Richard D. Smith

CAN’T YOU HEAR ME CALLIN’ - The Life Of Bill Monroe

Little, Brown, 2000

Na biografijo Billa Monroeja smo čakali razmeroma dolgo, zato ni nič čudnega, da so se tako rekoč vse revije, ki pišejo o ameriški glasbi, na veliko razpisale o knjigi z naslovom Can’t You Hear Me Callin’ izpod peresa Richarda Smitha, dobrega poznavalca glasbe, znanega po pisanju za New York Times. Elvis Presley je Monroejevo skladbo Blue Moon of Kentucky izbral za svojo prvo malo ploščo. Mladi Jerry Garcia je prepotoval vso deželo, da bi prišel na avdicijo za Monroejevo skupino, med oboževalci očeta bluegrassa pa so bili tudi Johnny Cash, Buddy Holly in celo Frank Sinatra. O zgodovinskem pomenu Monroejeve glasbe torej ne gre dvomiti.

Ko je Bill Monroe leta 1996 umrl, je bil sicer po vsem svetu znan kot oče bluegrassa (ta glasba je izjemno priljubljena v ZDA, med zveste poslušalce pa sodijo tudi Japonci in Čehi), vendar je bilo o njegovem življenju in travmah osamljenega otroštva znanega le malo. Bluegrassovski glasbenik in novinar Richard D. Smith je naredil celo vrsto pogovorov z Monroejevimi prijatelji, sodelavci in sodobniki in zdi se, da mu je uspelo napisati tridimenzionalen portret izjemno nadarjenega glasbenika, ki so ga v glasbenem svetu poznali kot eno najbolj kontradiktornih in nepredvidljivih osebnosti. To je zelo celovito delo. Življenje in delo Billa Monroeja spremlja od začetkov do zadnjih snemanj in smrti. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih Smith piše o bistvenih obdobjih Monroejeve pestre glasbene kariere. Kot ključni bi tako lahko izpostavili četrto in šesto poglavje. Smith v četrtem poglavju s preprostim naslovom Bluegrass piše o uradnih začetkih bluegrassa v obdobju med letoma 1945 in 1953 (razkriva korenine in podobno), v šestem z naslovom Renaissance: Folkies And Yankees pa obravnava in opisuje obdobje preporoda bluegrassa med letoma 1962 in 1965. Prav zaradi Monroejevega nepredvidljivega značaja in z njim povezanih pripetljajev in nenavadnih dogodkov je v knjigi tudi veliko berljivih zgodbic, ki bodo pritegnile vsakega ljubitelja glasbe, ne samo oboževalca bluegrassa.

Richard D. Smith je biografijo Billa Monroeja napisal zelo dobro in premišljeno, za nameček pa je k celi tvarini pristopil zelo kritično in Monroeja vedno nujno ne označuje za nespornega glasbenega genija. Raje je raziskal glasbenikove glasbene korenine in skušal zapuščino brez dvoma enega pomembnejših glasbenikov druge polovice iztekajočega se stoletja umestiti v kraj in čas, jo s primerjalnimi prijemi približati bralcu ali poslušalcu in ji dati realno ceno. To je klasično delo za vse ljubitelje bluegrassa, ki mu posebno vrednost dajeta tudi popolna diskografija in seznam drugih izdaj, kot so filmi na videokasetah, kasete z inštrukcijami in razlagami Monroejevega mandolinskega sloga in podobno (www.twbookmark.com).

Jane Weber