Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Alan P. Merriam

ANTROPOLOGIJA GLASBE

Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2000; 285 str.

Bržčas ni prenapihnjeno, če slovenski prevod Antropologije glasbe razglasimo za eno najpomembnejših knjižnih izdaj s področja teoretskega obravnavanja glasbe v zadnjih letih. Itak jih ni mrgolelo. Malo praznovanje ob njenem izidu bolj kaže na dramatičen manko tovrstne prevodne literature pri nas. Knjiga ima danes status etnomuzikološke klasike. Je mali godboslovski brevir, izredno vplivno, brano in verjetno najbolj citirano sodobno etnomuzikološko delo od njegovega izida leta 1964 do danes. Alan P. Merriam (1923-1980) jo je obelodanil v času preloma s starimi potmi (nemške) primerjalne muzikologije, čudaških tavanj folkloristov pri iskanju pristnega, ko je pretežno ameriška etnomuzikologija z vidnimi posamezniki prevzemala primat v preoblikovanju polja predmeta poučevanja (glasbe), v metodologiji, z vpeljavo novih analitskih orodij, nasploh v pristopu do proučevanja "glasbe v kulturi", če si sposodimo avtorjevo sintagmo. Z drugimi besedami: Merriam je dedič in adept tistega projekta v ameriški antropologiji, ki ga je od dvajsetih let naprej začel Franz Boas, nadaljevali pa njegovi imenitni učenci Ruth Benedict, Alfred Kroeber, Edward Sapir, Melville Herskovits (Merriam mu posveča knjigo) - projekta kulturne antropologije. Boasovska kulturna antropologija se je spreminjala, toda vedno je bila "relativistična": vztrajala je, da drugi ljudje svet vidijo drugače kakor "mi", da se vrednot drugih ne da presojati z zahodnimi pojmi; "pravi" predmet preučevanja so verovanja, vrednote, pojmovni sistemi, diskurzi. Cilj je bil humanističen: spoštovanje, razumevanje "drugih kultur", bolj kakor pozitivistična ambicija po znanstveni razlagi. Zato vsakršna redukcija kulture na bolj temeljno realnost, kakršna je družbena struktura, odpade. Merriam je torej dedič te tradicije v kulturni antropologiji, obenem pa je (etno)muzikolog, ki sočasno s kolegi transformira polje etnomuzikologije. Antropologija glasbe, morda bi jo res lahko poimenovali "godboslovje", ima glasbo, godbo, muziko za občečloveško dejavnost, za "enega elementov človeškega naučenega vedenja." Zato po Merriamu muzikologu, obogatenemu z njenimi spoznanji, "ponuja okvir, znotraj katerega bo končno razumel zvoke in zvočne procese", antropologu pa, da "boljše razume tako tisto, kar nastaja s človeškim življenjem, kot procese, ki pri tem delujejo."

Steven Feld v pogovorih s Charlesom Keilom (cf. Music Grooves), Merriam je oba poučeval in "navlekel" na etnomuzikologijo, pravi: “Ali ni bil spektakularno resen znanstvenik? Spoštoval sem njegovo predanost afriški glasbi in etnomuzikologiji ter energijo, s katero je rušil prepreke in dopovedoval antropologom, kako pomembne so glasba in umetnosti v antropološkemu kurikulumu. Izbojeval je tudi pomembne bitke z muzikologi, ko jim je mahal z antropološko zastavo./.../Zame je bila antropologija način intelektualnega angažmaja v glasbi in politiki, toda nisem shajal z apolitičnim, neestetskim dodiplomskim resocializacijskim programom.” Roberto Leydi v Drugi godbi povzema Merriamovo petnajstletno delo pred knjigo, vključno s terensko raziskavo glasbe Indijancev Ploskoglavcev ("klasičen" boasovski teren), kjer je odkril, da s "tradicionalnimi" muzikološkimi metodami ne bo mogel pokazati, v čem se njihova glasba razlikuje od drugih severnoameriških indijanskih. Skratka, ne le formalna zgradba in ne le glasba kot ločeni pojav, marveč kot del človeške ustvarjalnosti in kulture. Zatorej je "dobro poznavanje zgodovinskega, strukturnega in estetskega vidika tesno povezano z razumevanjem kulture, katere del so omenjeni vidiki."

Iz tega sledi ponavljajoča se zapoved Antropologije glasbe: kontekst!, kontekst!, kontekst!, glasba v njenem etnološkem kontekstu, njena vloga v kulturi ter njene funkcije v širši družbeni in kulturni organiziranosti človeštva. Iz osnovnega postulata so izpeljane tri ravni etnomuzikologovega dela: a) terensko delo, b) analiza zbranih podatkov z urejanjem zbranega gradiva v povezano znanje o glasbeni praksi, glasbenem vedenju in pojmovanju glasbe v družbi, ki jo proučujemo in c) njihova uporaba v problemskih obravnavah v etnomuzikologiji in širše v družbenih in humanističnih vedah. Od tu naprej pa se začne sistematična razčlenjena in eruditska obravnava, po Feldu "kompilacija godboslovskih modrosti", še danes neizčrpen vir za vsakogar, ki godbo igra, posluša, umeva, jo živi bolj, kot si misli. Nekatera poglavja po tolikih letih niso v ničemer izgubila: o glasbenih pojmih, družbenem vedenju glasbenikov, rabah in funkcijah glasbe, predvsem pa vse bolj aktualno, ki ga je Merriam le nastavil, o glasbi in kulturni zgodovini. Ker jo bodo (so jo) antropologi, sociologi, etnomuzikologi in druge muzične čitalke itak brali, jo zato raje priporočimo tistim, ki naj bi bili navidez izvzeti, muzikologom in gojencem glasbenih šol, kjer se transkribira ali preigrava "nasebna", "zahodna", "resna" muzika. Njih praksa ni nič manj predmet dandanašnje antropologije glasbe kakor basongovski bobnar, plesalka valčka, obiskovalec koncerta, zbiralka plošč, didžej ali jazzovski klarinetist. Merriam je namreč vadil in pihal, swingal in jazziral s svojimi kolegi etnomuzikologi in "profesionalci". O tem bi kazalo kakšno razdreti: o vplivu jazzovskega muziciranja in sploh jazza (ali kake druge zvrsti) na oblikovanje odprtega in inovativnega razmišljanja o godbah. Merriam, Richard Waterman, Mantle Hood, Keil, Feld. Impozanten spisek. Velja zgolj za ameriško muzično šolništvo?

Ičo Vidmar