VICTOR BAILEY

Low Blow

ESC/Nika, 1999

Victor Bailey je jazzovski basovski kitarist, ki se ga spominjamo po sodelovanju z eno zadnjih inkarnacij skupine Weather Report, z Joejem Zawinulom in saksofonistom Billom Evansom. Vmes je leta 1989 izdal neopažen solistični prvenec Bottom Up in nato celo desetletje čakal, da mu bo kdo ponudil še eno priložnost. Dobil jo je v Nemčiji in zanjo se je očitno tudi zelo dobro pripravil, kajti njegovi sodelavci so sami znani glasbeniki, na primer Kenny Garrett, Bill Evans in Omar Hakim, če omenim le najbolj znane.

Žal je rezultat bolj mešane vrste. Bailey je basovski kitarist, ki kot vpliva rad najprej omenja Jaca Pastoriusa in Stanleyja Clarka, torej jazz rock basista, ki sta slovela predvsem po poudarjenem funkovskem ritmu. V tem jima Victor ves čas sledi, žal pa mu manjka njunega prefinjenega občutka za ritmično fluidnost, pa tudi domiselnosti, zato ni čudno, da se večinoma omejuje na ritmično dovolj predvidljive vzorce, ki z jazzom nimajo bog ve kakšne zveze. Pravzaprav je največji problem plošče v tem, da ob poslušanju ni čisto jasno, ali želi ploščo prodati poslušalcem jazza ali popa. Prav zato je zelo verjetno, da ne bo zanimala ne enih ne drugih. Prvih zato, ker je zvočno preveč enostavna in predvidljiva, drugih pa zato, ker je zanje skoraj preveč zapletena. Res je, da obstaja tudi nekaj takih, ki jim bo Baileyjevo sicer dobro igranje basovske kitare ustrezalo, samo da jih je zelo malo in bo moral na naslednji solistični projekt najbrž spet čakati deset let. Ampak tako je morda kar prav.

Jure Potokar