Letnik: 2000 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Danijel Mežan

BABLICON

The Orange Tapered Moon

Misra, 2000

Nekatere plošče znajo zares presenetiti že s tem, ko so izdane. A ne me narobe razumeti, saj ne mislim na samo kvaliteto in konsistenco razvoja neke zasedbe, temveč se nagibam na tisto stran, ki jo zaznamuje podoba občasnih projektov. Vsi vemo, da danes mnogi muzikantarji ne zdržijo zgolj ob 'linearnem' razvoju 'matične' zasedbe, ki jih izstreli v planetarno 'ozvezdje'. Prav. Če si v Stonesih, ki še danes služijo 'na veliko', potem ni problema. Če pa tvoja pot poteka po podzemlju, ki nima 'zaslužkarskih' teženj in skrbi za zvočne 'pustolovščine', potem boš najbrž ubral drugačne smernice. In povsem nepomembno je tvoje 'osnovno' zvočno prepričanje.

Mislim, da moji tezi skupina Bablicon ne bo prav nič nasprotovala. Najbrž je bo še vesela. Ha. Če recenzent tvojo ploščo označi za razgibano, domiselno in kreativno združevanje raznorodnih zvokov, ta 'izliv' sploh ni presenetljiv. Prejšnje leto nas je namreč kot strela z jasnega zadel njihov prvenec In A Different City. Sploh nisem vedel, kaj naj rečem. Ko enkrat na enem mestu prebaviš 'elektroakustični' kaos, komorno klasično noto, temačno progresivno rockovsko simfonijo, impropunkoidno 'riffanje', free jazz, psihedelijo, easy listening, lounge in 'soundtrack' za film noir, res ne moreš ostati najbolj razsoden človek. Prej zmeden. Vsak komad je nakazoval povsem drugačen cilj. Koncept pa je ostal povsem nerazpoznaven.

A kaj drugega od tandema treh čikaških 'neznancev', ki se skrivajo za psevdonimi Marta Tennae, Blue Hawaii in The Diminisher ter za čudaško produciranje zvočne fuzije uporabljajo prek petnajst najrazličnejših glasbil, niti ne moremo pričakovati. Da ne boš slučajno poslušalcu omogočil prelahkega 'vstopa', bi se lahko glasilo vodilo njihovih 'songwriterskih' in improvizacijskih sposobnosti. Ja, prava kvaliteta 'živega' benda, ki se 'požvižga' na visoko tehnologijo in namenskost studia. Ah, saj pravzaprav sploh nimajo denarja, da bi si ga privoščili. Raje najamejo zapuščeno 'mehaniško' delavnico in izgubljajo živce, ker hrup in 'vibracije' podzemne železnice 'skrunijo' njihove posnetke. Mogoče pa lahko najdemo celo alternativo. Novo ploščo lahko posnamemo kar v podzemnem bunkerju hiše na hribu. Dragi moji, bendi se ne smejo pretirano resno jemati. Lahko škodi moji in predvsem njihovi 'prebavi'.

A iz vse te zmede bom le povlekel ugotovitev. Marta Tennae je pravzaprav Jeremy Barnes, ki ga poznamo po 'sezonskem' bobnarskem delu v Neutral Milk Hotel. Najbrž se marsikdo še spomni teh boemskih čudakov, ki v osami 'organizacije' Elephant 6 ustvarjajo predirljivo zvočno sliko, ki skozi 'organizem' Briana Wilsona spušča 'cirkuško', konkretno in psihedelično godbo.

A tale svojevrstnost nima prav nobene zveze z nadaljnjim potekom tega besedila. Bablicon namreč plujejo po povsem drugačnih sferah. S prvencem obče še nedoločljivih, z letošnjim nadaljevanjem The Orange Tapered Moon pa bržkone daleč od 'travm' s klasifikacijo obsedenih sodelavcev. To je pa že bolj konceptualno dodelano, a ne? Prav nič zmedeno. Že res, da je to eden tistih albumov, s katerim lahko 'migaš' na zelo presenetljive in čudne zvoke, a je daleč od tega, da že po tridesetih sekundah ne bi mogel razrešiti njene zvočne 'ukane'. Zvočna pestrost prvenca je namreč reducirana na minimum. Pravzaprav je v ospredju tokrat predvsem 'nagroovan' progresivni funk, ki se meša s psihedelično karnevalskim space jazzom. Komornost tudi ne umanjka, da ne bo pomote. Pravzaprav se mi zdi, da v zakajenem baru, ki sprejme sto ljudi, pravkar 'jammajo' Stockhausen, Cale in Reich. Vse pa nadzoruje John McEntire. A to je zgolj v moji glavi. Blizu, a še vedno daleč. Največ konec koncev pove sam zvočni udarec, mar ne?

Danijel Mežan