Charlie Gillet in Simon Frith (ur.)

THE BEAT GOES ON: The Rock File Reader

Pluto Press, London, 1996, 189 str.

Nihče od sodelujočih piscev ni predvidel, da bodo prispevki, ki so bili napisani za Rock File kot sodoben komentar popularne glasbe v sedemdesetih letih, še vedno tako zanimivi za založnika, da se bo dobrih dvajset let kasneje odločil za ponatis.

Rock File je bil izvirno mišljen kot almanah, pregled vseh plošč pop produkcije preteklega leta. Številka naj bi bila torej razcepljena med »dejstvom« (lestvica popularnih) in »mnenjem« (reflektivni prispevki piscev o popu in rocku, takrat razmeroma redka priložnost, da napišejo članek o plošči, ki ni neposredno vezan na novi album).

Pop glasba je čudno povezana s časom. Najboljša je tista, ki deluje kot novica dneva: je hipna in takoj na dosegu. Občutiš jo v trenutku, ko jo slišiš, in pozabiš takoj, ko mine. V nasprotju z umetnostjo nima neke trajnejše vrednosti, je le del vsakdana.

Ena izmed značilnosti sedemdesetih let je bila relacija pop glasbe, vpete v čas in prostor. Nekaj kot nostalgija, torej ... Glasba veliko bolj kot katerikoli drugi medij utrdi razpoloženje ali dogodek v času in spominu. Glasba nas »popelje nazaj v čas«, bodisi na osebni bodisi na javni ravni. Nostalgija je hrepenenje po preteklosti, obžalovanje sedanjosti, mešanica užitkov in izgube in zelo prizanesljiva v želji, da bi bile stvari drugačne. Ni pa nujno, da je glasba »stara«, da vzbudi take asociacije, znati jih mora samo artikulirati v »pravo« smer. Prava vrsta glasbe (večina posnetkov skupine The Beatles, na primer) je »nostalgična« celo pri prvem poslušanju. Kar se resnično spreminja skladno s časom, je esenca nostalgije ali fantazije, čas nedolžnosti, čas, ko nismo vedeli, kaj nas čaka, kaj se bo zgodilo, čas pred razočaranji. Če je nostalgičen pop vedno »nedolžen« pop, neznan in radoveden, potem ta oznaka sama po sebi določa kasnejšo glasbo. V terminih zgodovine popa to pomeni nenehen premik v pomenu, kako »slišimo« preteklost.

Zgodovino pop glasbe lahko pišeš ciklično, razvojno ali razgaljaš njen skriti del. Rock File je vključeval vse tri načine. Glasba na račun komercialnosti in tudi umetniške moči, samozadostnosti in ambicioznosti očitno izgublja moč in opojnost. (To je tako imenovani ljudski pogled na pop godbo.) Splošno razširjeno mnenje je, da novi album Rolling Stones ne bo dosegel »starih«, da veliki povratki, denimo Al Green ali Sweet ali Santana, niso obljuba nekih novih, velikih del, ampak le gesta nekdanje slave. Zgodovina popa se v resnici bere kot vzpon in padec velikih zvezd, kot neskončen pojav novih trendov, ki z glasbenih obrobij prehajajo v mainstream. Vsaka nova generacija posluša svoje najstniške zvezde, ima svoje subkulturne ikone, lasten plesni groove. Gledano s tako imenovane ciklične perspektive tako »novi pop« poraja vedno nove »Dylane«, naslednike Beatlov, nov punkovski val. To je tek za zgodovino, stara tinktura v novih steklenicah ...

Prepoznavanje referenc pa opisuje tretji način opisovanja zgodovine popa. Gre za prepoznavanje nepričakovanih povezav. Užitek v pisanju za Rock File je bil v tem, da so pisci pionirsko odkrivali nekaj, česar ni še nihče, osebo, ki je iznašla disco, zapis, ki je prvi punkovski zapis. Temeljne možnosti so bile indie ideologije, mladinske subkulture, razredna opozicija rocka in popa, teenybop, TV in disco. Beseda teče torej o popularnosti in njenem vplivu, in ne toliko o zvoku in liriki.

Kakšen pomen ima zbirka člankov o pop kulturi, napisana v letu 1970 in potem ponovno brana v letu 1990?

Izdaje Rock File so bile za Simona Fritha, podobno kot stare glasbene revije, zanimive v načinu, s katerim se lotevajo stvari, ki jih ne poznamo. Kako je neka pesem zvenela »prvič«? Kako smo jo poslušali, preden smo vedeli, kaj bo »postala« in kaj vse stoji za njo. Kako sem doživljal(a) Love Me Do, ko sem jo prvič slišal(a) na radiu, preden sem karkoli vedel(a) o The Beatles in o tem, kaj bodo postali? Skratka, rock'n'roll, preden je kdorkoli vedel, v kaj se bo razvil. Kako smo poslušali zvoke sedemdesetih v letu 1970?

Velika prednost knjige The Beat Goes On je torej v tem, da je zgodovinski dokument, posnetek neke senzibilnosti, ki ga je nemogoče drugače rekonstruirati.

Glasbeni pisci imajo v glavnem predpostavke v slogu: rokovska glasba je glasba mladih, je množična glasba, je mehanično reproducirana, ima korenine. Rock je tako lahko poligon za neko vrsto politike in estetike.

Pri branju knjige preseneča izreden »neciničen« pristop piscev. Šlo je za pionirsko obdobje pisanja rokovske esejistike. Ali povedano drugače: kako o rocku pisati strokovno in resno? Več kot očitno je, da so se avtorji v glavnem držali sociološkega pristopa raziskovanja kulture popa in rocka. Toda v podtonu člankov je prevladovalo občudovanje tematike; glasbe, glasbenikov, produkcije, publike. »Bili smo fani in zbiralci. Ne člani klubov, naša ljubezen do glasbe je rasla tesno v veselju spoznavanja o tem, KDO in KAJ, raje kot ZAKAJ in KAKO o zvokih in stilu.« Pisci Rock File so s prevladujočimi občutji do sodobne popularne glasbe širili meje glasbenega okusa. In če se mogoče danes zdi kateri izmed esejev naiven (učinek nostalgije), imajo besedila v splošnem še vedno močan naboj dobrega glasbenega pisanja: to je, da v bralcu vzbudijo željo po poslušanju. Predvsem pa spominjajo na čas, ko je bil rokovski svet odprt vsem vrstam interpretacije.

Skratka, knjiga The Beat Goes On sega v vse različnosti pop kulture sedemdesetih let, od surovega reggaeja, Phillyjevega groova, severnobritanske soul scene in blitzkriega heavy metala do skinheadov, glam rocka in korenin mladinskih subkultur.

Kako opisovati glasbo? Kako so rockovske zvezde reflektirale družbo? Kako nastaja glasbeni okus? Vpliv medijev? Kako nastane glasbena revija? Srečen izbor inovativnih sodelavcev? Kako živijo besedila naprej svoje življenje?

Sem imel(a) prav v svojih razmišljanjih ...

Varja Velikonja