MICHEL GODARD

Castel Del Monte

Enja/Intek 2000

Zamisel za projekt pod naslovom Castel del Monte je že na prvi pogled privlačna in obetavna. Ne le zato, ker povezuje enega najlepših gradov slovitega rimskega cesarja Friderika II. iz bližine Riva di Puglie na jugu Italije, zgrajenega sredi 13. stoletja, in celo vrsto odličnih francoskih, švicarskih in italijanskih glasbenikov, ki jih prištevamo med jazziste, čeprav so tokrat gotovo bolj v vlogi improvizatorjev in povezovalcev glasbene preteklosti s sedanjostjo.

Michel Godard, ki igra na tubo in serpent, je namreč pred nekaj leti s producentom Achimom Hebgenom obiskal Castel del Monte in skupaj sta ugotovila, da njegova izjemna akustika naravnost vabi k muziciranju in snemanju. Tako se je pred dvema letoma tja odpravil oktet glasbenikov, kar ustreza oktagonalni zgradbi gradu; nato so v različnih medsebojnih interakcijah, prav tako pa tudi v interakcijah preteklosti in sedanjosti ter glasbenega izročila in improvizacije posneli pravo mojstrovino – tudi v zvočnem smislu - z naslovom Castel del Monte.

Zdi se, da je bilo eterično ozračje skrivnostnega gradu zaslužno za sijajno sintezo starega in novega, ljudskih plesov (chaccone, folia, tarantella) in srednjeveške tradicije, človeškega glasu (Lucilla Galeazzi in Linda Bsiri) in vrste glasbil v rokah sijajnih improvizatorjev, kot so Pino Minafra (trobenta, pozavna), Gianluigi Trovesi (alt saksofon, klarinet, bas klarinet), Jean-Louis Matinier (harmonika), Renaud Garcia-Fons (kontrabas) in Pierre Favre (bobni, tolkala). Prav zato je Castel del Monte zgovoren dokaz o produktivnosti evropske različice sodobne improvizirane glasbe, ki sicer izhaja iz jazza, vendar se pri udejanjanju v enaki meri naslanja tudi na ljudsko izročilo in temelje tako imenovane evropske umetne glasbe. Seveda ne da bi pri tem pozabljala na poslušalca.

Jure Potokar