo obširen program in nato na turneji pogosto menja spored. Tokrat je pripravil tudi deli Mauricia Kagla in Peterisa Vasksa, ki ju je izvajal v drugem delu turneje v Leipzigu, Berlinu, Pragi in na Expu v Hannovru. Tam je horniste kot solist zamenjal mladi belgijski trobentač Jeroen Berwaerts v Concertinu na temo B-A-C-H za trobento, godala in čembalo Arva Paerta ter v Haydnovem Koncertu za trobento in orkester. Bistvo projekta Svetovnega orkestra Glasbene mladine ni le v koncertiranju, temveč predvsem v študiju čimveč različnih in zanimivih del ter v predstavljanju čimveč nadobudnih mladih solistov, čeprav si poleg slavnih dirigentov vodstvo občasno omisli tudi zvezdniške soliste, kot na primer lani, ko je v evropskem delu turneje s Svetovnim orkestrom nastopala Anne Sophie Mutter. Velika imena pa so bolj namenjena animiranju občinstva kot delu z mladim orkestrom. Ta jih namreč spoznava “z druge strani” in je primerno kritičen. Z Yakovom Kreizbergom je vsekakor zelo zadovoljen, in to ne brez razloga.

Yakov Kreizberg: intenzivno in ustvarjalno

V St. Petersburgu rojeni dirigent se je že petleten začel učiti glasbe in je kot mladenič dirigiranje najprej študiral privatno. Leta 1976 je emigriral v Združene države, kjer je dobil štipendijo za študij pri Bernsteinu, Ozawi in Leinsdorfu. Kot asistent Michaela Tilsona Thomasa si je pridobil velik ugled, ki ga je potrdil z nagrado Eugena Ormandyja in leta 1986 s prvo nagrado na tekmovanju Leopolda Stokowskega v New Yorku. Doslej je dirigiral mnogim orkestrom v ZDA in Evropi in bil več let generalni direktor Komične opere v Berlinu.

Z zanimivim dirigentom, ki ga bomo gotovo še kdaj srečali na naših odrih, se je tik pred turnejo pogovarjala Susanne Heyer.

Gospod Kreizberg, z ženo Amy Andersson vodita letošnji Svetovni orkester Glasbene mladine in z njim nastopata tudi v Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Jugoslaviji in Makedoniji. Poznate te dežele, ste tam že dirigirali?

Ne, ne žena ne jaz še nisva bila tam. Za naju je to nova kulturna izkušnja in zelo se veselim, da bom spoznal ljudi, mesta in pokrajine, o katerih smo zadnja leta toliko slišali in videli na televiziji. Seveda sem prepričan, da so televizijske slike le delček resničnosti. Šele ob tej turneji bomo spoznali ozračje in nekaj osebnih izkušenj ljudi.

Prihajate z neprofesionalnim, z mladinskim orkestrom. Kaj vas privlači pri delu s tem ansamblom?

Svetovni orkester Glasbene mladine je po svoje edinstven. Mladi glasbeniki skoraj štiridesetih različnih narodnosti v najkrajšem času postanejo skupnost, homogeno zvočno telo, pri čemer jih druži neizmerno navdušenje do skupnega muziciranja. Glasbe se lotevajo pogumno, spontano in nerutinsko, zato je z njimi mogoče delati zelo intenzivno, pa tudi ustvarjalno. Ti mladi namreč prispevajo lastne muzikalne predstave in izkušnje, to je za dirigenta vznemirljivo, saj se srečuje z izkušnjami vseh celin. Prerez najrazličnejših kulturnih okolij, religij in življenjskih izkušenj bogati orkestrovo delo.

V čem se taka turneja razlikuje od koncertiranja s profesionalnim orkestrom?

Profesionalni orkester praviloma razpolaga z mnogimi turnejskimi izkušnjami, kakršnih ti mladi še nimajo. Pri tako obsežni in naporni turneji, kot nas čaka tokrat, je treba moči ekonomično razporejati. Zame je pomembno, da mladim glasbenikom prenesem lastna spoznanja o prilagajanju različnim zahtevam glede koncertnih prostorov, akustike, odrske postavitve ... To je naporno za vsakega glasbenika in vedno znova sem presenečen, kako profesionalno v najboljšem pomenu besede se vedejo ti mladi. Odlično so pripravljeni, vsak koncert je zanje pomemben, zato vedno dajo vse od sebe. Prav ta nenavadna zavzetost brez profesionalne rutine ustvarja na odru posebno ozračje, ki se prenaša tudi na občinstvo. Želim si, da bi tudi tokrat s koncerti publiko razveseljevali, da bi poslušalci uživali to posebno ozračje našega orkestra.

Svetovni orkester Glasbene mladine je že vseh trideset let poslanec miru in razumevanja med ljudmi, od leta 1996 pa tudi uradno nosi Unescovo ime Umetnika za mir. Mislim, da noben drug orkester ne more dati boljšega primera skupne umetniške moči in solidarnosti z ljudmi v deželah Balkana, pri tem pa prav nič ne moralizira, temveč preprosto prinaša ves svet v malem, svet, ki je daleč od vojn in od sovraštva.

Kako se z ženo usklajujeta pri delu? Se ob pripravah posvetujeta, razpravljata o interpretaciji?

Poročena sva dvanajst let in spoznala sva se prek glasbe, zato je logično, da se pogosto pogovarjava o glasbi na splošno, o najinih izkušnjah z orkestri, s solisti. O interpretaciji pa ne razpravljava, priprava glasbenega dela je osebna stvar. Vsak ima svojo osebnost.

Tokrat si koncerte delita, dirigirata isti program. Bosta interpretaciji različni? Bo Amyjina bolj žensko obarvana?

Vsak od naju bo, razumljivo, imel lastno interpretacijo, to bo izziv tudi za orkester. Zahteva namreč več fleksibilnosti vsakega posameznega glasbenika in njegovo pripravljenost, direktno reagirati na dirigenta. Ne vem, če obstaja posebej ženska interpretacija. Gotovo se ženska občutljivost razlikuje od moške, a za glasbo je pomembno osebno dojemanje skladbe. Glasba vselej vsebuje obe plati, moško in žensko, in obe morata priti do izraza. Kaj se dirigent odloči poudariti, pa je morda tudi stvar spola. Vsekakor gre vselej za izraz osebnosti.

Kaja Šivic