MONTY ALEXANDER

Stir It Up

Telarc/Intek, 2000

Jamajški pianist v slogu Oscarja Petersona ima za seboj celo vrsto plošč, ki tako ali drugače povezujejo glasbo njegovih rodnih Karibov, se pravo mento in seveda reggae, z jazzom; to je - morda se sliši nenavadno - postalo modno šele zadnja leta, ko so se pojavile najrazličnejše zbirke jazzovskih priredb znanih reggae standardov. Tisti, ki torej ne vedo, da je Alexander to počel že v sedemdesetih letih, si bodo mislili, da je pač še en uglajen salonski pianist, ki je našel svojo »tržno nišo«. Čeprav seveda ni čisto tako.

Alexander je namreč morda res odkril tržno nišo, a se zdi, da je njegov pristop vendarle nekoliko drugačen od predvidljivih aranžerskih prelivanj reggae ritma v jazz. Ta uvod je morebiti potreben zaradi naslova Stir It Up, ki v spomin nemudoma prikliče Boba Marleyja z njegovimi nepozabnimi skladbami in prav priredbe teh je za ploščo izbral Alexander. Kar takoj lahko povem, da Montyjeve predelave o Marleyjevi glasbi ne povedo ničesar novega, razen tega pa jo – kljub izraziti melodiki – instrumentalna izvedba nujno osiromaši, kajti skladbe dobijo pravi smisel šele ob povezavi izrazite ritmike in melodike na eni strani z enako izrazito osveščevalno vlogo na drugi. Če Marleyjeve izjemne interpretacije sploh ne omenjam.

Toda kljub omenjenemu manku je Stir It Up zabavna plošča. Delno zato, ker so vse skladbe že davno postale del popularnoglasbene zgodovine in jih (po)zna večina ljudi, delno pa zaradi simpatične nepretencioznosti in vrhunske igre Alexandra ter drugih sodelujočih glasbenikov.

Jure Potokar